V konkretnem primeru Terri Schiavo sicer ne gre za vprašanje evtanazije kot take, ampak za t. i. opustitev nege, torej ustavitev hranjenja in zdravljenja po cevki človeku, ki je v globoki nezavesti ali ima hude možganske poškodbe.

Opustitev nege ni enaka evtanaziji
Pri opustitvi nege gre za primere t.i. kroničnega vegetativnega stanja, ko se človek ni sposoben odzivati na okolico. Takšno stanje lahko traja krajši čas in se tudi izboljša ali pa ostane nespremenjeno po več desetletij. Opustitev nege se torej razlikuje od evtanazije, ki izhaja iz grščine in pomeni dobra, lepa smrt.

Evtanazija je bodisi aktivna, ko se pacientu na primer vbrizga smrtonosna injekcija, ali pasivna, ko zdravniki prenehajo zdraviti, ker ni možnosti preživetja. Razlika med opustitvijo nege in pasivno evtanazijo je, da v prvem primeru ni znano, koliko časa lahko bolnik še preživi, v drugem primeru pa je jasno, da bo smrt v kratkem nastopila. V nekaterih država so dovoljene t. i. living wills, ko sicer zdrav človek vnaprej pove, kako si želi, da se z njim ob morebitni neozdravljivi bolezni ravna.

Primer Nancy Cruzan
Vrhovno sodišče ZDA je leta 1990 izoblikovalo precedens v zadevi Cruzan, ko je odločalo o pravici posameznika, da odkloni medicinski poseg. Nancy Cruzan je v avtomobilski nesreči dobila hude možganske poškodbe in je bila od leta 1983 v nezavesti. Stroka je soglašala, da ni nikakršnih možnosti, da bi Nancy še kdaj prišla k zavesti. Pri življenju so jo ohranjali samo še s hrano, ki so jo po cevki dovajali v trebuh. Sodišče je zavrnilo zahtevo staršev, da ji prenehajo dovajati hrano, saj je presodilo, da niso bili podani prepričljivi dokazi, da je to v skladu z voljo pacientke.

Ureditev v Sloveniji
V Sloveniji je zagotovljena absolutna pravica do življenja, posameznik pa nima pravice do smrti, torej ne more od zdravnika zahtevati evtanazije. Kot kaznivo dejanje sta opredeljena tako umor (127. člen Kazenskega zakonika) kot napeljevanje in pomoč pri samomoru (131. člen). V obeh primerih pa je predpisana nižja kazen, če so podane posebne olajševalne okoliščine, med katerimi so našteti tudi umor iz milosti, na zahtevo ali s privolitvijo žrtve. Sodne prakse v Sloveniji ni.

Stališče medicinske stroke
Zdravniki pri vprašanju evtanazije predvsem opozarjajo na možne zlorabe in jo zavračajo, saj se bojijo, da bi se starejši in hudo bolni zgolj zaradi občutka odvečnosti, nemoči in depresije odločali za smrt.

Sicer pa je stališče državne komisije za medicinsko etiko, da mora zdravnik vedno upoštevati odločitev bolnika, da lahko zavrne zdavljenje, saj mu to omogoča že ustava (51. člen). Pri bolnikih, ki niso sposobni razsojati, se upoštevajo prej izražene pisne želje in stališča svojcev. Bolnikom, ki so v kroničnem vegetativnem stanju, je dopustno prekiniti zdravljenje ob predhodnem posvetu s svojci. Kot etično nesprejemljivi pa so označeni vsi dejavni ukrepi za to, da se bolnikovo življenje konča (torej evtanazija).

Ureditev na Nizozemskem
Nizozemsko se najpogosteje navaja kot primer države, ki je uzakonila evtanazijo. Ob tem velja biti dosleden in povedati, da je evtanazija na Nizozemskem še vedno opredeljena kot kaznivo dejanje. Zdravnik pa se izogne kazenskemu pregonu, če upošteva natančno določena pravila, kdaj in na kakšen način lahko izvede evtanazijo. O vsakem primeru nenaravne smrti mora poročati državnemu tožilstvu.

Naveličanost življenja ni razlog za evtanazijo
Zgovorna je odločba Ustavnega sodišča Nizozemske v primeru zdravnika Philipa Sutoriusa, ki je leta 1998 pomagal storiti samomor nekdanjemu senatorju Edwardu Brongersmanu. Takrat 86-letni Brongersman je trpel za inkontinenco, vrtoglavico in se je težko premikal. Umreti si je želel, ker je bil naveličan življenja. Ustavno sodišče je razsodilo, da zakon o evtanaziji ne zajema primerov naveličanosti življenja.

Ne da bi sploh začeli razpravo o moralnih argumentih za in proti, lahko povzamemo, da sta medicina in pravo ob vprašanju evtanazije zavzela stališče, da je treba izključiti vsakršno možnost zlorab.