Po kraji Groharjevih slik konec lanskega decembra, med katerimi je ena končala na stranišču, druga pa na tleh galerije, smo se na MMC-ju pozanimali, kako je v Sloveniji urejena varnost umetnin in kakšne možnosti imajo lastniki ukradenih umetniških del, da ta dobijo nazaj.

Samega ropa zaradi pomanjkanja podatkov namestnik predsednika upravnega odbora Varnosti Maribor Boštjan Tancer ni mogel komentirati. O splošni ravni varovanja umetnin pa pravi: "Glede na naše izkušnje je varovanje umetnin mogoče celo na prenizki ravni."

"Seveda je to povezano s tem, da smo dolgo živeli v okolju, kjer so bila tveganja z vidika tatvin, vlomov in ropov bistveno nižja, kot so danes. Verjetno je posledica takšnega stanja tudi to, da v Sloveniji še nismo deležni razstav najvišjega ranga, ker institucije ne zadovoljujejo zahtevanih standardov varovanja.

Pri tem zelo verjetno obstajajo posamezne institucije, ki v obe smeri močno odstopajo od povprečja. Prav tako je s cerkvenimi objekti, kjer pa je v zadnjem času mogoče zaznati celo zmanjševanje stopnje varovanja – deloma tudi zaradi pomanjkanja sredstev," je ocenil položaj v Sloveniji.

Več bo ropov, tatvin, vlomov
Tancer ob tem ugotavlja, da se veča število kaznivih dejanj z ogrožanjem ter z napadi na ljudi v sakralnih objektih in institucije za hranjenje umetnin. »Vendar osnovna oblika napada na te institucije in objekte ni rop, ampak vlom, tatvine, goljufije ipd. Te bodo naraščale, to je nedvomno, glede roparskih napadov pa upamo, da ne bodo naraščali,« dodaja.

Ali se bodo torej standardi varovanja v prihodnosti dvignili? Najverjetneje, saj minimalne zahteve določajo zavarovalnice, ki pogojujejo zavarovanje z zahtevanim standardom varovanja, pravi Tancer. Zavarovalnice za zdaj postavljajo še prenizke standarde, saj je škodni izid zanje še ugoden. Če se bo to razmerje spremenilo v škodo zavarovalnic, bodo te zagotovo dvignile tudi zahteve po varovanju umetnin, je prepričan.

Preden je slika spet v obtoku, lahko preteče več let
Na policiji so pojasnili, da kriminalisti in policisti obravnavajo tovrstno kriminaliteto pri svojem rednem delu, pri čemer ugotavljajo, da tovrstnih kaznivih dejanj ni veliko. Najpogostejše tarče pa so stanovanjski in sakralni objekti.
Na spletni strani policije lahko najdete tudi nacionalno bazo ukradenih umetnin, ki se sproti dopolnjuje in do katere lahko dostopa tudi širša javnost. Poleg tega sodelujejo tudi z Interpolom, ki vodi svojo bazo ukradenih umetnin, ki pa ni v celoti dostopna javnosti.

Slovenski policisti preiskavo začnejo na podlagi prijave in običajno umetnine, ki so ukradene v Sloveniji, pozneje v Sloveniji tudi najdejo. A vmes največkrat preteče precej časa. Preprodajalci namreč šele pozneje ponudijo umetnino v prodajo, ko je kraja že zbledela v spominu javnosti.
Tatovi, ko se pojavi priložnost
Policija ugotavlja, da so tatovi umetnin v Sloveniji v večini primerov priložnostni tatovi, včasih pa tudi dobro organizirani in pripravljeni posamezniki. Ti so po navadi najeti od zbirateljev, da ukradejo določeno umetniško delo. Vendar so kazni dokaj mile, saj storilcu grozi od enega do osem let zapora, če ga zasačijo pri dejanju.

Največja težava so lastniki
Pri tem na policiji izpostavljajo pomemben dejavnik: malomarnost lastnikov. Poudarjajo, da jim delo najbolj otežuje dejstvo, da umetniški predmeti niso popisani in fotografirani. Zaradi tega se v veliko primerih dejansko ne ve, kaj je bilo ukradeno, ali kako je predmet v celoti bil videti pred poškodovanjem.

Poleg tega do primerov tatvin umetnin in predmetov kulturne dediščine velikokrat pride zaradi neustreznega varovanja. Lastnikom umetnin tako svetujejo, da imajo svoje umetnine podrobno evidentirane, popisane in fotografirane. Nasvete za varovanje vaših umetnin lahko najdete tudi na posebni spletni strani policije, natisnete pa si lahko tudi enostaven obrazec Mednarodnega muzejskega sveta, s pomočjo katerega lahko podrobno popišete svoje umetniško premoženje.