Urgence so brez urgentnih zdravnikov, opozarja predstojnik urgentnega centra UKC-ja Maribor Roman Košir. Foto: MMC RTV SLO
Urgence so brez urgentnih zdravnikov, opozarja predstojnik urgentnega centra UKC-ja Maribor Roman Košir. Foto: MMC RTV SLO
Roman Košir se srečuje s podobnimi težavami, zaradi katerih je odstopil njegov ljubljanski kolega Matjaž Veselko. Foto: MMC RTV SLO

Pred 35 leti so to države rešile, mi pa ne. Več desetletjih to obstaja v Ameriki in razvitem anglosaškem sistemu – Angliji, Avstraliji in drugih državah. Pri nas pa, kot da je to najmanj pomembna stvar na svetu, v bistvu pa je to ogledalo zdravstvenega sistema v državi. Roman Košir

»

»Obupan sem nad trenutnimi razmerami in sem glede le-teh istega mnenja kot prof. Veselko, najbrž ga delimo vsi, ki na slabe razmere na urgencah opozarjamo že desetletja, a se ne zgodi nič,« pravi za MMC Roman Košir, ki od marca sodeluje v projektni skupini ministrstva za zdravje pri vzpostavitvi Mreže desetih urgentnih centrov.

Ta naj bi prinesla boljše delovanje sistema, novo organizacijo dela, a je treba - tako Košir - razmišljati tudi o novem sistemu financiranja, izobraževanja in zaposlovanja kadrov, saj, denimo, urgentni center UKC-ja v Mariboru nima niti enega zaposlenega urgentnega zdravnika. Približno deset jih dela v bližnjem zdravstvenem domu Adolfa Drolca.

Uravnilovka namesto nagrajevanja
»V ZDA so urgentni zdravniki plačani nekajkrat več kot so njihovi kolegi, kirurgi ali radiologi, bil sem v ZDA eno leto, dobro poznam, kako se tej stvari streže. Pri nas je navadna uravnilovka, ljudje so obupali. Zdravnikov je malo in ukvarjali se bodo s stvarmi, ki so lažje. Ne moremo pričakovati, da jih bomo čedalje manj plačevali, istočasno pa, da bodo delali po 250 ur na mesec. Ljudje tega preprosto ne zmorejo,« opisuje razmere Košir in dodaja, da so urgence za paciente najbolj dostopni del zdravstvenega sistema, ker vedo, da so vrata odprta 24 ur in da jim ni treba čakati na ultrazvok, rentgen in podobne preglede.

Urgence desetletja izposojajo zdravnike
»Pacienti od nas upravičeno zahtevajo čedalje več in mi bi jim več ponudili, a tega ne moremo storiti v razmerah, ko se ni v urgenco nič vložilo v 20, 30 letih. Praktično na urgenci zdravnikov ni – to so izposojeni zdravniki, ki se pri profesionalnem življenju ukvarjajo z drugimi področji, na urgenci samo sodelujejo pri določenih zadevah. Že tako so v svojih službah obremenjeni čez vsako mero, zdaj morajo pokrivati dejansko zadeve, za katere se niso primarno izobraževali.«

»Mi potrebujemo urgentne zdravnike, a je zdravniška zbornica šele pred nekaj leti odobrila tovrstno specializacijo,« je kritičen Košir. Luč na koncu predora, zaradi katere še ne razmišlja o odstopu, pa zanj pomeni vzpostavitev Mreže urgentnih centrov po Sloveniji.

Dobri projekti potisnjeni v predal
Gre za projekt ministrstva za zdravje (MZ) in številnih strokovnjakov s področja urgence, ki je bil del Resolucije razvoja Slovenije od leta 2007 do 2013 (nastala je v času takratne Janševe vlade), a je zanj zmanjkalo denarja. Začeli so ga izvajati šele leta 2010, ko so bila pridobljena evropska sredstva, sicer za regionalni razvoj. Ta so namreč namenjena zgolj za gradnjo oziroma obnovo urgentnih centrov po notranjosti, kjer so razmere, po besedah Koširja, katastrofalne.

Tako zdaj posebna projektna enota na MZ-ju pripravlja posebno organizacijsko shemo s kadrovskimi normativi, ki je zdaj v Sloveniji ni. »Preprosto je država na tem področju zamudila, prejšnji ministri, od Kebra naprej, niso temu dali poudarka. Strokovnjaki smo opozarjali, a se nič se ni zgodilo. Komisij je bilo veliko, veliko ljudi je precej delalo na določenih projektih, tudi v preteklosti, a so jih na ministrstvu samo potisnili v predal, « opozarja Košir.

Razviti rešili urgence pred 35 leti
V Mreži je predvidenih deset urgentnih centrov, s povezavami s strokovnimi, informacijskimi in organizacijskimi strukturami. Gre za globalni projekt gradnje ustreznih prostorov, nove logistike, novega sistema dela. Zdaj – tako Košir – se kadri neracionalno angažirajo, kar je posledica zastarelega vodenja urgentnih centrov. Ti so namreč organizirani po urgentnih ambulantah, kjer parcialno dela vsak svoje stvari. Praksa izhaja iz zgodovine razvoja bolnišnic, saj si je vsaka bolnišnica dogradila oddelek in iz njega naredila svojo urgenco. »Kot posledico imamo pet, deset različnih urgenc v bolnišnicah, ker ljudje pomislijo– logično – to ni moje, in odpeljejo paciente drugam«.

»To je neustrezno, neracionalno porabljanje virov in opreme, ki je draga. Gre za neustrezno porabo kadrov, saj mora več ljudi biti dežurnih v različnih mestih. Pred 35 leti so to države rešile, mi pa ne. Več desetletjih to obstaja v Ameriki in razvitem anglosaškem sistemu – Angliji, Avstraliji in drugje. Pri nas pa, kot da je to najmanj pomembna stvar na svetu, v bistvu pa je to ogledalo zdravstvenega sistema v državi. Če se to podre, ne vem, kako bo javnost odreagirala,« še opozarja Košir.

Za pojasnila razmer smo prosili tudi MZ, a odgovore še čakamo.

Pred 35 leti so to države rešile, mi pa ne. Več desetletjih to obstaja v Ameriki in razvitem anglosaškem sistemu – Angliji, Avstraliji in drugih državah. Pri nas pa, kot da je to najmanj pomembna stvar na svetu, v bistvu pa je to ogledalo zdravstvenega sistema v državi. Roman Košir