Razlog je bila dediščina oziroma hiša, ki naj bi si jo družina razdelila po smrti moža. Sin, ki je star 20 do 25 let, jo je obtožil, da nikoli ni nič vložila vanjo, da ima samo vhod, saj nanjo ni bilo nič pisanega. "Res nisem hodila v službo, bila sem gospodinja," pojasni sogovornica, ki se je z mlajšim, desetletnim sinom zatekla v Krizni center Društva Ženska svetovalnica pred nasiljem svojega najstarejšega sina in želi ostati anonimna.

"Zame niso našli lepih besed"
Po tistem naenkrat ni imela veselja do hrane in dela. Shujšala je za 13 kilogramov. Če bi zbolela, ne bi mogla od otrok ničesar pričakovati. Pomagal ji je edino drugi partner, ki pa so ga otroci poniževali, če je kaj narobe naredil, so takoj poklicali policijo, da bi ju ločili. "Otroci so potegnili skupaj in udarili po meni. Zame niso našli lepih besed. Poniževanje je zajemalo psovanje, imeli so me v živalski podobi. Sin je postajal vedno bolj nasilen z besedami, enkrat prej me je že brcnil v trebuh, in odločila sem se, da grem. Nekega dne sem se odločila, vzela potovalko, najmlajšega sina in kužka. Pod streho naju je vzela neka gospa, ki sem jo srečala naključno, potem so me napotili v krizni center Društva Ženske svetovalnice," svojo trnovo pot opisuje ženska.

"Nikoli si nisem mislila, da bom morala od hiše"
Zdaj pravi, da ji ni žal, da je odšla, čeprav si nikoli ni mislila, da bo morala od hiše. "Če bi ostala doma, ne vem, ali bi sploh preživela. Zdaj sem varna, nihče več me ne bo maltretiral, poniževal in se psihično izživljal nad mano. Nihče ne ve, kje sva s sinom. Z najmlajšo hčerko govoriva po telefonu, nimam namena, da bi se vrnila. Sin sprašuje, kje je mama in kdaj se bo vrnila. Zdaj mi pravi mama, prej sem bila zanj vse kaj drugega," pripoveduje.
"Od doma sem šla, da rešim oba"
Želi si, da bi enkrat imela svoje stanovanje in ju nihče ne bo mogel vreči iz stanovanja. "Od doma sem šla, da rešim oba. Malega ne bi nikomur pustila. Cukrček, kot mu pravijo v hiši, se je zelo razživel, prej je bil miren in boječ. Dolga pot naju še čaka. Ampak ne navzdol, navzgor," je optimistična Ljubljančanka.

Ne smemo kloniti, biti moramo pokončne!
V Kriznem centru si z drugimi uporabnicami deli izkušnje, solidarne so, si pomagajo, pazijo otroke, pridobivajo nove prijateljice, se pogovarjajo. "Vsaki ženski, ki ima težave s partnerjem ali sorodniki, svetujem, da se pravi čas obrne po pomoč, da spregovori o problemu, saj bo tudi zanjo posijal žarek upanja. Ženska mora spregovoriti, ne sme ostati za štirimi stenami, tam te nihče ne sliši, samo zmeraj slabše je. Ne smemo kloniti, biti moramo pokončne, ne smemo se pustiti izkoriščati in poniževati. Treba je reči ne, treba je reči stop," sklene svojo izpoved in doda, da se je tega naučila šele zdaj.

Ženske zaradi krize bolj trpijo nasilje
Toda v Društvu Ženska svetovalnica ugotavljajo, da zaradi gospodarske krize ženske ne prijavljajo nasilja, ker se bojijo, da bodo izgubile še tisto malo sredstev, ki jih povzročitelj nasilja nameni za osnovne dobrine. "Negotova situacija, povezana s preživetjem, ženske danes bolj kot včasih zadržuje v nasilnih odnosih, saj je odločitev za odhod od nasilnega partnerja zelo povezana z materialnim stanjem," pojasnjuje za MMC strokovna delavka Ženske svetovalnice Tanja Šketa.

Manj moči za spopadanje z nasiljem v času krize
V času gospodarske krize imajo ženske manj interesa in moči za spopadanje z nasiljem, saj morajo vse sile napeti za zadovoljitev osnovnih človekovih potreb. Ekonomska odvisnost, brezposelnost, neplačevanje preživnine, visoke najemnine, nezmožnost pridobitve stanovanjskih posojil in posledično osamosvojitve, ženske zelo bremeni in jim jemlje pogum. Ne samo da težje spregovorijo o nasilju, težje delajo tudi korake, da bi se od njega osvobodile, ugotavljajo v Ženski svetovalnici.

Ženske še vedno podrejene
Raziskave so pokazale, da ženske za enako delo dobijo manjše plačilo kakor moški, moški prevzemajo delovna mesta, ki so veljala za tradicionalno ženska dela, kot je delo v trgovini, v restavracijah, kuhinjah. Mlade ženske ne dobijo zaposlitve v svoji stroki v skladu z izobrazbo. Poleg večjega obsega ur, ki jih preživijo na delovnem mestu, prevzemajo večji delež pri družinskih obveznostih in skrbi za otroke. "Vsi ti dejavniki ženske držijo v podrejenem položaju, kar se odraža v nezmožnosti prijave nasilja v družini. Živimo v času, ko je poleg revščine, brezposelnosti in negotovosti obstoja, spolna determiniranost še vedno zelo močan dejavnik tveganja za doživljanje nasilja," ugotavlja Tanja Šketa.

Društvo brez sredstev za financiranje svetovalnice
Gospodarska kriza je udarila tudi na Društvo ženska svetovalnica, zaradi česar so bili prisiljeni ukiniti program, namenjen otrokom, žrtvam nasilja, zdaj jim pomagajo z zunanjima svetovalkama, ki za delo ne prejemata plačila. Prav tako so z umikom financiranja najbolj prizadete najbolj ranljive skupine - kakšnih 600 žensk na leto - gre za tiste, ki živijo v nasilnem odnosu, vendar pa nimajo še dovolj moči, da bi se iz njega umaknile. Tudi za ta program je zmanjkalo sredstev, čeprav pri izdelavi varnostnih načrtov 600 ženskam na leto pomagata dve strokovni delavki.

Pomoč vsem ženskam, tudi migrantkam
Program društva Ženska svetovalnica financirata predvsem Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Mestna občina Ljubljana in različni donatorji. Program obstaja od leta 1994. Nudijo pomoč ženskam iz vse Slovenije in tudi širše, saj so vanj vključene tudi migrantke, ki se znajdejo v težavah. Letos imajo izpad sredstev za polovično zaposlitev sodelavke, kar vpliva na delo z uporabnicami, a so se na odločitev MOL-a pritožili.

V krizni center se lahko zatečejo ženske, ki potrebujejo takojšnji umik iz nasilja, ki morajo svoj dom hitro zapustiti oziroma jim strokovni sodelavci pomagajo priti v varne hiše ali neprofitna stanovanja. Po nasvete in psihosocialno pomoč pa se lahko obrnejo vse ženske, ki bi zapustile nasilne partnerje ali - kot naša sogovornica - otroke.