Mitja Meršol, zaposlen kot kulturni referent v jugoslovanskem odseku londonskega BBC-ja, naj bi od leta 1971 Službi državne varnosti pošiljal poročila o duhovščini v Londonu, emigrantih v Angliji in njihovih zbirališčih, pa tudi o intimnih zadevah zaposlenih na BBC-ju. Na zadnjih volitvah je bil Meršol na listi Pozitivne Slovenije izvoljen za poslanca v državnem zboru. Razkritje, da je sodeloval s tajno službo Jugoslavije, zato odpira vprašanje, ali je prav, da danes sedi v parlamentu Slovenije.

Je bilo sodelovanje včasih neizbežno?
Gosta Odmevov - publicist in raziskovalec Igor Omerza ter zgodovinar Jože Pirjevec - imata o tem različni mnenji. "Tajna politična policija je bila tako sprevržena organizacija, da sodelovanje z njo, ovajanje ljudi po političnem temelju, seveda mislim, da je to stvar, ki ne pritiče poslancu v državnem zboru," je prepričan Omerza, ki že nekaj let raziskuje dogajanje v Jugoslaviji in prebira dokumente o delovanju tajne službe ter njenih agentov.

Pirjevec pa je glede tega, kakšen vpliv naj imajo odločitve posameznika pred 40 leti na njegovo današnje življenje, razdvojen. "Ni lepo sodelovati s tajnimi službami, je pa včasih tudi neizbežno. Če delaš v prid svoje države - je negativno, da sodeluješ s tajno službo?" Prav tako se mu zdi, da je Meršol sporočal govorice in obrobne podatke, ki niso nikogar tako življenjsko ogrožali, da bi si lahko kaj očital.

Ovaduh ni imel celovitih informacij o žrtvi
A Omerza izpostavlja, da tisti, ki je ovajal, ni mogel vedeti, kaj lahko opazovancem škoduje. "Ni imel celovite informacije, kako Udba plete mrežo okoli ljudi." Velikokrat so namreč sodelavci SDV-ja mislili, da se njihovim tarčam ne bo zgodilo nič hudega, a so se motili. "Nikoli ne veš, kakšne so posledice takšnih ovaduških dejanj," pravi in dodaja, da je v enem izmed primerov, ki jih je sam raziskoval, žrtev končala s 27 kroglami v telesu.

Kljub vsemu pa se je to dogajalo pred 40 leti, poudarja Pirjevec, ki je proti temu, da bi se zdaj obsojalo ljudi za toliko let nazaj. "Ne moremo vedno živeti pod giljotino." Omerza pa odgovarja, da vprašanje let ni pomembno, saj je bil SDV strašno nevarna organizacija, ki je storila veliko zločinov.

Za lustracijo ni bilo soglasja zaradi napetosti
Zadeva Meršol tako znova odpira razpravo o lustraciji. Za njo se ob osamovojitvi politiki nis odločili, saj je bilo po besedah Franceta Bučarja takrat preveč napeto vzdušje, saj je bila na naših tleh takrat še jugoslovanska armada, ki je komaj čakala, "da bi jo nekdo poklical za bratsko pomoč."

Jožetu Pučniku, ki si je ves čas prizadeval za lustracijo, je leta 1994 uspelo, da je bilo sprejeto določilo, da za trajni sodniški mandat ne morejo biti izvoljeni kandidati, ki so v prejšnjem sistemu sodelovali v postopkih, v katerih so bile kratene temeljne človekove pravice.

Si je pa nekdanji poslanec in predsednik SNS-a Zmago Jelinčič v preteklosti po drugi strani prizadeval, da bi uničili udbovske dosjeje, a je bil zakon po aferi z razkritjem njegovega dosjeja Padalec umaknjen, je za Odmeve poročal Dejan Ladika.

Kako je v drugih nekdanjih komunističnih državah?
Lustracijo so bolj ali manj uspešno izvedli v večini nekdanjih držav Varšavske zveze. Najbolj temeljito v nekdanji Vzhodnonemški republiki, pa na Českem, Slovaškem, nekoliko pozneje še na Poljskem.

Še vedno zelo aktualna pa je zadeva v Romuniji, kjer je po razveljavitvi zakona iz leta 2010 romunski parlament konec prejšnjega meseca znova sprejel zakon, ki vidnim članom nekdanjega režima prepoveduje, da bi se v prihodnjih petih letih potegovali za najvišje položaje v državi. Čeprav so iz zakona izvzeti člani podmladka nekdanje komunistične partije, je opozcija že napovedala ustavno presojo.