Država ob tem za gradnjo 8737 manjkajočih javnih najemnih stanovanj do 2025 nima zagotovljenih virov.

Računsko sodišče je revidiralo učinkovitost pristojnih pri izvajanju resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu v obdobju od 1. januarja 2015 do 30. junija 2021. V resoluciji je načrtovano, da bo v Sloveniji do 2025 na razpolago 33.000 najemnih stanovanj v javni lasti. Uresničevanje doseganja tega cilja močno zaostaja.

Na podlagi pridobljenih podatkov je računsko sodišče ugotovilo, da se je v obdobju od 2011 do 30. junija 2021, torej v 10 letih in pol, ocenjeno število najemnih stanovanj v javni lasti povečalo zgolj za 2748. Ob koncu obdobja, na katero se nanaša revizija, pa je bilo na razpolago 24.263 teh stanovanj.

Ob upoštevanju povprečne vrednosti novega stanovanja bi bilo po oceni računskega sodišča za 8737 manjkajočih stanovanj treba zagotoviti nekaj več kot 1,09 milijarde evrov finančnih sredstev – ob predpostavki, da bodo vsa stanovanja pridobljena z novogradnjami in ne v okviru javne službe za najemniško upravljanje.

Vlada v obdobju, na katero se nanaša revizija, ni sprejela novega akcijskega načrta za obdobje po 2020, saj ga ministrstvo ni pripravilo, poleg tega pa vlada ministrstva k temu ni pozvala. Sredstva za gradnjo teh stanovanj tako niso zagotovljena.

Čeprav resolucija ne vsebuje finančnega načrta, ki bi natančneje določil vire ter višino potrebnih sredstev za izvedbo posameznih načrtovanih programov, tovrstnega načrta ni oblikovalo niti ministrstvo. Poleg tega ministrstvo ni pristopilo k pripravi rešitev za vzpostavitev sistemskega vira financiranja za izvajanje resolucije, k temu pa ga ni pozvala niti vlada.

Računsko sodišče je ugotovilo, da vlada in ministrstvo nista pripravila in sprejela vseh podlag za učinkovito izvajanje stanovanjske politike, da evidenca javnih najemnih stanovanj, ki bi predstavljala podlago za načrtovanje gradenj novih javnih najemnih stanovanj, ni bila vzpostavljena, poleg tega pa ministrstvo ni izvedlo aktivnosti, ki bi omogočile vzpostavitev evidence praznih stanovanj in evidence nezakonitih gradenj.

Ob tem ministrstvo po ugotovitvi vrhovnih državnih revizorjev ni izvedlo aktivnosti, ki bi po 1. januarju 2018 ohranile obveznost poročanja tudi za najemne posle, krajše od šestih mesecev, in omogočile vzpostavitev popolne evidence najemnih poslov s stanovanjskimi nepremičninami.

Ker evidenca praznih stanovanj ni bila vzpostavljena, evidenca najemnih poslov pa ni popolna, namen resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu, da se z ureditvijo teh evidenc vzpostavi podlaga za finančne obremenitve za lastnike nenaseljenih stanovanj in sankcije za lastnike stanovanj, ki ta oddajajo nezakonito, ni dosežen.

Vlada in ministrstvo nista pripravila in sprejela niti vseh potrebnih predlogov predpisov, njihovih sprememb ali dopolnitev. Obenem vlada glede uvedbe davka na nepremičnine ni delovala skladno z določili resolucije, v 2020 pa se je na koncu odločila, da ga niti ne bo uvedla. Revizorji so tako ugotovili, da republiški stanovanjski sklad projekte iz resolucije financira z lastnimi viri in zadolževanjem.

Tudi pri izvajanju projektov, ki so predvideni v resoluciji, vlada in ministrstvo po ugotovitvah računskega sodišča nista bila učinkovita, stanovanjski sklad pa je bil delno učinkovit.

Prav tako je bil po ugotovitvah računskega sodišča neprimeren sistem subvencioniranja najemnin v opazovanem obdobju. Subvencije namreč izplačujejo občine, denar pa občinam povrne država iz proračuna ministrstva kot del stanovanjske politike in ne iz proračuna ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pristojno za izvajanje socialne politike.

Če bi sredstva za subvencijo najemnine izplačevalo ministrstvo za delo, bi ta bila ta pravica del socialne politike, s tem pa bi bila po mnenju računskega sodišča zagotovljena večja transparentnost pri spremljanju socialnih transferjev. Ob tem sprejete spremembe stanovanjskega zakona niso odpravile neprofitnega najema in subvencij najemnin ter niso uvedle stroškovne najemnine in stanovanjskega dodatka.

Računsko sodišče ugotavlja tudi, da vlada ni ustanovila sveta za stanovanjsko politiko kot glavnega telesa za sprejemanje odločitev za izvajanje zastavljenih dolgoročnih ciljev na stanovanjskem področju. Poleg tega pa ministrstvo ni zagotovilo delovanja stanovanjskega sveta, ki bi spremljal izvajanje resolucije.

Računsko sodišče je od vlade in ministrstva zahtevalo predložitev odzivnega poročila in jima podalo priporočila za izboljšanje poslovanja.