Takrat si nisem niti predstavljala, da bi lahko radijsko oddajo pripravila za svojo kuhinjsko mizo in ob tem šolala otroka. Da bo moj delovnik tako prepleten z zasebnostjo in da se bom s svojimi gosti pogovarjala le še na daljavo.

Najbrž si nihče ni predstavljal, da nam bodo odvzete tudi osnovne svoboščine, pravica do gibanja, pravica do druženja in zbiranja, pravica do svobodnega izražanja, da nam bodo odvzeti gledališča, galerije, kinodvorane, koncerti, knjižnice, knjigarne; da se bodo naši domovi spremenili v pisarne, šole, sejne sobe, da se bodo otroci družili samo na spletu in da bodo kamere postale njihovo okno v svet. Posledice še čakamo.

Najbrž si tudi ni nihče predstavljal, da bodo po naših ulicah hodili policisti v popolni bojni opremi in da bo sprehod s prijateljem v parku prekršek.
Čemu smo se zaradi epidemije še odrekli? Čemu smo se nujno morali odreči, čemu se nam ne bi bilo treba in kaj nas čaka jutri?

Katerim pravicam smo se odpovedali v imenu epidemije?

Policijska ura je bila nekoč nenavaden spomin na čase naših babic in dedkov. Zdaj je že štiri mesece naša realnost. Kot pravi Nataša Posel, direktorica društva Amnesty International Slovenije: "V prejšnjem letu nam je država odrekla, tako rekoč suspendirala številne pravice. Določila je, kje se lahko gibamo in kje ne, kdaj se lahko gibamo in kdaj ne, s kom se lahko družimo in s kom ne.” Tako je tudi določila, da je prepovedano zbiranje z namenom protestiranja ali izražanja mnenja. A glede na zahteve mednarodnega prava se temu ne bi smeli odreči. Država nam te pravice ne bi smela odvzeti, meni sogovornica.

Dolgoletni novinar, vojni poročevalec, dopisnik z Bližnjega vzhoda in Združenih držav Amerike za Delo, kolumnist ter komentator časopisa Dnevnik Ervin Hladnik Milharčič se takole spominja pogovora s tehničnim urednikom pred letom o tem, kaj nas čaka: "Rekel je, da nas ne čaka nič posebnega, jaz pa sem odgovoril: 'Zmeniva se čez eno leto, poskušaj si zapomniti, kako je zdaj, pa boš videl, da čez eno leto ne boš več prepoznal države, v kateri si prej živel.' Seveda mora vlada v epidemiji za zavarovanje javnega zdravja sprejeti omejevalne ukrepe. Vendar, kot opozarja Nataša Posel, "pri tem nima popolnoma prostih rok in nima dovoljenja, da potepta mednarodne standarde človekovih pravic. Opozarjamo, da je prav nasprotno, tudi v kriznih trenutkih je nadvse pomembno, da se spoštujejo človekove pravice in svoboščine. Kot vemo, morajo biti vsi ukrepi za boj proti bolezni covid-19, ki jih sprejmejo, res nujni, sorazmerni in časovno omejeni in ne smejo posegati v pravico do svobode do mirnega zbiranja bolj, kot je treba."

Po stališču Združenih narodov je pravica do svobode izražanja tudi kolektivna pravica, torej mora biti omogočeno tudi skupno sporočanje stališč in zahtev, ker imamo državljani posamezniki močnejši glas, če s svojimi mnenji in zahtevami nastopimo kolektivno, skupaj. Omejevanje pravice do protesta v Sloveniji teče popolnoma formalno, z ukrepi in odloki, v praksi pa se je izvajalo tudi z drugimi prijemi. Nataša Posel jih je nekaj naštela: "Zastraševanje in odvračanje ljudi od tega, da bi se udeleževali protestov, na primer s popisovanjem, ustavljanjem posameznikov in posameznic že zaradi suma, da gredo na protest, in to policistov v popolni zaščitni opremi, z visokomi kaznimi … Potem z demoniziranjem, češ da so krivi za širjenje okužb, z zapiranjem javnega prostora, ki je sicer na voljo za proteste, in tudi s kaznovanjem in preganjanjem posameznih dejanj izražanja mnenja, ki z ničemer niso kršila odlokov ali posegala v zdravstvene ukrepe, na primer lepljenja papirnatih stopal na Trgu republike." Navzočnost policije, kot na primer na Metelkovi, ali ustavljanje mimoidočih in popisovanje oseb, ki niso na protestu, identifikacija ljudi – vse to so zagotovo oblike nadlegovanja in ustrahovanja, ki imajo namen odvračanja od pravice do mirnega zbiranja, protestiranja in izražanja svojega mnenja.

Glede na vse to Hladnik Milharčič ugotavlja, da pravica do svobodnega življenja doživlja hud pritisk: "Skratka, da so bile načete elementarne svoboščine ljudi, tisto, na čemer temelji demokratični razvoj katere koli skupnosti, in pri tem lahko govorimo o hudi krizi. Ob tem samo še nekaj, kar zares vzbuja skrb ‒ svobodo izražanja si v vsakem trenutku lahko vzameš, ni mogoče, da bi ti nekdo popolnoma zaprl usta in ti prepovedal, da kaj rečeš, dokler med tabo in to svobodo niso policijske enote v viteški opravi, ki izražanje političnih ali kakšnih drugih nazorov razumejo kot grožnjo, proti kateri lahko dvignejo ščite in pendrek. Skratka, tukaj zdaj doživljamo fizično grožnjo ob izražanju političnih stališč. To presega meje običajnega. To je mogoče v navadi v Putinovi Rusiji, na Kitajskem, v Evropi pa je veliko manj običajno."

Pravica do obveščenosti kot temelj pravne in demokratične države

Nataša Posel in Hladnik Milharčič se strinjata, da je pravica do obveščenosti tista pravica, ki pomeni temelj pravne in demokratične družbe, pa vendar je premier vojno z mediji napovedal že maja lani; pospremil jo je z besedami, da gre za basen o žabah, skuhanih v mlačni vodi. Nadaljevalo pa se je z napovedjo sprememb medijske zakonodaje. Najbolj sta na udaru RTV Slovenija in STA.

Polaščanje javnih institucij, kot je Tiskovna agencija, in napadi na Radiotelevizijo Slovenija so brez dvoma huda kršitev, ne le svobode izražanja tistih, ki se v teh medijih oglašamo, ampak tudi pravice do obveščenosti, ene temeljnih pravic v modernem svetu, v katerem brez spodobne obveščenosti o tem, kaj se dogaja, težko preživiš, poudarja Ervin Hladnik Milharčič. »Podreditev javnih medijev pomeni odpravo teh medijev. To pomeni konec obveščanja kot socialne funkcije, socialnega servisa, in nadomestitev informacije s propagando. To za nas, ki smo vajeni živeti v družbi informacij, seveda pomeni katastrofo. Ali se je treba vdati? Ne! Mislim, da ne.”

Kaj je vloga medijev? Ervin Hladnik Milharčič odgovarja: »Javni mediji so predvsem instrument, s katerim družba komunicira sama s sabo. Pametnejše definicije še nisem videl. To so pač dnevne sobe, v katerih se mešajo informacije in se diskutira in nastane slika o tem, kje smo tisti dan na svetu; razgrnemo zemljevid in se potem bolj ali manj vehementno gibljemo po njem. Zdaj pa na njem vlada popoln kaos.”

Novinarstvo je posel, v katerem se teži k temu, da je to, kar se napiše ali pove, bolj ali manj res. “Da je res vsaj toliko, kolikor je novinar v tistem trenutku sposoben preveriti, da je res. In da ne objavlja namerno nečesa, kar ni res. Tu, se mi zdi, je ločnica precej jasna. Žurnalizem delamo do tam, kjer se trudimo, da bi bilo to, kar ustvarimo, res v skladu s tem, kar lahko naredimo ‒ skratka, da maksimalno investiramo svojo energijo v to, da bi to držalo in da bi ustrezalo dejstvom. Če prestopimo mejo in začnemo namerno ponujati nekaj, kar vemo, da ni res, smo pri propagandi. Tam ne veljajo več novinarska merila, ampak merila političnega marketinga. Novinarji pa niso propagandisti,” je jasen Hladnik Milharčič.

Zdrav medij, kateri koli ‒ časopis, televizija, radio ‒ mora preveriti vse, kar objavi, in to tako, da je tudi njegovo ravnanje preverljivo, pojasni sogovornik. "Tako da če nekdo reče ,ah, lažnivi mediji’, lahko odgovoriš: Ne, ne, oprostite, do tega smo se dokopali s to in to metodologijo, s temi in temi koraki, ki zagotavljajo, da je to, kar trdimo, res."

Po podatkih mednarodne organizacije Human Rights Watch je najmanj 83 držav izkoristilo pandemijo bolezni covid-19 za kratenje človekovih pravic, pravice do svobode govora in mirnega protesta. Marsikatera oblast napada in preganja kritično misleče, v nekaterih primerih so zagrešili tudi umore; žrtve so novinarji, protestniki, zdravstveni delavci, opozicijski predstavniki in drugi, ki se kritično odzivajo na ravnanja oblasti. "Ja, žal je to že v navadi in v zadnjih letih opažamo širitev politik demonizacije po svetu, ki je tudi velik iziv za človekove pravice, saj države izkoriščajo razmere z namenom, da bi oblikovale javno mnenje, objavljajo zgodbe strahu in razcepljenosti in zelo izkoriščajo zaskrbljenost; za socialno in ekonomsko nazadovanje krivijo cele skupine ljudi. To smo lahko spremljali od ZDA do Indije, Brazilije, Madžarske, Turčije in Filipinov; to sicer ni nov pojav, je pa novo, da postajajo to teme normalne politične smernice mainstreama," je končala Nataša Posel.