Izidi po 2. krogu, ki je potekal 22. aprila, so pokazali, da je Demokratični opoziciji Slovenije s 17 odstotki sledila Stranka demokratične prenove (prejšnji ZKS), Liberalno demokratska stranka, nastala iz ZSMS-ja, je dobila 14 odstotkov, Socialistična stranka Slovenije (prejšnji SZDL) pa 5,5 odstotka glasov volivcev.

Večstrankarski sistem je bil uzakonjen že novembra 1989, na ustanovni skupščini 17. maja 1990 pa je bil za njenega prvega predsednika izvoljen France Bučar.

Oblikovanje suverenosti
Bučar je mandat za sestavo prve vlade zaupal Lojzetu Peterletu, predsedniku takratnih krščanskih demokratov, ki so znotraj Demosa dobili največ glasov.

V Demosu so se konec leta 1989 združile Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Liberalna stranka, Zeleni Slovenije, Slovenska kmečka zveza - Ljudska stranka in Slovenska demokratična zveza, katere člani Igor Bavčar, Dimitrij Rupel in Janez Janša so po volitvah prevzeli pristojnost za vodenje ministrskih resorjev, ki so bili za pripravo osamosvojitvenega projekta najodločilnejši (notranje, zunanje in obrambno ministrstvo).

Prvi koraki mlade nacije
Po mnenju zgodovinske stroke so volitve v Sloveniji, tedaj še članici jugoslovanske federacije, del procesa demokratizacije in osamosvajanja, ki je vrh dosegel najprej z uspešno izvedbo plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti 23. decembra 1990, na njegovi podlagi pa z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije na zasedanju skupščine 25. junija 1991.

Nastanek demokratične opozicije dotedanjemu enopartijskemu sistemu je povezan s 57. številko Nove revije, v kateri je skupina izobražencev (France Bučar, Tine Hribar, Peter Jambrek, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel, Ivan Urbančič) spomladi leta 1987objavila prispevke za slovenski narodni program. V njem je suverenost razumljena kot pogoj za narodov preporod v nacijo z lastno državo, pisci pa so vztrajali, da izvirna suverenost pripada narodom, ne federaciji.