Začasno zadržanje zakona so sodniki z večino glasov (pet proti trem) izglasovali februarja letos, potem ko so zakon o RTV Slovenija lani novembra na referendumu s prepričljivo večino potrdili volivke in volivci.

Možnost, da bi ustavni sodniki o zadevi, o kateri so že odločili, ponovno odločali, v javnosti v zadnjih dneh dviga veliko prahu, saj ne gre za običajno prakso ustavnega sodišča. Pravna mnenja o tem se razlikujejo; če nekateri nekdanji ustavni sodniki, med njimi oče slovenske ustave Peter Jambrek, priznavajo, da je v praksi takšna poteza sodnikov, ker gre za procesno zadevo, mogoča, pa jo sam sodišču odsvetuje, saj bi to po njegovem mnenju pomenilo popolno degradacijo sodišča.

Tudi mnenja o tem, ali lahko sodniki, ki želijo preprečiti sprejetje nove odločitve, sejo bojkotirajo, so deljena.

Nekdanji predsednik ustavnega sodišča in eden izmed avtorjev slovenske ustave Peter Jambrek pravi, da sam sicer ne želi posegati v samostojnost ustavnega sodišča, a da je slovenska javnost dolžna biti seznanjena s pravno podlago, ki jo sodniki dejansko imajo za morebitno "odmrznitev" svoje odločitve, ki jo je februarja sprejelo pet sodnikov (Matej Accetto, Klemen Jaklič, Rok Svetlič, Marko Šorli in Rajko Knez), proti pa so bile tri sodnice (Neža Kogovšek, Katja Šugman Stubbs in Špelca Mežnar). Že pred prvim odločanjem se je izločil Rok Čeferin, naknadno pa tudi Neža Kogovšek. O vsebinski odločitvi odloča le še sedem sodnikov, a potrebne večine (pet glasov) za zdaj še ni. Za odpravo začasnega zadržana je teoretično dovolj navadna večina (k temu naj bi se nagibali štirje sodniki), a odločijo lahko samo, če je seja sklepčna. Po nekaterih informacijah so to pred desetimi dnevi že poskušali storiti, a so sodniki Šorli, Jaklič in Svetlič sejo protestno zapustili. Zaradi tega jih je prejšnji teden v oddaji Odmevi ostro kritiziral nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.

Precedens brez primere

Jambrek sicer trdi, da ustavno sodišče nima nikakršne dodatne ureditve vprašanja navzočnosti in sklepčnosti. "Tisti sodniki, ki nasprotujejo temu, da bi se odločitev o spreminjanju uvrstila na dnevni red, imajo lahko tehtne razloge. Odločitev za moratorij je namreč že bila sprejeta s kvalificirano večino ustavnih sodnikov. Odločitev je s sklepom že postala pravnomočna," pravi Jambrek, ki opozarja, da nikjer v zakonu in v poslovniku ni urejeno oziroma predvideno, da lahko sodniki naknadno spreminjajo odločitev v že odločeni zadevi. "Če pa to ni predvideno niti v poslovniku niti v zakonu, potem bi človek rekel, da bi edino ustaljena sodna praksa to lahko omogočala, vendar take sodne prakse ni." Doslej je bilo začasno zadržanje odpravljeno samo enkrat, leta 1996, vendar v povsem neprimerljivi zadevi, saj ni sledila nobena druga odločitev. Štirje sodniki bi tako z odmrznitvijo uvajali novo sodno prakso.

"Soočali bi se z zanimivimi pravnimi vprašanji. Namreč, ali je morebiti ta začasna odredba neki procesni akt ali pa akt, s katerim se odloča o glavni zadevi. Sam bi se nagibal k razlagi, da bi se s to odločitvijo pravzaprav novi zakon o RTV uveljavil in s tem bistveno spremenil pravni položaj pobudnikov in številnih drugih oseb, ki jih zadeva ta primer. O glavni zadevi bi vendarle morala odločiti večina sodnikov, torej pet, toliko, kolikor jih je odločilo o prvi odločitvi – sklepu o začasnem zadržanju," pravi predsednik prve sestave ustavnega sodišča (na čelu je bil med letoma 1991 in 1994).

Jambrek zato meni, da vsi sodniki, ki nasprotujejo spreminjanju začasne odredbe, lahko odklonijo svojo prisotnost in s tem seji sklepčnost. "To pa zato, ker bi se s spremembo oziroma s ponovnim glasovanjem o tem, sklepu o zadržanju, kršilo osnovno pravno načelo “ne bi sin idem”, torej "ne moremo še enkrat odločati o isti stvari"."

Če pa bi skupina sodnikov vendarle vztrajala, da se začasna odredba odpravi, ker se je po njihovem mnenju situacija v dveh mesecih v bistvenih pogledih spremenila in zato terja drugačno odločitev, bi morala po Jambrekovem mnenju strokovna služba (in sodnik poročevalec) ugotoviti, katere in kako tehtne okoliščine so se v dveh mesecih spremenile, da terjajo ukinitev začasne odredbe. "Potem ko bi zbrali neko dokazno gradivo, bi vsekakor o tem dokaznem gradivu sodišče moralo sprožiti obravnavo na tem sodišču in omogočiti enakost orožij. Omogočiti bi moralo pravico nasproti strani, da pove svoje mnenje o dokaznem gradivu, ki ga je zbralo." Jambrek še dodaja, da če bi sodišče na vsak način poskušalo uveljaviti novo sodno prakso, tvega zdrs svojega ugleda, kar bi pomenilo, da država nima več legitimnega in kvalificiranega ustavnega sodišča.

Cerar vztraja: Sodniki seje ne smejo obstruirati

Nekdanji predsednik vlade, sicer ustavni pravnik in profesor na ljubljanski pravni fakulteti Miro Cerar, prav tako meni, da ima posameznik, ki meni, da mu je bila kršena neka pravica z aktom državnega organa, zagotovljeno pravico do ustavnega varstva. "Seveda bi se v tem primeru pritožniki lahko obrnili tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice, zastavlja pa se vprašanje, kako bodo lahko pravno varstvo uveljavljali, če do tega pride, pred pristojnimi sodišči v Sloveniji. To je zadeva, o kateri bo zagotovo treba temeljito razmisliti, preden se bo ustavno sodišče odločilo za morebitno sprejetje odločitve, da odpravi začasno zadržanje, kar je, ponavljam, precedenčni primer in bo moral biti zelo dobro utemeljen."

Cerar se ne strinja z Jambrekom, da lahko ustavni sodniki sejo obstruirajo. "Zakon o ustavnem sodišču jasno določa, da sodniki morajo sodelovati pri odločanju, torej se odločiti za ali proti predlagani odločitvi, tako da menim, da je v skladu s tem implicitno nedopustna kakršna koli obstrukcija," razlaga Cerar. Kot poudarja, je smisel začasnega zadržanja zakona o RTV-ju v tem, da sodišče absolutno prednostno sprejme vsebinsko odločitev, ta čas pa je po njegovem mnenju že zdavnaj potekel. "Škoda, ki nastaja, je kar precejšnja, zato je jasno, da je ustavno sodišče v neki notranji blokadi glede tega vprašanja, kar je seveda zelo slabo za delovanje naše pravne države. V tej blokadi iščejo neko rešitev, morda bodo ugotovili, da je manjše zlo, da se zakon uveljavi, kot pa da se ta patpoložaj nadaljuje, ampak seveda to ni v skladu z njihovo prvotno odločitvijo."

Cerar sicer opozarja, da prepričljive utemeljitve ob morebitni odmrznitvi odločitve ne moremo pričakovati, patpoložaj znotraj sestave ustavnega sodišča pa po njegovem mnenju ne more biti prepričljiv in legitimen razlog za takšno spremembo stališča, kot se zdaj napoveduje kot mogoča. "Šlo bi za precedenčno odločitev, ki bi lahko odločilno zaznamovala delovanje sodišča v prihodnje, zato je smiselna čim širša obravnava o tem. Kako pa bodo po svojem poslovniku o tem odločali ustavni sodniki, pa je seveda njihova odločitev."

Jerovšek: Šlo bi za de facto vsebinsko odločitev

Tudi drugi predsednik ustavnega sodišča, na čelu je bil med letoma 1994 in 1997, Tone Jerovšek, se strinja z Jambrekom, da bi imela odprava zadržanja zakona za posledico takojšnjo uveljavitev zakona. "Gre za odločitev o nastopu veljavnosti zakona, kar pa pomeni, da takšne odločitve ne morejo sprejeti štirje sodniki. Ta odločitev o takojšnji uveljaviti zakona je lahko sprejeta samo s petimi glasovi. Torej, štirje je ne morejo odmrzniti." Jerovšek tudi trdi, da gre pri omenjeni noveli zakona o RTV Slovenija za v pravnem redu neobičajen način razrešitve svetnikov, uprave oz. vodstva. "To je zakonski postopek, ko ex lege prenehajo funkcije in potem se ti ne morejo več pritoževati ter v državi uveljavljati rednih pravnih sredstev. Bi pa seveda tisti, ki jim nastanejo materialne posledice, ker izgubijo svoje položaje, lahko uveljavljali odškodninske zahtevke, če bi pozneje bilo ugotovljeno, da je zakon protiustaven, za tisti čas od odmrznitve pa do ugotovitve protiustavnosti zakona."

Zobec: Sodniki imajo pravico do ugovora vesti

Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec pa je poudaril, da bi pritožniki v primeru odprave začasnega zadržanja zakona v Sloveniji ostali brez vsakršnega sodnega varstva. "Zadeva bi se končala na Evropskem sodišču za človekove pravice, zelo preprosta bi bila, zaradi kršitve pravice do dostopa do sodišča, zaradi neučinkovitega pravnega sredstva in seveda še zaradi kršitve drugih človekovih pravic, ki so tu v ozadju," pravi Zobec. "Gre za maksimo ne bis in idem, gre za res iudicato. Res iudicata facit ius inter partes – pravnomočno zaključena zadeva ustvarja pravo med strankami. In to pravo med strankami je, da se zadržijo meritorne odločitve. Tako da sodniki tu sploh nimajo o čem glasovati. Če bi glasovali, pa mislim, da bi s tem povozili ustavo. Povozili bi temeljna načela, kot je ne bis in idem, vezanost na razglašene odločitve, ki so strankam vročene, da ne govorim o drugem." Glede morebitne obstrukcije sodnikov, ki se z namero štirih ne strinjajo, pa Zobec meni, da imajo ustavno dolžnost, da odklonijo glasovanje. "Bojkot, obstrukcija, kar koli že želite. To bi bil ugovor vesti, do katerega so ne samo upravičeni, ampak tudi dolžni, ker so prisegli na ustavo, ker morajo spoštovati ustavo in ker morajo varovati človekove pravice in tudi integriteto institucije, ki bi tukaj bila hudo načeta s tako nerazumno, protiustavno odločitvijo."