več zanimivo, si vzamejo kaj drugega ali gredo drugam," ugotavlja evangeličanska duhovnica.

Violeta Vladimira (Vladka) Mesarič Jazbinšek je ob tem, da je evangeličanska duhovnica – ena izmed zgolj peščice v Sloveniji –, tudi namestnica vojaškega vikarja v Slovenski vojski. Na ta položaj jo je imenovala Evangeličanska cerkev v Sloveniji, pojasnjuje in dodaja: "Ta izziv sem prejela z vso odgovornostjo in danes sem hvaležna za to izkušnjo."

Z njo smo se pogovarjali ob dnevu reformacije, na dan, ko je leta 1517 Martin Luter na vrata wittenberške cerkve pribil svoje znamenite teze in s tem začel reformacijo takratne Cerkve in ko praznuje tudi Evangeličanska cerkev v Sloveniji.

Ste relativno mlada evangeličanska duhovnica. Danes se zdi, da mladim vera ni več tako pomembna, zelo malo se jih odloča za poklic duhovnika - tako v Rimskokatoliški kot Evangeličanski cerkvi. Kaj je vas vodilo v študij teologije in naprej, v duhovništvo?
"Relativno mlada", zanimivo ste me opisali, a mislim, da razumem, kaj ste s tem želeli izraziti. Biti veren ne pomeni, da moraš biti ali pa postati duhovnik. Po Luthrovem pojmovanju so sicer vsi kristjani "duhovniki, niso pa župniki ...".

Ne mislim, da danes mladim vera ni pomembna, morda gre le za šibkejšo pripadnost Cerkvi kot instituciji. Zagotovo k temu prispevamo tudi duhovniki in duhovnice, ki včasih dajemo vtis zgolj togih cerkvenih uslužbencev in bolj malo spominjamo na podobo dobrega Božjega pastirja. V tem hitro spreminjajočem se potrošniškem svetu smo vedno bolj priča naraščanju števila t. i. "instant vernikov", ki si v danem trenutku vzamejo, kar jim je všeč in kar pride prav tu in zdaj, a ko jim to ni več zanimivo, si vzamejo kaj drugega ali gredo drugam. Mnogi se s cerkvijo srečajo zgolj ob življenjskih prelomnicah, kot so rojstvo otroka, poroka ali smrt. Morda tudi za večje praznike. Boga pa ni mogoče zadržati samo in znotraj cerkva ...

Že od otroških let me je zanimalo vse, kar je povezano z naravo in z življenjem. Še danes je tako. Za študij teologije sem se odločila zavestno in popolnoma samostojno. Globoko v sebi čutim, da mi je ta pot bila namenjena in ni se moglo zgoditi drugače. Ne verjamem v naključja. Hvaležna sem staršem, da sta imela razumevanje zame in mi stala ob strani.

Kako pa ste postali vojaška vikarka? Ste se za to delo odločili sami?
V skladu s Sporazumom med Vlado RS in Evangeličansko cerkvijo o zagotavljanju duhovne oskrbe v Slovenski vojski (20. 10. 2000) me je za to poslanstvo predlagala Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji. Ta izziv sem prejela z vso odgovornostjo in danes sem hvaležna za to izkušnjo. Kot namestnica vojaškega vikarja opravljam svoje poslanstvo v Slovenski vojski od aprila 2002 dalje.

Poslanstvo vojaških duhovnikov je skrb za človekovo dostojanstvo in človekove temeljne in neodtujljive pravice. V vsakem trenutku smo na voljo za pogovor, nasvet ali zgolj v oporo pripadnikom ne glede na versko ali svetovnonazorsko prepričanje. Naše poslanstvo je "biti človek človeku".

Kaj obsega vaše delo?
Osebje vojaškega vikariata sodeluje pri pripravah vojakov pred napotitvami na operacije kriznega odziva, ki se jih tudi sami udeležujemo. Več o delu kaplanov je zapisano v zborniku in knjigi msgr. dr. Jožeta Pluta (Za pravice človeka), kjer se, v skladu z Ženevskimi konvencijami, govori tudi o duhovni oskrbi v vojni zajetih vojakov in delu vojaških kaplanov v vojaških bolnišnicah. V zagotavljanju celostne skrbi za pripadnike Slovenske vojske sodelujemo z ostalimi strokovnjaki, ki delujejo v vojski: z medicinskim osebjem, s psihologi, sociologi in pravniki.

S kakšnimi vprašanji oz. težavami se sicer na vas najpogosteje obračajo vojaki in njihovi svojci?
Vojaki in policisti so tisti, ki se pri svojem delu srečujejo ne le z dobrim, ampak se velikokrat znajdejo z zlom iz oči v oči. Premagujejo zlo, upajoč, da jih to, proti čemur se borijo, ne bi spremenilo ali celo posrkalo vase.

Sočasno delujete v dveh pretežno moških poklicih - ste ena izmed peščice evangeličanskih duhovnic, poleg tega pa tudi namestnica vojaškega vikarja v Slovenski vojski. Imate kdaj občutek, da se morate zato v obeh službah še bolj dokazovati? Na vas moški kolegi kdaj gledajo zviška?
V bistvu gre za eno samo poslanstvo. Namestnica vikarja sem postala, ker sem evangeličanska duhovnica. Svojemu delu sem predana in rada imam ljudi. Nikoli nisem čutila potrebe, da bi se morala pred moškimi dokazovati samo zato, ker sem ženska. Drži pa, da biti ženska v pretežno moškem kolektivu že samo po sebi predstavlja svojevrsten izziv. Živimo v družbi, ki človeka pogosto ocenjuje v skladu s tem, koliko je zanjo koristen, ne pa po tem, koliko je v njem "dobrega".

Na prvi pogled se zdi, da sta poklica kontradiktorna: Jezus se je zavzemal za mir, vojska ga načeloma ruši. Kako se soočate s to dilemo – če je to za vas sploh dilema?
Iz opisa nalog Slovenske vojske je razvidno njeno miroljubno poslanstvo, ki temelji na pravici do samoobrambe. Vojak je poklican, da dela za mir, da brani nedolžne, šibke in nemočne. Te vrednote poudarja tudi Sveto pismo, še več: stotnika rimske vojske je Jezus poudarjal kot izjemen primer globoke vere. Zoperstaviti se zlu je moralno nesporno, vse ostalo je stvar interpretacije.

Koliko je danes – v vojski in v družbi na splošno – prostora za razmišljanje o etičnih in moralnih dilemah?
Mislim, da smo dosegli točko, ko se vse bolj zavedamo, kako je etika pomembna. O etiki je treba ne samo misliti in govoriti, treba je etično delovati. Najprej pa je treba začeti pospravljati in pospraviti pri sebi.

Biti vojak marsikomu predstavlja tudi slepo slediti avtoriteti, ravno nasprotno tistemu, kar je storil začetnik protestantizma Martin Luter, ko se je s pribitjem svojih 95 tez na vrata wittenberške cerkve avtoriteti uprl in na prvo mesto postavil posameznikovo svobodo odločanja. Koliko lahko vojak sploh svobodno odloča?

Upoštevati in slediti ukazom nadrejenih nikakor ne pomeni slepo slediti avtoriteti. Vojak je, tudi kot posameznik, še kako odgovoren za svoje početje, in to tako v službi, kot tudi zunaj nje. Delovati je treba v skladu s predpisi in po svoji vesti; ni svobode brez odgovornosti.
To še kako "diši" po Lutru. In ker smo tik pred dnevom reformacije, poudarjam, da je Luter še kako upošteval avtoriteto; zanj je primum principium (prvo načelo) Sveto pismo, na katerem naj temeljijo vsa teološka mnenja: "Kristjani in teologi naj se ne zgolj oklepajo Svetega pisma, ampak naj v njem živijo in ostanejo."

Mineva skoraj 500 let, odkar je Luter s svojimi tezami zahteval razmislek, reformacijo Cerkve, ko je zahteval, da se ta obrne sama vase in znova odkrije svoje bistvo, vero. Kaj je po vašem mnenju danes največji izziv krščanske vere?
Eden večjih izzivov je t. i. agresivna sekularizacija družbe, katere namen je izriniti "sveto" iz vseh por življenja. Sama verjamem v spoštljivo in dialoško odprtost do vsakega človeka in v zavedanje, da smo vse življenje le Kristusovi učenci.

Protestantizem je v svoji osnovi zavrnil celibat duhovnikov. Tudi sami ste poročeni, imate otroke. Kako pomembno je za duhovnika/duhovnico, da ima to osnovo, družino, za njegovo oz. njeno delo?
Protestantizem razume celibat biblično, zato ta ni pogoj za opravljanje duhovniške službe. Osebno sem prepričana, da je v cerkvi prostora za vse: poročene, neporočene in tiste, ki živijo v celibatu. Po mojem mnenju ni ključen zakonski stan, temveč predanost poslanstvu in čvrsta vera, kar pa velja tudi za mnoge druge poklice. Verjamem, da vsi skupaj lahko naredimo še veliko dobrega.