Vabljeni k branju izjav, s katerimi so Milan Kučan, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, Janez Janša, Borut Pahor, drugi politiki in državniki pospremili pot Slovenije k samostojnosti.

Zakaj leto 1990? Leto 1990 smo izbrali, ker so bile takrat prve demokratične volitve, konec leta je bil plebiscit, hkrati pa kronološko podajanje izjav kaže tudi na spremembe stališč omenjenih politikov.

__________________________________________

Milan Kučan, 31. 1. 1990
O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti. Toda taka Jugoslavija za nikogar ni dobra.

Tone Anderlič, 2. 2. 1990
Slovenska vlada pogosto kaže s prstom v Beograd, češ da so tam vse krivi. V 80 odstotkih to ni res, za veliko slabosti smo v Sloveniji krivi sami.

Milan Kučan, 5. 2. 1990
Ustavnopravna norma, forma skupnega življenja mora zagotoviti svoboden razvoj slovenskega in vseh drugih narodov. Slovenija svojih pogledov ne vsiljuje drugim in pravic, ki jih zahteva za svoj narod, ne oporeka drugim narodom. Bistvena je torej vsebina skupnega življenja v Jugoslaviji, sama forma je pri tem manj pomembna.

Janez Janša, 24. 2. 1990
Pravo razmerje sil se bo v novem parlamentu tako ali tako ustvarilo ob sprejemanju nove slovenske ustave in nekaterih ključnih odločitev v zvezi s položajem Slovenije v Jugoslaviji, pri katerih ne bo zadoščala samo strankarska pripadnost, temveč tudi osebni pogum. Prihajajo resni časi in dobro bi bilo, če bi se o njih kljub volilni propagandi resno pogovarjali.

Dimitrij Rupel, 27. 2. 1990
Slovenska opozicija – poleg razumljive in samoumevne zahteve po demokratični ureditvi nacionalnega življenja vsake nacije – zahteva suverenost nacionalnih držav jugoslovanskih narodov in takšno konfederativno ureditev, ki bo varovala obmejne suverenosti. To pomeni, da morajo naprej nastati nacionalne oziroma republiške ustave, šele nato pa je mogoče začeti pogovor o zvezni ustavi, ki je za nas preprosta, racionalna pogodba o medsebojnih odnosih.

Miran Potrč, 15. 3. 1990
V Sloveniji že dolga leta ni bilo sodnega in drugačnega preganjanja drugače mislečih državljanov. Demokracija, spoštovanje človekovih pravic, svoboda veroizpovedi, političnega prepričanja, združevanja, zborovanja in javne besede so že zdavnaj postale del življenja naših ljudi.

Milan Kučan, 17. 3. 1990
Ne sodim med tiste, ki se zavzemajo za Jugoslavijo za vsako ceno, niti med tiste, ki so za vsako ceno za samostojno Slovenijo. Vitalni interes Slovenije je, da sodeluje v evropskih integracijskih procesih, kar je po mojem prepričanju tudi interes vseh drugih jugoslovanskih narodov.

Janez Janša, 31. 3. 1990
Po volitvah bo treba rešiti dva med seboj povezana sklopa problemov: položaj Slovenije v Jugoslaviji in položaj gospodarstva. Odcepitev bi bilo mogoče uresničiti le s političnimi sredstvi, ne pa z vojaškimi, trenutno pa ni nevarnosti, da bi JLA okupiral Slovenijo oziroma uvedel izredne razmere.

Pavel Gantar, 17. 3. 1990
Zadnje mesece je moderno govoriti o suverenosti in samostojnosti. Ne enega ne drugega nam ne bo nihče podaril. Sami si jo bomo morali zagotoviti. Nesmiselno in neodgovorno je, če se zaradi volitev delamo, kot da nekaterih problemov ni ali da so obrnjeni na glavo. Konfederalno pogodbo lahko npr. sklenejo samo suverene države. To pomeni, da moraš biti vsaj sekundo povsem samostojen, da lahko potem del te samostojnosti s pogodbo preneseš na konfederacijo.

Janez Janša, 2. 4. 1990
Tistim, ki omenjajo možnost državljanske vojne in vojaškega posredovanja, če se bomo hoteli odcepiti, je treba povedati, da Slovenija ni Litva, ki predstavlja le nekaj odstotkov Sovjetske zveze in jo je zato lahko okupirati. Slovenije pa ni mogoče, še posebno od tistega trenutka ne, odkar se je demokracija začela prebujati tudi na Hrvaškem. Zgodovina namreč ne pozna primera, da bi nerazvita polovica države lahko okupirala razvito polovico.

Miran Potrč, 4. 4. 1990 (na vprašanje o odcepitvi Slovenije)
V Sloveniji bi gotovo gledali drugače na odnose v Jugoslaviji, če ne bi bilo v zadnjem času vse več poskusov, s katerimi so skušali nekateri poslabšati odnose v federaciji, če ne bi nenehno kritizirali vseh idej in pobud, ki so prihajale iz Slovenije, če ne bi bilo slišati groženj, da bi bilo treba Slovenijo disciplinirati ...

Gregor Golobič, Zoran Thaler, 6. 4. 1990
Marsikdo, žal, še ne bo mogel voliti svobodno – preveč bo obremenjen s preteklostjo. Razumemo lahko reakcije in bes v dosedanjem režimu ponižanih in razžaljenih. Vemo – in tudi dogodki v Vzhodni Evropi kažejo to žalostno sliko –, da odmrznjene stvari navadno niso posebno lepe na pogled. Težko pa se sprijaznimo z dejstvom opravičevanja in utemeljevanja mazaških dejanj in še posebej z divjo medijsko kampanjo enih in drugih, ki skušajo volivcem onemogočiti trezno presojo, mednje vnesti mržnjo in negotovost in jih zapeljati v čustveno reagiranje na volitvah.

Borut Pahor, 13. 4. 1990
Zato pa moramo končno stopiti korak, ki nas popelje v politično prihodnost. Dokončno in povsem jasno, deklarativno in simbolno moramo odpisati komunizem. Seveda lahko začenjamo veliko diskusijo o tem, kaj je pravzaprav komunistična misel, kako je nastala, kdo je za njo stal in zakaj. Rad pa bi povedal, da bo takrat, ko bo dan na ta vprašanja predzadnji odgovor, že zdavnaj prepozno. Naši otroci se bodo takrat učili, da so slovenski komunisti izginili iz politike tam nekje po koncu slovenske pomladi. Nič več.

Milan Kučan, 17. 4. 1990 (na vprašanje o porajanju nestrpnosti med vernimi in nevernimi)
Cerkev ne sme posegati v politiko.

Milan Kučan, 20. 4. 1990
O odcepitveni poti nisem nikoli govoril, o njej pa so govorili mnogi politični ljudje v Sloveniji. Tudi tisti, ki mi očitajo, da sem spreminjal svoja stališča. Govoril sem o demokratični federaciji. Ko se je pokazalo, da to v teh jugoslovanskih razmerah ni realnost, je prišlo do poskusa opredelitve, tudi moje, na podlagi asimetričnih odnosov. Tudi to se je pokazalo v razmerju asimetričnih sil za nerealno. Morebiti bi sicer danes že lahko bilo drugačno. Potem smo se seveda postavili na stališče o konfederalnem položaju Slovenije. To seveda zahteva gospodarsko in politično neodvisnost. Trdno pa stojim na stališču, da je to mogoče doseči tudi po drugačni poti, in ne po odcepitveni.

Mnogi so govorili o odcepitvi, potem spet pod pritiskom takih ali drugačnih sil o federaciji, potem spet o konfederaciji brez odcepitve in zdaj govorijo celo o ustavni poti v konfederacijo. Se pravi, končali so tam, kjer jaz.

Lojze Peterle, 16. 6. 1990
V Jugoslaviji nočemo ostati za vsako ceno. V vladni koaliciji se o tem strinjamo. Če bo prišlo do konsenza s federacijo, v redu, v nasprotnem primeru pa se samo po sebi razume, da se bomo odločili za odcepitev.

Miran Potrč, 23. 6. 1990
Naš naslednji korak mora biti nova slovenska ustava in konfederativna ureditev Jugoslavije oziroma položaja suverene slovenske države v njej. Tudi ta korak k polni suverenosti slovenske države ne bo enostaven. Morda je to razlog, da tako obotavljajoče se tudi nova oblast razmišlja o tem, kako in kaj ga narediti.

Lojze Peterle, 30. 6. 1990
Slovenija je z vsakim dnevom bolj suverena. Kdaj bomo dosegli popolno suverenost, ne morem natančno napovedati. Treba je uresničiti sveženj, zapisan v vladnih programskih usmeritvah, vključno z osamosvojitvijo na vojaškem področju. Če bomo čakali na demokratizacijo vse Jugoslavije, tako da se bomo lahko pogovarjali z demokratično izvoljenimi predstavniki oblasti v drugih republikah, bo ta pogovor mogoč šele prihodnje leto. Za nas je zelo pomembno vprašanje tempa. Vsekakor nas čaka vroča jesen. Jeseni računamo na nekaj bistvenih premikov.

Dimitrij Rupel, 6. 7. 1990
Obstajata dva scenarija: konfederativna Jugoslavija in popolnoma samostojna Slovenija. Drugi scenarij je pripravljen za primer, če prvi, ki mi je ljubši, ne bi bil uspešen. Povedati pa moram, da tudi federacija pomeni slovensko suverenost. Samo suverena Slovenija lahko sklepa konfederalni sporazum. Ko govorimo o scenarijih, seveda mislim na načelna izhodišča. Tehnične realizacije še nimamo pripravljene, vendar se o njej začenjamo pogovarjati.

Franco Juri, 4. 8. 1990
Zgodovina slehernega naroda in nacije pozna vedno več opcij; vse so bolj ali manj tvegane. Modrost neke državne politike pa se izkaže prav v izbiri najmanj pogubne. Slovenija je danes na pomembnem zgodovinskem razpotju; sleherna pot pa skriva v sebi nekaj pasti. Konec koncev še vedno upam, da bo suverena Slovenija seštevek vseh interesov, ki jo kot tako opredeljujejo, in ne le nov ideološko-romantični izum, kot je bila »trdna in enotna bratska Jugoslavija«.

Borut Pahor, 22. 9. 1990
Še eno vprašanje mi venomer sili v ospredje. Ali bo uspelo Sloveniji kot samostojni državi z lastno mednarodno subjektivnostjo, da bo hkrati z mednarodno pogodbo vključena v jugoslovansko skupnost in hkrati v Evropsko skupnost?

Milan Kučan, 10. 9. 1990
Zavedati se je treba, da politično-pluralistični prostor v Sloveniji še ni stabiliziran in povsem jasno profiliran, da temelji demokracije še niso utrjeni. Izobčevanje enih zato, ker niso po godu političnemu okusu drugih, je necivilizacijsko početje.

Lojze Peterle, 17. 9. 1990
Z volitvami smo opravili lažji del. Težji nas še čaka. Več bo znoja kot romantike. Vlada počne vse za temelje naše nove stavbe. Potrebni so novi zakoni, potem nova praksa. Preden zaživimo iz novega duha, pa bo treba še nekaj vzgoje, kot na primer odnos do dela.

Jožef Školč, 18. 9. 1990
Verjamem, da bomo spet označeni za tiste, ki nimamo občutka za zgodovinski trenutek, za velike besede, a lahko se zgodi, da bo na koncu oblast v Sloveniji popolnoma neučinkovita in izolirana, brez komunikacije s kraji.

Borut Pahor, 17. 11. 1990
Sam nimam nič proti plebiscitu, če se bo izkazal za nujen instrument slovenske politike, ko so bile izčrpane vse druge pogajalske možnosti in ko bi Sloveniji grozil gospodarski, politični ali celo vojaški zlom ali poseg.

Dimitrij Rupel, 13. 11. 1990
O odcepitvi nočem govoriti, kajti Slovenija se ne bo odcepila. Nima ne namena ne interesa za to. Mislim, da bi se lahko dogovorili o konfederaciji v Jugoslaviji, to je o zvezi samostojnih jugoslovanskih držav – tedaj ne bo govora o nikakršni odcepitvi v kakršni koli obliki.

Milan Kučan, 21. 11. 1990
Nastanek slovenske nacionalne države ni cilj, ampak predvsem izhodišče in sredstvo za vstop slovenske države v evropske in v nove jugoslovanske integracijske tokove.

Lojze Peterle, 6. 12. 1990
S plebiscitom se želimo samo pripraviti na morebitno odcepitev, kar ne pomeni, da smo za to rešitev. Ni nujno, da se Slovenija, Hrvaška in druge republike odločijo za to; lahko ostanejo v jugoslovanski državi, toda kot suverene države konfederacije.

Milan Kučan, 7. 12. 1990
Več razlogov govori zdaj za to, da izpeljemo plebiscit, ne da bi čakali na sprejetje nove ustave. Plebiscit ne sme pomeniti političnega opredeljevanja enega dela prebivalstva zoper drugega na temelju politične pripadnosti. Ne more biti opredeljevanje strank. Mora biti le politično dejanje oziroma opredelitev večine v slovenskem narodu.

Alojzij Šuštar, 12. 12. 1990
Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda.

Naša dolžnost je, da se jasno zavedamo svoje odgovornosti in se zrelo, modro in pogumno odločamo in s svojim glasovanjem prispevamo k uresničenju samostojne Slovenije.

Zoran Thaler, 12. 12. 1990
Ko bo ustanovljena neodvisna suverena država Slovenija, bodo priznanja od zunaj hitro prihajala. Slovenija ni otok v Pacifiku, ampak je v srcu Evrope. Noče se izolirati, pa tudi izolacija teh meja ni v interesu sosed.

Igor Bavčar, 17. 12. 1990
Ankete javnega mnenja izpred nekaj dni kažejo, da več kot 85 odstotkov ljudi meni, da je treba absolutno braniti slovensko neodvisnost in integriteto naše republike pred vsemi, pa tudi tistimi, ki si prizadevajo, da bi JLA uporabili za svoje politične cilje. Ne gre za strah, ampak za odločnost.

Lojze Peterle, 24. 12. 1990
Danes je za Slovence zgodovinski dan, zato sem osebno razpoložen, kot se za tak dan spodobi. Danes se moja razmišljanja o plebiscitu, njegovih rezultatih in posledicah prav nič ne razlikujejo od razmišljanj, ki sem jih o tem imel že do zdaj.

Milan Kučan, 24. 12. 1990
Ta težko pričakovani dan plebiscita je napočil. Jaz seveda pričakujem zelo ugoden rezultat oziroma izid tega glasovanja, ne zaradi glasovanja samega in ne zato, ker bi do zdaj dvomil, da bomo Slovenci potrdili takšno svojo odločenost, ampak predvsem zato, da nam bo zdaj omogočeno živeti normalno, z vsakdanjimi problemi in se bomo lahko z izrazito političnih vprašanj začeli usmerjati na gospodarska in socialna vprašanja, od katerih je bistveno odvisno bolj prijazno življenje naših ljudi in zaradi tega smo končno tudi šli na plebiscit.

Rado Bohinc, 26. 12. 1990
Gospodarstvo ni pripravljeno na presenečenja, ne vemo, kakšne bodo posledice plebiscita. Ni znano, ali gre za samostojnost, neodvisnost ali odcepitev. Po informacijah, ki jih imamo v gospodarstvu, gre za različne možnosti slovenskega osamosvajanja – od zahtev po gospodarski suverenosti, kar pomeni večjo samostojnost pravnega sistema, prek različnih oblik konfederacije z negotovimi odnosi na trgu do odcepitve, ki pomeni popolno prekinitev tako političnih kot gospodarskih stikov. Verjetno nihče ni tako neodgovoren, da bi predlagal tako daljnosežne ukrepe, ne da bi razčlenil scenarij ekonomskega preusmerjanja gospodarstva v novih razmerah ...