Če je solidarnosti v družbi dovolj, potem so tudi križi za marsikoga lahko lažji.
Vedno bolj se zavedamo, da so bila njegova dejanja tista, ki so utemeljila ne le slovenski jezik, ampak tudi Slovence kot narod in nam dejansko omogočila, da smo preživeli.
Cerkev nikoli ne more biti institucija, ki bi ljudem vedno znova nekaj zapovedovala. Cerkev je cerkev takrat, ko ljudi vabi v svojo sredino, in če se ljudje počutijo nagovorjene, če čutijo, da jim je to nekaj prijetnega in da jim je za življenje to tudi potrebno, potem bodo prav gotovo prišli in se identificirali z oznanjevanjem. Če ni tako, pa se seveda moramo vedno znova vprašati, ali je Cerkev še vedno tista organizacija, ki na relevanten način oznanja evangelij. In to je zelo velika odgovornost.
Tudi tam, kjer so Evangeličanske cerkve v večini, npr. v skandinavskih državah, kjer je Evangeličanska cerkev največja Cerkev, takega vpliva in sploh želje po vplivu v politiki ni mogoče zaslediti v takšni meri.
Evangeličanska cerkev je morda manjšinska, a je tako kot Katoliška zgodovinska cerkev na Slovenskem, je ob dnevu reformacije v v intervjuju za MMC dejal njen škof Geza Erniša. Evangeličanska cerkev Augsburške veroizpovedi, kot je njen uradni naziv, deluje v 13 cerkvenih občinah, v katerih skrbi za okoli 18.000 vernikov. Njeni začetki segajo v 16. stoletje, ko so reformatorji Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sebastian Krelj in drugi s prvimi tiskanimi knjigami v slovenščini položili temelje slovenskemu knjižnemu jeziku.
Večina Slovencev dan reformacije doživlja kot praznik Primoža Trubarja, del tudi kot noč čarovnic? Kaj pomeni ta praznik za Evangeličansko cerkev, za njene vernike?
Za Evangeličansko cerkev je praznik reformacije prav gotovo pomemben dan. Ne nazadnje se je v takratni Evropi tudi na verskem področju začela reforma, ki je zagovarjala bolj neposreden stik človeka z Bogom, torej brez nekega vmesnega posrednika. To pomeni, da so ljudje Boga začeli doživljati na drugačen, bolj oseben način. Po teološki plati je praznik prav gotovo čas, ko se v Evangeličanski cerkvi spomnimo pomena neposrednega stika človeka skozi molitev z Bogom, hkrati pa pomeni počastitev Primoža Trubarja, ki je za Slovence še kako pomemben. Zdi se mi, da se danes Slovenci vedno bolj zavedamo, da je bil Trubar tisti, ki je Slovence prvi nagovoril z imenom Slovenci, in tisti, ki nam je dal prve tiskane knjige v slovenskem jeziku. Vedno bolj se zavedamo, da so bila ta njegova dejanja tisto, kar je utemeljilo ne le slovenski jezik, ampak tudi Slovence kot narod in nam dejansko omogočilo, da smo preživeli.
Kaj evangeličanski vernik počne na praznik? Kako poteka obredje? Je bogoslužje na ta dan kako drugačno, bolj svečano?
Dan reformacije je edini praznik v Evangeličanski cerkvi, ki ni povezan s Svetim pismom oziroma ne izhaja iz njega kot biblični praznik, ampak je zgodovinski praznik. V Evangeličanski cerkvi na ta dan ne častimo ne Lutra ne Trubarja, nobene osebnosti, ampak častimo njuno veliko delo, ki sta ga opravila. Trubarjevo opredeljevanje vrednot namreč še vedno asociira pojmovanje človekovih pravic in svoboščin, ki so danes zapisane v ustavah mnogih držav, tudi slovenske. Bogoslužja pa so namenjena temu, da ljudje pridejo v cerkev, in mislim, da se vedno več ne samo vernikov, ampak tudi drugih Slovencev tudi tako identificira s praznikom.
Kaj bi torej izpostavili kot najpomembnejše sporočilo praznika?
Mislim, da je pomembno poudariti, da so reformatorji od človeka zahtevali veliko odgovornost do Boga in do sočloveka, zato praznik z vso svojo vsebino vabi k poštenosti, pridnosti in delavnosti, kar je ne nazadnje pomemben segment protestantske etike, ki nas zavezuje k temu, da ljudje svoje delo opravljamo svoje delo v resnično poštenem odnosu do Stvarnika, do transcendence in do soljudi.
Pred leti sem se pogovarjala z eno izmed vaših duhovnic, ki je dejala, da je praznik tudi čas, ko se spomnite in izpostavite pomen protestantskih vrednot. Katere so te izrazito protestantske vrednote in v kolikšni meri so drugačne od npr. katoliških vrednot?
Tega ni mogoče enostavno opredeliti. Dejansko sta protestantska etika in protestantska dogmatika v teologiji zagovarjali te t. i. velike človekove svoboščine in pravice do tega, da razumejo Božjo besedo v njim razumljivem jeziku in da mora biti implikacija Božjih besed vidna v vsakdanjem življenju. Torej ne zatekanje v neko abstraktnost, ampak dejansko tu in zdaj je treba narediti vse, da bo v tem svetu za čim več ljudi življenje prijetno. Mislim, da je protestantizem ta odnos do sočloveka zelo zagovarjal. Hkrati, če gledamo nekoliko širše, lahko opazimo, da sta gospodarska rast na področju individualnega segmenta in po drugi strani rast ali napredek države in družbenega okolja dejansko bolj opazna tam, kjer se je protestantizem kot večinska religija tudi najbolj uveljavil.
Evangeličanstvo in protestantizem sta precej zaznamovana s tudi krvavim preganjanjem vernikov v obliki protireformacije. Kako je ta nasilna zgodovina umeščena v Evangeličansko cerkev? Kaj ji pomeni?
Zgodovinski spomin gotovo seže tudi v tiste čase, ko so ljudje zaradi svoje vere trpeli, bili preganjani in izgnani iz domovine. To sta doživela Tako Primož Trubar, ki je umrl v Nemčiji, kot tudi prekmurski reformator Štefan Küzmič, ki je bil izgnan na Madžarsko in je tam tudi pokopan. Kljub temu pa mislim, da je treba te dogodke počasi preseči s poštenim odnosom do teh zgodovinskih resnic in si danes in tu prizadevati, v dobro generacij, ki prihajajo, da ne bomo širili nestrpnosti, ampak da nas bo praznik reformacije povezoval in nam kot tak tudi na etičnem in moralnem področju pomenil neko vrednoto.
Protestantizem naj bi po splošnem prepričanju ponujal več svobode v primerjavi z dogmatizmom Katoliške cerkve. Za protestantske religije sicer velja, da so bolj usmerjene k človeku, da se Cerkev manj "vtika" v življenja vernikov ...
Protestantski katekizem je do življenja in vere prijazen katekizem, ki pa tudi pozna neka pravila. Pomembno je, da moramo ljudje sami znati presoditi, kaj je prav in dobro za nas in za druge, in da je po teh vrednotah treba živeti. Evangeličanska cerkev sledi smernicam časa, ne tako, da bi spreminjala evangelij, ampak da bi ga ljudem na prijazen in razumljiv način podajala in posredovala.
Kakšno vlogo/mesto ima torej Evangeličanska cerkev v življenju vernika?
Cerkev nikoli ne more biti institucija, ki bi ljudem vedno znova nekaj zapovedovala. Cerkev je Cerkev takrat, ko ljudi vabi v svoje okolje, in če se ljudje počutijo nagovorjene, če čutijo, da jim je to nekaj prijetnega in da jim je za življenje to tudi potrebno, potem bodo prav gotovo prišli in se identificirali z oznanjevanjem. Če ni tako, pa se seveda moramo vedno znova vprašati, ali je Cerkev še vedno tista organizacija, ki na relevanten način oznanja evangelij, in to je zelo velika odgovornost. Oznanjati evangelij ni enostavna stvar, saj je vedno znova treba postavljati vprašanja, proučevati Sveto pismo in teologijo, da bi vedeli, ali smo res še vedno na pravi poti, in da oznanjamo ljudem čisto Božjo besedo.
K aktualnim zadevam. Katoliška cerkev zadnje čase zelo jasno izraža svoja stališča do nekaterih javnih zadev. V primeru družinskega zakonika je šla celo tako daleč, da so v nekaterih župnijah delili letake s pozivi k udeležbi na referendumu, kar je nedvoumno politično ravnanje. Zdi se, da Evangeličanska cerkev svojih vernikov ne nagovarja na takšen način. Je to zaradi njene majhnosti (v primerjavi z RKC-jem) ali je način približevanja vernikom drugačen?
To dejansko drži. Tudi tam, kjer so Evangeličanske cerkve v večini, npr. v skandinavskih državah, kjer je Evangeličanska cerkev največja Cerkev, takega vpliva in sploh želje po vplivu v politiki ni mogoče zaslediti v takšni meri. Mi pri političnih vprašanjih ljudi nikoli ne usmerjamo in nagovarjamo, da naj se odločijo za to ali ono opcijo, ampak naj ljudje sami presodijo. Tako se naj ali na podlagi programa ali na podlagi odnosa npr. političnih strank do ljudi sami odločijo, koga bodo volili. Mislim, da je to edina prava pot.
Tema kulturnega programa proslave, ki je bila letos v Krškem, je bila "Vsak naj vzame svoj križ", meditacija o Svetem pismu in križu, ki ga nosi vsak od nas. Kako bi vi interpretirali to temo? Kaj pomeni za vas?
Vsak sam najbolj pozna svoje križe in težave in dejansko je to, da nosimo svoje križe in težave, gotovo v nekem smislu tudi izziv. Izziv je tudi, da pomagamo nositi križe in težave tudi drugim ljudem. Sam zato križ vedno vidim v neki dvojnosti ali dialektiki, torej da mi moj križ pomaga nositi nekdo drug, jaz pa sem pa hkrati po Bibliji in svetopisemskem nauku poklican, da pomagam njegov križ nositi nekomu drugemu. In če je te solidarnosti v družbi dovolj, potem so lahko tudi za marsikoga križi manjši.
Glede na to, da zaznamujemo praznik evangeličanov, ki so manjšinska Cerkev v Sloveniji, me zanima, kako bi komentirali versko strpnost v Sloveniji danes? Se Slovenci še vedno delimo glede na versko pripadnost?
Mislim, da je ekumenski položaj danes veliko boljši, kot je bil. Res pa je, da ima človek včasih še vedno občutek, da določene stvari še iz časov reformacije in protireformacije na Slovenskem niso na tisti ravni, ki bi si jo kot ena izmed dveh zgodovinskih Cerkva, pa čeprav manjšinska, želeli. Zato menim, da bo treba na ekumenskem področju še marsikaj postoriti, pri tem pa sem prepričan, da je edina prava pot, ki vodi k temu, pot strpnosti in tolerance. Ta je bila protestantom vedno blizu in po taki poti je treba hoditi tudi naprej.
Če je solidarnosti v družbi dovolj, potem so tudi križi za marsikoga lahko lažji.
Vedno bolj se zavedamo, da so bila njegova dejanja tista, ki so utemeljila ne le slovenski jezik, ampak tudi Slovence kot narod in nam dejansko omogočila, da smo preživeli.
Cerkev nikoli ne more biti institucija, ki bi ljudem vedno znova nekaj zapovedovala. Cerkev je cerkev takrat, ko ljudi vabi v svojo sredino, in če se ljudje počutijo nagovorjene, če čutijo, da jim je to nekaj prijetnega in da jim je za življenje to tudi potrebno, potem bodo prav gotovo prišli in se identificirali z oznanjevanjem. Če ni tako, pa se seveda moramo vedno znova vprašati, ali je Cerkev še vedno tista organizacija, ki na relevanten način oznanja evangelij. In to je zelo velika odgovornost.
Tudi tam, kjer so Evangeličanske cerkve v večini, npr. v skandinavskih državah, kjer je Evangeličanska cerkev največja Cerkev, takega vpliva in sploh želje po vplivu v politiki ni mogoče zaslediti v takšni meri.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje