Strokovnjaki opozarjajo na velik pomen slovesa od umrlega človeka za žalovanje svojcev. Foto: EPA
Strokovnjaki opozarjajo na velik pomen slovesa od umrlega človeka za žalovanje svojcev. Foto: EPA

Pravica do slovesa od umirajočega ali umrlega svojca v naši družbi še vedno ni prepoznana in se ji ne posveča dovolj pozornosti. O tem pričajo tudi pretresljive izkušnje svojcev, ki se od svojih najdražjih niso mogli primerno posloviti.

Ana in Andraž Šavli sta o tragični nesreči njunega desetletnega sina, ki se je utopil na Soči zaradi nenadnega odprtja zapornic v bližnji hidroelektrarni, ki je vodostaj reke zelo hitro povečalo, izvedela kar pet ur pozneje. Potem sta dolgo in s številnimi zapleti čakala tudi na to, da bi se od mrtvega otroka lahko poslovila. Vsaka minuta čakanja jima je povzročila dodatno neznosno bolečino, pravita. Ana pravi, da je bila njena prava misel, ko je izvedela za tragično novico, da ga želi imeti ob sebi, da ga želi stisniti k sebi. Že sama misel, da je njen mrtvi otrok sam nekje v nekem hladnem prostoru, ji je povzročala še hujšo stisko in nepopisno bolečino.

Najprej sta starša dobila informacije, da je njun mrtvi otrok v bolnišnici v Šempetru, ko sta se v najhujšem šoku iz Ljubljane takoj odpeljala tja, pa so jima v bolnišnici povedali, da je bil deček prepeljan na sodno medicino v Ljubljani. Tam pa ni prostorov in niti možnosti za slovo. Naslednji dan sta večkrat klicala, vendar nista dobila zdravnika, tudi glede obdukcije pravita, da ju ni nihče vprašal za dovoljenje. Zdelo se jima je, kot da jima je "sistem" vzel njunega mrtvega otroka, ga dal v neko kolesje procedure in birokratske postope s truplom – popolnoma pa je bila prezrta človeška, duhovna nota.

Tudi na Žalah ni šlo brez zapletov, saj bi morala na to, da se poslovita od otroka, čakati še en dan, vendar so jima na koncu, ko sta se, v silnem šoku in žalovanju dobesedno skoraj čustveno zlomila, slovo omogočili še tisti dan. Od otroka in bratca se je družina poslovila v mrliški vežici – čeprav so si ga želeli vzeti domov in se tam od njega v miru in ljubezni posloviti.

Žalujoči zaradi stiske ne poskrbijo za svoje pravice

Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic pravi, da je smrt v slovenskem prostoru še vedno velik tabu, težava pa je, ker je velik tabu tudi med strokovnimi delavci. "Ne obvladujemo komunikacije niti z umirajočimi niti z njihovimi svojci oziroma žalujočimi," opozarja.

Žalujoči ob izgubi bližnje osebe zaradi stiske niso zmožni poskrbeti za svoje pravice, saj zaradi pomanjkanja formalnopravnih okvirov s pravicami niso niti seznanjeni. Nujne so sistemske rešitve.

Epidemija covida-19 je stanje glede pravice do slovesa od umrlega poslabšala. Foto: Reuters
Epidemija covida-19 je stanje glede pravice do slovesa od umrlega poslabšala. Foto: Reuters

Epidemija stanje poslabša

Med epidemijo covida-19 pa je bilo slovo od umirajočega svojca še dodatno oteženo. Številne bolnišnice in domovi za starejše so obiske prepovedali. Na ministrstvu za delo je strokovna skupina za paliativno nego napisala smernice, po katerih naj bi umirajočim dovolili obiske svojcev, vendar je bila končna odločitev v rokah direktorjev teh ustanov. In prakse so bile od ustanove do ustanove različne. "Mi smo dali očeta v dom Črneče 20. avgusta, ko so se za njim zaprla vrat, ga nismo več videli," pove Anika Švarc.

Takoj po tistem je v dom prišla okužba. Obiski niso bili dovoljeni, očetu pa se je zdravstveno stanje hitro slabšalo, čeprav sprva ni bil okužen, pozneje pa so jim sporočili, da se je tudi on okužil. Osebje je bilo prijazno, poskušali so jim pomagati pri vzdrževanju stika po telefonu, vendar je bil oče naglušen in komunikacija ni bila mogoča. "Z bratom sva prosila, ali ga lahko vidiva, bi plačala iz lastnega žepa za zaščitno opremo. Da se tisti zadnji trenutek ne moreš posloviti, se mi je pa zdelo kruto," je še dodala.

Detabuizacija smrti

Alenka Križnik, vodja programa Detabuizacija, meni, da če je v domu že okužba, zaradi katere se obiski prepovejo, se ta pravica ne sme odvzeti umirajočim, ker nastane nepopravljiva škoda, ki ni sorazmerna koristi, ki jo dosežemo z omejitvijo. "To pa ne pomeni, da zavračamo ukrepe, ki so sprejeti za zaščito, dejansko so potrebni in jih je treba spoštovati, vendar je treba določati od primera do primera in poiskati mogoče rešitve. Tudi strokovnjaki opozarjajo, da je slovo od umirajočega ali umrlega svojca pomembno pri žalovanju, če ga onemogočimo, lahko to na svojcih pusti hude psihične posledice," je dodala.

"Mi smo dali očeta v dom Črneče 20. avgusta, ko so za njim zaprla vrata, ga nismo več videli." : BoBo

Anonimna izpoved ena

Konec februarja letos si je moj oče zlomil kolk, pred tem je bil leto dni v domu upokojencev. Odpeljali so ga v bolnišnico in od takrat naprej ga nismo več videli. Ukrepi so ravno takrat začeli veljati. Oče po operaciji ni več našel volje. Slabo je slišal, zato ga nismo mogli klicati na prenosni telefon. V tako ranljivem položaju je bil obdan z neznanci, njegovih hčerk pa ni bilo nikjer. Mislim, da je prav zato izgubil voljo do življenja. Nikoli ne bom vedela, kako je vse skupaj doživljal, preganja pa me občutek, da je mislil, da smo bližnji pozabili nanj. Umiral je sam, v domu upokojencev, mesec dni. Konec marca smo ga pokopali v prisotnosti največ deset ljudi. Bil je velika dobričina, vedno je vsem pomagal in si takšne smrti ni zaslužil.

Anonimna izpoved dve

Ne vem, kaj sem mislila, ko sem očetu obljubila, da ga bom spremljala do bolnišnice v rešilnem vozilu, ker so se varnostni ukrepi proti širjenju okužbe stopnjevali v tistem času in me v reševalno vozilo zagotovo ne bi spustili. Ampak mene oče nikoli v življenju ni nič prosil, razen ko sem bila malo težavna najstnica, naj počakam z zabavami in se posvetim šoli, za vse drugo bo še čas, in ko me je prosil, naj grem z njim ... Ne, nisem mogla niti razmišljati, da njegove prošnje ne bi mogla uresničiti. Potem pa se mu je že zvečer stanje tako poslabšalo, da je njegova partnerica klicala reševalno pomoč. Kličem jo nazaj, ni jih še. Ne more govoriti, kriza, oče se bori za dih … Kličem še enkrat … So že tam? Ne odgovori, telefon zvoni v prazno, postane me strah, sekunde se vlečejo, vse se ustavi. Samo zvoki. Tisti čisto običajni, postajajo vse glasnejši. Potem me pokliče nazaj, da je odšel, da je bilo grozno, da ni mogel do diha, da je prosil za kisik, da mu ni pomagal ne morfij ne zdravila, da se je v agoniji dušil. Po kakšni uri in pol zvečer kličem na Golnik. So ga sprejeli. Stabilizirali. Da je za zdaj živ. "Ga lahko vidim, ga lahko obiščem?"

"Obiski niso dovoljeni."

"Ampak ... kaj pa, če se bomo morali posloviti?”

"Ne, ni obiskov, direktor ne dovoli," z uradnim glasom pove ženski glas na drugi strani.

Odložim telefon in se prvič, odkar je moj oče zbolel in se mu je stanje tako zelo poslabšalo, zlomim. Čez nekaj dni je, ne da bi se lahko od njega poslovila, umrl sam, brez svojih najbližjih.

Sobotni Dnevnikov izbor