Hribarja smo, potem ko je bil skupaj s soprogo Spomenko Hribar odlikovan z zlatim redom za zasluge, povprašali o tem, kaj mu to pomeni, ga prosili, da z nami deli svoje spomine na čas slovenskega osamosvajanja, ter za komentar današnje Slovenije. Za konec smo ga vprašali še, kako vidi vlogo filozofa v današnjem političnem in družbenem dogajanju.

V ponedeljek vas je predsednik republike odlikoval z zlatim redom za zasluge. Kaj vam pomeni to priznanje za prizadevanja in prispevek k osamosvajanju in demokratizaciji slovenske družbe ter znanstveno-raziskovalno delo na področju filozofije?
To je seveda priznanje za vlogo, ki sem jo imel pri demokratizaciji (pisec pobude za Novo revijo ter njen prvi glavni in odgovorni urednik) in pri osamosvajanju (pisec ustave in pobudnik plebiscita), deloma torej na operativni ravni, večinoma pa prav na filozofski ravni. S področja filozofije sem objavil 25 knjig z vsebino, ki sega od filozofije religije in fenomenologije (te dve vsebini sem ob prihodu na filozofski oddelek filozofske fakultete 1992 uveljavil tudi kot univerzitetna učna predmeta) prek teorije znanosti do estetike in etike.

"Današnja odlikovanca sta pokazala, kako imamo v slovenski družbi ljudi, ki znajo govoriti resnico tistim, ki imajo moč," je ob vašem odlikovanju in odlikovanju vaše zakonske partnerice Spomenke Hribar dejal Danilo Türk. Kako si razlagate te njegove besede?
Vselej sva - nepopustljivo kot Cankarjev Hvastja - vztrajala pri tistem, kar sva prepoznala kot resnico, ne glede na partijske pritiske, po osamosvojitvi pa tudi ne glede na pritiske strankarskih kolegov.

Kako se spominjate časa osamosvajanja in svoje vloge v njem?
Dal sem pobudo za 57. številko Nove revije: Prispevki za slovenski nacionalni program, napisal sem Preambulo "pisateljske ustave" (1988), dal pa sem tudi pobudo za plebiscit, kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.

Kaj ste takrat pričakovali od prihodnosti? Je Slovenija postala to, kar ste pričakovali, oz. kako bi presodili današnjo slovensko državo?
Smo "normalna" srednjeevropska država; sem sicer pričakoval nekaj več, politični presežek v slovenski demokraciji, toda naši politiki imajo sposobnosti, kakršne pač imajo - nič boljše od italijanskih ali avstrijskih, pa tudi ne slabših. Sicer pa smo imeli veliko srečo pri osamosvajanju. Slovenija bi tedaj lahko postala Čečenija, Ljubljana Grozni, osamosvojitelji pa bi tičali, če bi bili sploh še živi, v zaporih nekje okoli Bitole.

Predsednik republike pravi, da ste pokazali, kako je narod v vsakem trenutku stvar etične opredelitve posameznika. Bi lahko obrazložili to misel?
Gre za tri termine, ki sem jih v spisu Slovenska državnost (NR, 57) leta 1987 povezal v enoten pojem: osamosvojitev pomeni, da si narod pridobi lastno državo in s tem postane nacija, posledično torej član Organizacije združenih nacij (ne narodov, kajti narodov je na svetu nekaj tisoč, nacij pa je samo 200 in mednje sodimo zdaj kot Republika Slovenija tudi mi). Etičnost je v tem, da znamo že na izhodišču ločiti te tri termine oz. njihove vsebine in nikoli dopustiti, v tem je etičnost, da bi se nacija pretvorila v Nacijo (z agresivnim nacionalizmom navznoter in navzven), drugače rečeno, zavrniti vse poskuse, da bi si država podredila narod, postala njen takšen ali drugačen parazit ali ga celo izrabila kot svojo funkcijo. Suverenost nacije, ki se zaveda svojih meja, predpostavlja avtonomijo posameznika in integriteto naroda.

Ste tudi dolgoletni profesor na oddelku za filozofijo filozofske fakultete. Kako vidite vlogo filozofa v aktualnem političnem in družbenem dogajanju, je filozof komentator, razsodnik, prognostik, ali pa bi moral do tega dogajanja gojiti določeno distanco?
Filozofija izvorno, kot philo-sophia pomeni rado-vednost, se pravi, filozof ne bo nikoli pristal na kako samozvano Vednost, pa naj gre za ideološko ali teološko dogmo. To je izhodišče, filozofska modrost pa je v tem, da filozof v danem položaju in trenutku zna razločiti med ravnmi, ki jih navajate. Je prognostik, toda le na podlagi domišljene diagnoze in pod obnebjem osmislitve tega, kaj se dogaja in kako je mogoče vplivati na nadaljnji potek dogodkov. Konkretno: navedeno preambulo iz leta 1988 sem začel s stavkom "zavedajoč se svetosti življenja in človekovega dostojanstva". Svetost življenja je bila takrat zavrnjena: s strani liberalcev, ker so bili zmotnega mnenja, da iz nje izhaja neposredna prepoved splava, levičarjev boljševiškega porekla, ker so zaslutili, da izhaja iz nje etična obsodba povojnih pomorov, klerikalci pa so to zavrnili iz prestižnih razlogov, češ to je naša stvar in naj se je zato drugi ne dotikajo. Trajalo je 20 let, kajti filozofija delujejo globinsko, zato tudi dolgoročno, toda neodjenljivo in tako se je zgodilo, da je predsednik države dr. Danilo Türk v svečanem nagovoru izrecno izpostavil prav svetost življenja.

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si