Mineva 506 let, odkar je na današnji dan, 31. oktobra, Martin Luter nadškofu v Mainzu Albertu Brandenburškemu poslal 95 tez, s katerimi je kritiziral početje Katoliške cerkve, ki je prodajala odpustke za grehe. Cerkveno odpuščanje grehov za denar ne more imeti nobene avtoritete nad Božjo besedo, kot je zapisana v Svetem pismu, zato je prodajanje odpustkov prevara vernikov, je bil prepričan Luter.

"Ničevo je upanje biti zveličan po pismih odpustkov, pa če tudi sam komisar odpustkov ali sam papež za to zastavi svojo dušo," pravi teza 52. Teze naj bi Luter tudi pribil na vrata cerkve vseh svetih v Wittenbergu, a soglasja o tem med zgodovinarji ni. Prvi pisni vir, ki govori o tem, je namreč zgolj zapisek Lutrovega tajnika iz leta 1544, zato imajo številni zgodovinarji pribijanje tez na vrata zgolj za legendo.

Ne samo odpustki, tudi papež, relikvije in svetniki so odveč, Biblijo pa je treba prevesti v materni jezik ljudi, da jo bodo lahko brali sami. Ta protestantska ideja je rodila številne nove knjižne jezike, tudi slovenščino. Protestantizem je tako hitro postal simbol svetlega napredka, katolicizem pa temačnega nazadnjaštva.

"Želela bi si, da bi ljudje pisma in druge vire, ki so v nemajhni meri že dostopni v slovenskem jeziku, bolj pozorno brali, da bi tako stopili globlje v ta svet in bi ga videli manj črno-belega. Se spomnim izkušnje s študenti, ko sem še predavala. Matija Klombner (organizator protestantizma v Ljubljani, op. n.) je bil apriori negativna osebnost, ker ga je pač kritiziral Trubar. Treba je bolj človeško, z večjo širino pogledati tako na Trubarja kot na vse druge reformatorje. Tudi zgodovinarji imamo še veliko dela. Pri tem se lahko zgledujemo kar po Nemcih, ki imajo zelo dobre knjige o protestantizmu in posebej Martinu Lutru. V njih se Luter kaže kot človek iz mesa in krvi. Apriorno povzdigovanje kogar koli v imenu nacionalnega zgodovinopisja ali česa drugega ni na mestu! To širino nam omogoča branje virov in pogled z distance," je za MMC ob dnevu reformacije dejala arhivistka in docentka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Lilijana Žnidaršič Golec in s tem opozorila na še vedno precej izkrivljen pogled, ki Trubarja in protestantizem pogosto pretirano povzdiguje na piedestal, vse, ki so protestantom nasprotovali, pa neredko skoraj demonizira.

"Odkar svet stoji, se to ni še nikdar zgodilo"

Mimo Primoža Trubarja, glavnega stebra protestantske reformacije na Slovenskem, ki je izdal prvi knjigi v slovenščini, namreč Katekizem in Abecednik (1550), leta 1564 pa denimo cerkveni red, Cerkovno ordningo, ob dnevu reformacije ne moremo. Svoje velikanske vloge pri nastanku pisane knjižne slovenščine se je še kako dobro zavedal, o čemer nam priča njegov zapis: "Odkar svet stoji, se to ni še nikdar zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli ni pisal, še manj pa tiskal".

Sorodna novica "Trubar nas je nagovoril kot 'lube Slovence' in vzpostavil povezavo, ki velja še danes"

"V zvezi s Trubarjevo Cerkovno ordningo se postavlja več vprašanj. Kako to, da njegov cerkveni red vsebuje določene vsebinske dele, drugih pa ne? Zakaj Trubar po zgledu cerkvenih redov na Württemberškem in v drugih nemških deželah, kjer se je uveljavilo luteranstvo, v Ordningi ne precizira imenovanj predikantov, tj. luteranskih pridigarjev? On samo pravi, da ga izbere cerkvena občina, izprašajo pa da ga škofje in že posvečeni duhovniki. Opisuje tudi obred posvetitve s polaganjem rok, ne omenja pa nobene uradne instance, denimo cerkvenega sveta, ki bi kandidata formalno izbral oziroma izprašal in potrdil. Besedilo je nasploh precej ohlapno, Trubar se na več mestih ponavlja. V tem pogledu se Ordninga zelo razlikuje od cerkvenih redov v luteranskih deželah," je za MMC pojasnila arhivistka Žnidaršič Golec in dodala, da je bilo v teh deželah ključno dejstvo, da je luteransko vero oziroma augsburško veroizpoved sprejel vladar. Na tem temelju je bilo nato oblikovano tako cerkveno kot družbeno življenje.

"Po načelu 'čigar dežela, tega vera' je bila formalna verska izbira vladarja oziroma deželnega kneza odločujoča. Deželni knezi osrednje slovenske dežele Kranjske (obenem tudi Štajerske, Koroške in Goriške) so ostajali katoličani," je pojasnila razlog, zaradi katerega je Trubarjeva Ordninga drugačna od tako imenovanih velikih cerkvenih redov v protestantskih deželah. Manjka ji formalnopravna razsežnost. Na Kranjskem in drugod po notranjeavstrijskih deželah protestantskim reformatorjem ni uspelo, deželni knez je ostal katoličan in zmagala je protireformacija.

Cerkovna ordninga ni najstarejše pravno besedilo

Žnidaršič Golec je poudarila tudi, da je Cerkovna ordninga veljala za najstarejše pravno besedilo v slovenščini, kar pa ne drži. "Med branjem Ordninge sem se spraševala, kateri so pravni, normativni elementi v tem delu? Ugotovila sem, da jih pravzaprav ni. Ugledni evangeličanski teolog in cerkveni zgodovinar ter pravnik Karl W. Schwarz je pred kratkim v zvezi z mojo študijo o Cerkovni ordningi opozoril, da cerkvenih redov 16. stoletja ne gre presojati z vidika cerkvenopravnih besedil in kanonskega prava današnjega časa. To drži! Sama sem pri analizi Ordninge imela pred očmi vprašanje, kaj je v tem delu zavezujočega, normativnega. Najstarejše 'zakonsko besedilo' v slovenskem jeziku so sicer Gorske bukve (1582, Raka na Dolenjskem, op. n.)," je nadaljevala in dodala, da je Ordninga kot celota v prvi vrsti priročnik za luteranske pridigarje – pa ne le tiste, ki so delovali na Kranjskem, temveč tudi na drugih območjih s slovensko govorečimi verniki. V njej je pretežno govor o veri oziroma nauku in obredih.

Prinašalci in zaviralci napredka

Trubarjeva Cerkovna ordninga velja po njenih besedah za pomembno tudi zato, ker naj bi postavila temelje za osnovno, elementarno šolanje otrok obeh spolov na Slovenskem. "Izobraževanje oziroma izobraževanje deklic je bil širši ideal, na katerega naletimo v tej ali oni obliki že v predprotestantski dobi. Znano je, denimo, delo O izobraževanju kristjank humanista Juana Luisa Vivesa iz leta 1523. Pri označevanju nečesa za prelomno, napredno in podobno je nasploh treba biti zelo previden. Kar zadeva protestantizem in katolištvo v 16. stoletju, je še vedno razširjeno pretirano poenostavljanje: protestantizem naj bi bil prinašalec napredka, katolištvo pa njegov zaviralec. Slika zagotovo ni tako črno-bela," je opozorila.

Trubarjeva Cerkovna ordninga je najstarejši cerkveni red na ozemlju notranjeavstrijskih dežel (Kranjska s pridruženimi gospostvi, Štajerska, Koroška, Goriška). "Trubar se skozi svoja dela kaže kot zelo zanimiv, samosvoj človek. Nikoli ni črpal zgolj iz enega samega vira, delal je zelo intenzivno, izstopa njegova zavzetost za 'pravi nauk Jezusa Kristusa'. Ni bil sicer akademski človek; sam je na primer poudaril, da ne zna dobro latinsko. A glede vere ima človek vtis, da je izjemno strastno iskal in bral različna verska besedila," je pojasnila Žnidaršič Golec.

"Zakaj Trubarjeva Ordninga ni bila oziroma ni bila dolgo v uporabi? Šlo je, kot rečeno, v prvi vrsti za priročnik, namenjen predikantom, poleg tega tudi vernikom, ki so znali brati. Dve desetletji po izidu Ordninge je Dalmatin (Jurij Dalmatin, op. n.) prevedel tako imenovani manjši cerkveni red vojvodine Württemberg (Agenda, 1585), že od konca sedemdesetih let 16. stoletja pa naj bi se v notranjeavstrijskih deželah uporabljal red Davida Chytraeusa. Moja teza je, da je bila Ordninga nekako potisnjena v pozabo tudi zato, ker je bila vsebinsko preveč ohlapna in samosvoja, ker se ni zvesteje zgledovala po württemberškem redu. V ozadju je šlo tudi za strnjevanje vrst, za povezovanje Cerkva luteranskih dežel z württemberško na čelu. Ob tem naj spomnim samo na Knjigo soglasja, h kateri je svoje podpise prispevalo več kot 8000 predikantov; razglasitev zbornika Formula Concordiae je bila v Dresdnu leta 1580," je pojasnila in dodala, da so se spopadale različne veje protestantizma, tudi znotraj luteranstva samega je potekal teološki boj.

Teološka razglabljanja o posameznih vidikih, izrazih Trubarju po njenih besedah niso najbolj ležala. "O tem priča nezaupanje württemberških teologov, na katero je naletel, ko je pisal o Kristusovi navzočnosti v kruhu in vinu pri obhajilu," je navedla primer.

Bi se vrnil v Ljubljano ali ne?

Žnidaršič Golec se zdi najbolj zanimivo Trubarjevo pismo, ki razkriva, kako se je odločal o tem, ali bi se vrnil v Ljubljano ali ne. "S Kranjskega se Trubar umakne na Nemško leta 1548 po sodnem procesu proti kanonikom in pridigarjem v Ljubljani. Proces je na ukaz deželnega kneza izpeljal ljubljanski škof Urban Textor (škof v letih 1543–1558, op. n.). Po odhodu s Kranjskega Trubar med drugim deluje v tiskarskem zavodu v Urachu (danes Bad Urach). Leta 1560 ga kranjski deželni stanovi povabijo, naj se vrne v Ljubljano in prevzame vodenje Cerkve augsburške veroizpovedi. V pismu z dne 25. julija 1560 jim Trubar odgovarja, da so teologi na Württemberškem, na katere se je obrnil v tej zadevi, mnenja, naj stanovi Kranjske v cerkvenih zadevah ne naredijo ničesar brez vednosti kralja Maksimilijana. Ta je bil namreč, kot je znano, luteranstvu naklonjen, medtem ko je deželni knez nadvojvoda Karel dejavno podpiral katolištvo. Drugačno mnenje od württemberških teologov so imeli teologi v Memmingenu in Ulmu; ti so Trubarju svetovali, naj se tudi za ceno življenja vrne na Kranjsko, če ga bodo stanovi k temu znova pozvali. Nekaj mesecev pozneje, 26. januarja 1561, je Trubar stanovom sporočil, da bo prišel v Ljubljano, ko bo uredil odprte zadeve z Dalmato in Konzulom v zvezi s tiskanjem hrvaških del. Trubar se je v Ljubljano za krajši čas vrnil sredi leta 1561, nato pa sredi leta 1562 in tu bival do pomladi 1565. Nato je moral spet v izgnanstvo; njegovo izselitev je zaradi objave Cerkovne ordninge ukazal nadvojvoda Karel (Karel II. Avstrijski, op. n.)," je opisala Trubarjevo vračanje v Ljubljano.

Trubarjev cilj ni zgolj protestantska Kranjska oz. slovensko ozemlje, je ciljal širše?

"Trubarjev cilj – pravzaprav je šlo tudi za cilj oziroma željo württemberške Cerkve, velike podpornice luteranstva na naših tleh – dejansko ni bilo le spreobrnjenje Kranjcev in prebivalcev drugih habsburških dednih dežel v 'pravo vero'. Na Württemberškem, v Tübingenu, kjer je imel velik vpliv teolog Jakob Andreae, so razmišljali, kako spreobrniti muslimane v Osmanskem cesarstvu. Da bi se srečal z osmanskimi ujetniki in bi kaj več izvedel tudi o njihovi sveti knjigi, Koranu, je bil Trubar leta 1567 znova na Kranjskem, tokrat domnevno zadnjič. Šlo je torej za luteransko versko politiko na višji ravni," je še pojasnila Žnidaršič Golec.

"V času, ko je Trubar vodil luteransko Cerkev na Kranjskem – sedež je imel pri ljubljanski špitalski cerkvi sv. Elizabete –, se je dogajalo v Ljubljani tudi nasilje med nasprotnima verskima taboroma. Trubar je nekoč na primer skupaj s somišljeniki vdrl v cerkev sv. Petra, župnijsko cerkev Ljubljančanov, in duhovnike napodil iz cerkve. Na obeh straneh je bilo precej sovražnosti in nasilja," je komentirala primer, ko se je pri širjenju 'prave vere' uporabila tudi sila.

Novoodkrita pisma nemških protestantov v Arhivu Republike Slovenije

Sorodna novica "Kakšen privilegij imamo": Coppo, Trubar, Prešeren, Dalmatin – vsi velikani na enem mestu

V okviru razstave v Narodnem muzeju Slovenije Spomin Slovenije je Žnidaršič Golec na predavanju 25. oktobra 2023 predstavila pisma petih vidnejših nemških protestantskih teologov, ki jih hrani Arhiv RS in ki doslej še niso bila deležna pozornosti v javnosti.

"Teh pisem je sedem, vsi so izvirniki. Ne gre sicer za prelomna odkritja, vseeno pa je vsako od pisem dragoceno. Navedbe v njih nam pomagajo zapolniti to ali ono vsebinsko ali časovno vrzel. Avtorji teh pisem so bili namreč ugledni protestanti, luterani, ki so spletali vezi v širšem prostoru, tudi slovenskem. O tem nazorno priča projekt spletne objave pisem Theologenbriefwechsel im Südwesten des Reichs (1550–1620), ki poteka pod okriljem Heidelberške akademije znanosti. Že kar lep čas potekajo tudi raziskave, ki razkrivajo različne mreže oseb, ne le protestantske," je pojasnila predavateljica in dodala, da se v arhivskem fondu deželnih stanov za Kranjsko zagotovo skriva še kak zaklad. Registraturni fascikel, poimenovan Evangeličanska vera (Evangelische Religion), v omenjenem fondu obsega 13 škatel, v katerih predstavljajo pisma razmeroma precejšen del gradiva. Nekaj pisem bodo sicer našli tudi v drugih registraturnih fasciklih fonda.

"Ocena je, da je korespondence, raztresene po omenjenem fasciklu, za približno 0,6 tekočega metra. Če bi pisma zložili skupaj in jih postavili pokonci, bi torej dosegali dolžino okrog 0,6 metra," je navedla.

"V istem fondu arhiva imamo tudi koncepte dopisov kranjskih deželnih stanov, če bi v raziskavo pritegnili tudi te, bi seveda dobili še vsebinsko popolnejšo sliko. Do zdaj so bila objavljena in v slovenščino prevedena Trubarjeva pisma (1986) in pisma drugih slovenskih protestantov (1997), objavil jih je Jože Rajhman. Ko bodo vključeni in analizirani še dopisi in koncepti pisem deželnih stanov ter pisma tujih avtorjev, pa bo, kot rečeno, podoba o dogajanju na naših tleh lahko še realnejša," je opozorila.

Prvo pismo – odgovor Trubarju glede lesoreznih plošč

Prvi v predavanju predstavljeni pisec je bil Hartmann Beyer (1516–1577), ki je študiral na univerzi v Wittenbergu in nato deloval kot (glavni) predikant v Frankfurtu na Majni, kjer je postal eden glavnih stebrov luteranstva. "Ko so v času preganjanj vojvode Albe prišli v večjem številu v mesto kalvinci iz tako imenovane španske Nizozemske, zavzeti za širjenje svoje vere, se je v bran luteranstvu učinkovito angažiral Beyer," je razgrnila Žnidaršič Golec.

Beyer je pismo napisal 16. aprila 1568, in sicer v latinščini in delno nemščini. "Gre za odgovor Primožu Trubarju. V Regensburgu sta Štefan Konzul in Anton Dalmata pripravljala izdajo hrvaškega prevoda nedeljskih pridig Johannesa Brenza. Šlo je za poučno, vzgojno knjigo, zato sta Konzul in Dalmata želela, da bi knjiga dobila lepo likovno opremo. Iskala sta torej lesorezne plošče, s katerih bi lahko natisnili podobe, povezane z evangeljskimi prizori. Čeprav odnosi med Trubarjem ter Konzulom in Dalmato v Urachu niso bili najboljši, je Trubar zdaj vseeno stopil v stik z z Beyerjem v Frankfurt in ga prosil, naj poizve, ali ima kdo primerne lesorezne plošče. Iskanje ni obrodilo sadov. Beyer piše, da se je v Frankfurtu sicer nekdo ponudil, a le, če bo on sam tiskal knjige," je opisala, za kaj gre v pismu, in dodala, da so bile nedeljske pridige, namenjene gradiščanskim Hrvatom, vseeno natisnjene, a brez lepih podob.

Humanistični ideali in priporočilo

Drugo pismo je napisal v Strasbourgu rojeni Philipp Marbach (1550–1611). V tem času je bil Strasbourg še Straßburg; bil je namreč del Svetega rimskega cesarstva, v roke Franciji pa je mesto padlo leta 1681, ko je francoski kralj Ludvik XIV. uspešno zasedel Alzacijo. "Marbach je študiral na več nemških univerzah, kar je za tisti čas precej običajno," je poudarila. Postal je rektor šole štajerskih deželnih stanov v Gradcu, pozneje pa je vodil šolo koroških deželnih stanov v Celovcu. Nazadnje je kot doktor teologije zasedel predavateljsko mesto na akademiji v rojstnem Strasbourgu.

"Tako na katoliški kot protestantski strani si izobraženci v tem času še vedno pogosto dopisujejo v latinščini, še vedno velja ta renesančni humanistični ideal: pišejo latinsko, poudarjajo medsebojno prijateljstvo," je nadaljevala. V primeru Marbachovega pisma, napisanega v latinščini, je poudarjeno avtorjevo prijateljstvo s Krištofom Spindlerjem (1546–1591), superintendentom Cerkve augsburške veroizpovedi na Kranjskem.

V pismu, poslanem 26. aprila 1585 domnevno iz Celovca, Marbach Spindlerju predvsem sporoča, da so mu koroški deželni stanovi obljubili dobro priporočilo za Jakoba Prantelija (Prantelius, Präntl), ki naj bi kmalu prevzel vodenje deželnostanovske šole v Ljubljani. V resnici je bil Prantelij, ki je pismo v Ljubljano tudi prinesel, imenovan za rektorja te šole 1. maja 1585, torej le pet dni po nastanku pisma.

Priporočilo za štipendista iz Nemčije

Tretji pisec je v Baslu rojeni Samuel Heiland (1533–1592), ki je že od mladih let študiral in deloval v Tübingenu. Postal je vodja (ephorus) študentskega zavoda Tübinger Stift, pri zgolj šestindvajsetih letih pa tudi predavatelj etike na tübingenski filozofski fakulteti. "Bil je široko razgledan človek, osebnost, pomembna tudi za protestante iz našega prostora."

V zvezi s Heilandovim pismom, napisanim v Tübingenu 30. novembra 1589, je Žnidaršič Golec razkrila, da je pismo pravzaprav priporočilo za Nikolaja Vuriča (Wuritsch), ki je kot predikant pozneje deloval na Kranjskem. V času priporočila je bil študent tübingenske univerze; nameraval je vsaj za nekaj časa priti na Kranjsko, hkrati pa je želel obdržati štipendijo.

Pismo kranjskim deželnim stanovom

Četrti pisec je v Burgdorfu v Švici rojeni Samuel Huber (1547–1624), ki je kot pastor sprva deloval nedaleč od svojega rojstnega kraja. "Tu se je znašel sredi trenj med luterani in kalvinci ter se odločil za luteranstvo. Kot nemalo drugih, ki so se izpostavili za luteransko stvar, je dobil službo predikanta na Nemškem, konkretno na Württemberškem," je povedala Žnidaršič Golec in dodala, da je Huber postal pastor v Derendingenu, ki je danes del Tübingena. "Tukaj je pred Huberjem župnikoval Trubar. Huber je napisal vrsto polemičnih spisov, uperjenih proti kalvincem, posebej pa tudi proti jezuitom, v katerih je videl najnevarnejše nosilce papizma, kot so protestanti radi poimenovali katolištvo," je poudarila Žnidaršič Golec.

Huber je pisal funkcionarjem kranjskih deželnih stanov, gre za daljše pismo v nemškem jeziku z dne 3. marca 1591. "Avtor pisma se zahvaljuje za denarno pomoč, ki jo je prejel od kranjskih deželnih stanov za poslano 'knjižico'. To je bil neredek pojav: napišeš delo z versko oziroma polemično vsebino, ga posvetiš stanovom ali kateremu od veljakov, v zameno pa dobiš denarno nagrado oziroma podporo, ki ti olajšuje preživetje," je predstavitev Huberjevega pisma sklenila predavateljica.

Tri zahvale za donacije

Zadnji pisec je v nemškem Fritzlarju rojeni Jeremias Homberger (1529–1595), ki je zaradi verskih sporov v domačem kraju končal kot izgnanec. Prek Dunaja je odšel v Gradec in tu postal pastor osrednje graške župnije pri cerkvi sv. Krvi, poučeval pa je tudi na deželnostanovski šoli. Nato je opravljal službo superintendenta in šolskega inšpektorja ter načeloval cerkvenemu svetu oziroma ministeriju, kar mu je dajalo določene pristojnosti tudi nad Cerkvama augsburške veroizpovedi na Koroškem in Kranjskem.

"Zanimivo v zvezi s Hombergerjem je denimo to, da je še izraziteje kot večina predstavnikov štajerskih deželnih stanov nasprotoval uvedbi novega koledarja. Veliko protestantov je reformi koledarja nasprotovalo že zato, ker je bil nosilec te reforme papež, pri čemer je bil Homberger še vztrajnejši. Leta 1585 ga je zaradi pridige, ki naj bi pozivala k uporu proti deželnoknežji verski politiki, ukazal iz Gradca in Notranje Avstrije izgnati nadvojvoda Karel. Homberger je v mestu vztrajal še nekaj časa, nato pa se je umaknil v Regensburg. Kot kaže, je prihajalo do občutnih nesoglasij tudi med Hombergerjem in štajerskimi deželnimi stanovi," je povedala. Homberger je svojo življenjsko pot nato končal v Znojmu na Češkem.

V arhivu imajo po besedah Žnidaršič Golec za zdaj evidentirana tri Hombergerjeva pisma: eno z datumom 12. maj 1592 je poslal iz Regensburga, drugo z datumom 15. junij 1593 iz Gradca in zadnje z datumom 28. december 1593 iz Znojma. Tudi pri teh treh pismih gre za avtorjevo zahvalo kranjskim deželnim stanovom za donirana sredstva. Nagrado za svoja dela je v zadnjih letih življenja torej prejemal tudi s Kranjskega.

Križi in težave pri transkripciji starih pisav

Koliko časa raziskovalec potrebuje za transkripcijo nekaj stoletij starega pisma, če bi šlo oziroma gre za velikost ene A4-strani? "Raziskovalci smo si zelo različni, sama potrebujem razmeroma veliko časa, sploh pri zapisih v latinščini, ki sem je manj vešča in kjer pogosto naletimo na okrajšave. Pri nemščini se mi zdi še vedno velik problem dolžina povedi, saj je lahko ena poved dolga tudi do pol strani. Če ne poznaš okoliščin oziroma konteksta besedila, se lahko dolgo mučiš, sicer pa gre precej hitreje. Za natančno transkripcijo ene strani, med katero preverjam tudi osebe in kraje, navedene v besedilu, v povprečju potrebujem uro in pol, pri latinščini pa še več. Seveda gre hitreje, če pisca že poznaš in ti je njegova pisava domača," je Žnidaršič Golec odgovorila na MMC-jevo vprašanje.