"Največja prispevka slovenskih občin sta gotovo razvoj ruralnih območij, ki so bila pred tem dolga leta zanemarjana, in to, da so prav slovenske občine nosilke razvoja države, tako prek številnih investicijskih projektov kot tudi skozi pridobivanje namenskih evropskih sredstev," meni Haček z ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV).

Kot nosilke razvoja občine vidi tudi Kukovičeva. Investicije so izvajale tudi v gospodarsko najslabših časih, predvsem s pomočjo evropskih sredstev. Razvoj pa je opazen "na vsakem koraku, od podeželja do urbanih naselij", pri čemer pomembno delo opravljajo vse občine, tako najmanjše kot mestne, poudarja.

Poudarja tudi pomen živahne neposredne lokalne demokracije (zbori občanov, lokalni referendumi, peticije, iniciative, participatorni proračun itd.). "Glede na to, da je Slovenija mlada demokracija, sta participacija občanov v političnih procesih in soodločanje pomemben korak k utrjevanju demokracije," meni.

V petindvajsetih letih delovanja so se na področju lokalne samouprave po njenih besedah pokazale tudi nekatere slabosti – tako v sami organizaciji kot v kompetencah oz. pomanjkanju pristojnosti na nekaterih področjih, pa tudi v pomanjkljivi ali pa neživljenjski zakonodaji. Zlasti kot šibko točko izpostavlja finančno neavtonomijo in odvisnost občin od "dobre volje" vsake vlade.

Največja slabost zakonodaja

Tudi po mnenju Hačka se je kot največja slabost izkazala predvsem ne dovolj dodelana in domišljena zakonodaja, pa naj se to nanaša na sam postopek ustanavljanja občin in DZ-jevo dolgoletno neupoštevanje lastne zakonodaje ali pa na slabo zakonodajo o financiranju občin, "ki povzroča negotovosti in konflikte z državo".

Sogovornika se strinjata, da je odnos med državo in občinami slab in da to ne koristi nikomur. Po besedah Kukovičeve smo že vrsto let priča mačehovskemu odnosu države do občin. "Nacionalni politični ešalon se, čeprav imajo nekatere koalicijske politične stranke "svoje" župane, (še vedno) ne zaveda, da bi občine morale biti enakopraven sogovornik in da so občani hkrati tudi državljani," ugotavlja.

"Čeprav se obe strani sicer pogovarjata, se pogosto ne slišita in pogosto se dogaja, da je ena ali druga stran globoko nezadovoljna z dejanji nasprotne strani, kar pa v odnosu, ki bi moral biti predvsem partnerski, ni dobro. Ni dobro, da občine zgolj mesec pred koncem koledarskega leta niso vedele, kakšno bo njihovo financiranje v prihodnjem letu, ni dobro, da se država in občine letno pogajajo za višino povprečnine, ko pa bi to lahko jasno in transparentno uredili v zakonodaji, ni dobro, da se ignorira temeljno načelo evropske listine o lokalni samoupravi, ki pravi, da če država na občine prenaša naloge, mora zanje zagotoviti tudi ustrezna finančna sredstva," našteva Haček.

Vsakoletna "romanja" skupine županov na tribuno dvorane DZ-ja v upanju na višjo izpogajano povprečnino so po mnenju Kukovičeve ponižujoča. Prepričana je, da bi morala biti financiranje občin in avtonomija slovenske lokalne samouprave kot takšna prioritetno na novo dorečena in uzakonjena, tudi v okviru evropske listine lokalne samouprave. V sklopu z vzpostavitvijo vmesne ravni oblasti, pokrajin, pa bi bila potrebna tudi nova razdelitev pristojnosti.

Manjše število pokrajin?

Kazalo bi ustanoviti manjše število ekonomsko in politično močnih pokrajin in "počasi vendarle začeti že dolgo opevani proces decentralizacije", med potrebnimi spremembami izpostavlja Haček, ki prav tako vidi potrebo po ureditvi sistema financiranja, "ne zgolj prek postavitve vzdržnega in z evropsko listino kompatibilnega sistema financiranja, ampak tudi prek mehanizmov povezovanja in medsebojnega sodelovanja občin".

A po besedah obeh slovenska lokalna samouprava ni preveč razdrobljena. Slovenija je še vedno država z nadpovprečno velikimi občinami, saj je povprečje EU-ja približno 5.500 prebivalcev na občino, povprečje Slovenije pa približno 9.700, opozarja Haček. Je pa po njegovih besedah res, da bi morali znati (zlasti majhne) občine bolje stimulirati k medsebojnemu povezovanju, zlasti pri večjih projektih, ki presegajo zmogljivosti same občine.

Kukovičeva opozarja tudi, da ima v (naj)manjših občinah glas vsakega posameznika večjo težo kot pa v (naj)večjih občinah. Lokalna raven oblasti pa je tudi edina raven oblasti v Sloveniji, kjer so (lahko) izvoljeni tudi tisti posamezniki, ki se ne želijo pridružiti etabliranim političnim strankam (to so torej tako imenovani nestrankarski kandidati), "pa vseeno želijo pomagati in vplivati na lokalni razvoj".

Žal, ugotavlja Haček, je pogosto politično oportuno občine predstavljati "kot nebodigatreba zajedavce, ki jih je vsaj nekajkrat preveč in kjer je zaposlenih tisoče lenih občinskih uradnikov, ki čisto nič ne delajo. Hkrati pa vsi, ki so do občin izjemno kritični, povsem nekritično in vsakodnevno uporabljajo občinske storitve, pa naj si bo to vrtec, osnovno šolstvo, komunalna oskrba, lokalne ceste, čistilna naprava, odvoz in obdelava odpadkov itd.".

Z 62 na 212 občin

V Sloveniji mineva 25 let lokalne samouprave, ki je v novi podobi zaživela z letom 1995. Dotedanjih 62 družbenopolitičnih skupnosti je nadomestilo 147 občin, do danes pa se je njihovo število povzpelo na 212. Dobra polovica jih ima manj od 5.000 prebivalcev.
Temelje lokalni samoupravi je postavila ustava v letu 1991. S sprejetjem krovnega zakona o lokalni samoupravi, zakona o lokalnih volitvah in zakona o referendumu za ustanovitev občin konec leta 1993 oz. na začetku leta 1994 je bil določen normativni okvir za reformo lokalne samouprave.

Maja je sledil neuspel referendum za ustanovitev občin, septembra so prvič novelirali zakon o lokalni samoupravi in z njim med drugim natančneje določili pogoje za ustanovitev občin. Spodnjo mejo glede števila prebivalcev so določili pri 5.000 z možnostjo izjem.

Nazadnje je državni zbor 3. oktobra istega leta, po vetu državnega sveta, sprejel zakon o ustanovitvi občin in o določitvi njihovih območij. Zakon, s katerim so ustanovili 147 občin, je začel veljati že naslednji dan. Njegovo sprejetje pa je bilo pogoj, da je predsednik DZ-ja lahko razpisal lokalne volitve za 4. december, drugi krog volitev je sledil 18. decembra. Občinski sveti so se po navedbah ministrstva za javno upravo v večini občin konstituirali do konca leta 1994. S 1. januarjem 1995 so bili vzpostavljeni njihovi proračuni, s čimer so občine začele samostojno delovati tudi finančno.

Čakajoč na pokrajine

Še vedno pa v Sloveniji niso ustanovljene pokrajine, čeprav je ideja o vzpostavitvi druge ravni lokalne samouprave živa tako rekoč vse od začetka.

Leta 2006 je sicer ustavna sprememba omogočila hkratno ustanovitev pokrajin za celotno državo. Medtem ko je bilo pred tem ustanavljanje pokrajin sicer mogoče, a prepuščeno občinam, da se o povezovanju v pokrajine odločajo prostovoljno, je ustavna sprememba predvidela, da se pokrajine kot samoupravne lokalne skupnosti za opravljanje lokalnih zadev širšega pomena in z zakonom določenih zadev regionalnega pomena ustanovijo z zakonom.

V zadnjem letu so prizadevanja za pokrajine znova oživela, tokrat je koordinacijo prevzel državni svet. V prvih dveh mesecih prihodnjega leta bodo skozi javno razpravo iskali soglasje lokalnih skupnosti za predlagano teritorialno členitev in nabor pristojnosti, ki bi jih prenesli z države in občin na pokrajine.