Vedno več stvari delamo od blizu, v notranjih prostorih, ob nenaravni svetlobi, pravi pediatrična oftalmologinja Manca Tekavčič Pompe z Očesne klinike na UKC-ju Ljubljana: "Česar se zdravniki oftalmologi bojimo, je, da s tem, ko bomo imeli veliko nizke kratkovidnosti (-0.5 do -5), to pomeni, da bomo imeli tudi delež visoke kratkovidnosti (-5 do -6), delež te pa je patološka kratkovidnost, ki ima že strukturne posledice na zrklu."

Najprej se pojavi nizka kratkovidnost, pri kateri si pomagamo z očali. A potem se ta stopnjuje, tudi do poškodb, kjer zdravila zanje ni več: "Ko pa je enkrat zrklo predolgo, postane tako deformirano in tako spremenjeno, da lahko pride na zadnjem delu zrkla, kjer je najbolj funkcionalen vid, do številnih okvar, do krvavitev, do poka žilnice, do odstopa mrežnice."

Po nekaterih raziskavah ima vsak tretji s patološko kratkovidnostjo potencialno veliko nevarnost za izgubo vida: "To pa se zgodi v aktivni populaciji. To se ne zgodi, ko je človek star, tako kot je okvara rumene pege, starostna degeneracija. To ni problematika samo starejših ljudi, to se lahko zgodi že pri najstniku. V ambulantah tukaj vidimo vse patološke kratkovidnosti z zapleti v Sloveniji in odkar sem jaz na tem mestu, se je delež teh bistveno povečal."

Pravilo 20-20
Zato je zelo pomemben strogo omejen čas pred zasloni in gibanje na svežem zraku vsaj dve uri dnevno. Med učenjem ali ko so mladi pred zaslonom, pa naj vsakih 20 minut pogledajo v daljavo za 20 sekund: "Jaz jim rečem, zamisli si, kaj imaš od svoje pisalne mize skozi okno, aha, soseda obeša perilo, izostri kljukico od perila, tako natančno morajo videti. In tudi ko jih jaz tukaj pregledujem, ko pridejo iz čakalnice, kjer so bili na telefonu, zelo slabo vidijo na daleč. Nato jim rečem sprostite se, zaprite oči, predstavljajte si, da ste v topli vodi, potem odprejo oči in kar naenkrat vidijo dve vrstici bolje. Nekateri kolegi so mi razlagali, da jih poskušajo ozaveščati tako, da pogledajo na njihovem telefonu 'screen time' in rečejo, vidiš, ti si pa vsak dan toliko na telefonu in potem se z mamico pogovarjajo, kako to ni smiselno."

Na Kitajskem so po petih letih zdaj objavili izsledke študije, ko so imeli šolarji po odmoru naslednjo šolsko uro zunaj, na naravni svetlobi. Kratkovidnosti so ugotovili precej manj, pove Tekavčičeva, ki prav zato tudi podpira športne učitelje, ki se borijo, da bi se uvedlo eno uro športne vzgoje na dan.

Največ pa lahko naredimo starši, ki postavimo jasna pravila. Do drugega leta naj otroci sploh ne gledajo v zaslone, do šestega leta manj kot uro na dan. Smernice za uporabo zaslonov so dostopne na tej povezavi.