Šarčeva vladavina je trajala dobrih 16 mesecev, po trajanju sodeč bi jo lahko uvrstili v kategorijo vlad med gospodarsko krizo, številke, s katerimi se hvali Slovenija, pa so povsem drugačne. Ampak Marjan Šarec se je odločil, da ima dovolj; dovolj razmerij v parlamentu, dovolj nedokončanih projektov, dovolj razglašene koalicije, ki ji je namenil kar nekaj pikrih. Ampak te besede so zelo slabo prikrile dejstvo, da je usodno počilo v njegovi stranki.

Pri ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sta se usodno udarila ministra za zdravje in za finance, slednji je nekaj minut pred Šarčevim napovedanim odstopom sam nepreklicno odstopil, a je to v pišu padca vlade seveda potihnilo, na dan pa je prišlo tudi, da je bianko odstopno izjavo premierju pred dvema tednoma dal tudi minister za zdravje. Marjan Šarec bi ob krotenju partnerjev imel zelo veliko težav z iskanjem vseh teh ministrov, val javnomnenjske podpore pa bi se ob popolni odsotnosti vsebine in ob popolni zmedi na neki točki začel tudi neprijetno obračati. Šarec si zdaj ‒ tudi zaradi visoke podpore, ki jo ima LMŠ ‒ želi čimprejšnjih predčasnih volitev, ampak dogajanja ne nadzoruje več. Ključ do rešitve vseh zagat ima v rokah predsednik največje parlamentarne stranke Janez Janša.

On sam mora preračunati, kaj mu je na voljo. Na eni strani je to nova vladna koalicija, ki bi lahko ob zadostni količini denarja v proračunu in strankah, ki si predčasnih volitev ne želijo, a povezanih s koalicijskim sporazumom o nekaj ključnih projektih ter paktom o nenapadanju in neideološkosti, Slovenijo varno pripeljala tudi čez predsedovanje Evropski uniji v drugi polovici prihodnjega leta.

Na drugi strani pa je negotov izid predčasnih volitev. Morebitna vnovična zmaga in vnovična nezmožnost sestave vlade bi zanj najbrž pomenili tudi politični konec. Ironija celotnega Šarčevega odstopa ob prikrivanju težav v lastnem gnezdu je tako tudi v tem, da je vse niti odločanja v roke potisnil svojemu največjemu tekmecu.