S tremi nekdanjimi SCT-jevimi delavci sem se pogovarjal konec marca v samskem domu na Šmartinski cesti v Ljubljani. To je tisti samski dom, iz katerega so jih, poleg vseh težav, ki so jih doletele v zadnjem času, želeli še izseliti.
In to čeprav jim je SCT pri plači obračunal stanarino, a je ni plačal. Očitno zgolj še ena izmed nepravilnosti, ki so se dogajale v zdaj že bolj ali manj propadlem slovenskem gradbenem podjetju, v katerem so številni pustili svoje življenje in zdravje.

Po boljše življenje
Tri zgodbe, ki so si med seboj različne, a vendar zelo podobne. Durđić Kajtez, Ferid Karimanović in Rifat Hrnić so vsi prišli iz rodne Bosne v Slovenijo, da bi si našli boljše življenje. Kajtez in Rifat tu vztrajata že več kot 30 let in sta pomagala zgraditi to, kar je danes Slovenija. Ferid je tukaj 12 let.

"Rodil sem se leta 1953 v Cazinu, v BiH-u, v Slovenijo pa sem prvič prišel med letoma 1969 in 1970. V Sloveniji sem najprej začel delati v Snagi, kjer sem ostal skoraj 20 let. Tu mi je bilo dobro, takrat je bila namreč še Jugoslavija. Iz Snage sem odšel za okoli dve leti še na železnice, od tam pa za kakšni dve leti še v Kraški zidar ter nato nazaj v Snago. Vmes se je že začela vojna v Bosni, zato sem se vrnil domov, kjer sem se pridružil vojakom," začne svojo zgodbo Kajtez.

"Po končani vojni sem prišel nazaj v Slovenijo. SCT je prav takrat iskal delavce prek našega lokalnega zavoda za zaposlovanje. To je bilo tam nekje leta 1999. V SCT-ju sem nato ostal 12 let, a so nas vmes premeščali še med hčerinskimi družbami, tako da sem končal v SCT Obrati. Ta je pred štirimi meseci šel v stečaj in zdaj smo tukaj. Trenutno smo na čakanju." Nič kaj veličastna zgodba, podobna kot zgodbe številnih drugih delavcev SCT-ja.

Tudi Rifat je iz rodnih Tešanjev prišel v Slovenijo v 70. letih preteklega stoletja, natančneje leta 1973, star dobrih 22 let. "Prišel sem 31. maja, v torek, prav spomnim se," se zasmeji. Ravno je končal vojaščino in se zaposlil v Agroobnovi, ki je leta 1982 prišla pod okrilje SCT-ja. Ko se je v 90. letih začela vojna v Bosni, je bil tudi on vpoklican v vojsko, leta 1998 pa se je vrnil v SCT.
"Bil je sicer primer, ko mi je delovodja grozil, da če grem v Bosno, naj se ne vrnem nazaj," je dejal in dodal, da je bil dober delavec, zato so ga takoj vzeli nazaj, pošiljali pa so ga tudi na delo v tujino.

Do takrat je zato za seboj imel že pestro poklicno kariero: "Delali smo v Iraku, stanovali smo v SCT-jevem kompleksu v Abu Graibu, ko so začele padati granate (med iransko-iraško vojno op. p.), v Alžiriji, v Nemčiji, kamor me je poslalo podjetje."
Takrat so delavcem v tujini plačevali še v dolarjih, ki so bili v času hiperinflacije, poleg nemških mark, iskana valuta. "Včasih smo 90 odstotkov dobili v dolarjih in preostanek v dinarjih, včasih 70 odstotkov, odvisno," se spominja.

Ferid prihaja iz Tuzle, kjer se je rodil leta 1956. V Slovenijo je prvič prišel po končani krvavi bosanski vojni leta 1999, prav tako prek zavoda za zaposlovanje. "Prvih nekaj let po vojni sem delal še v Bosni. Takoj pa sem videl, da državne institucije v Sloveniji ne delujejo dobro. Že na začetku so bile težave z dovoljenji in pogodbami za delo. V prvih dveh letih sem imel podpisanih osem pogodb in nikoli nisem mogel z gotovostjo reči, ali bom sploh delal, čeprav sem za to prišel sem. Za to sem se trudil. Plače pa so bile iz leta v leto manjše. Leta 1999 sem bil plačan več, kot sem bil zdaj v zadnjih nekaj mesecih," pove z grenkobo v glasu.

"Zaradi krize so me v SCT-ju odpustili že leta 2002," nadaljuje. "Nato pa sem nekaj časa delal pri zasebniku. Plača je bila sicer boljša kot v SCT-ju, ampak kar se tiče papirjev, so tudi tukaj vedno delali tako, da si na koncu naredil tako, kot so oni želeli, če razumete, kaj želim povedati. Nato so me poklicali nazaj v SCT, kjer sem delal zadnjih pet let," na kratko strne svojo pot v Sloveniji.

"Ko je bil denar, je bilo dobro, j*** ga"
In kakšno je bilo življenje delavca v SCT-ju? Kajtez mi pove, da je sodeloval pri gradnji avtocest, predvsem pri postavitvi mostov in visokih gradenj. "Delo je bilo v redu, saj veste, delavci pač. Imeli smo poslovodjo, imeli smo Zidarja ..." pove z nasmehom. Delovniki so bili vedno intenzivni.
"Včasih smo delali po 12 ur, včasih po 13, včasih po 16, odvisno od gradbišča. To je bil SCT. Delali smo po celotni Sloveniji - v Novi Gorici, Sežani, Mariboru ... Ni bilo slabo, z delovodji smo se v redu razumeli. Dobro je bilo, dokler je bil denar, j*** ga. Zdaj pa smo na zavodu," opisuje svojo izkušnjo z utrujenim glasom. Gradbenega barona Ivana Zidarja je v 12 letih videl le enkrat, za pol ure. "Nato se je usedel v helikopter, ki ga je čakal, in šel naprej," je dodal.

Tudi Rifat se z nostalgijo spominja tistih dni: "Odnosi med nami so bili odlični. Vsi so delali skupaj, Bosanci, Slovenci … Bili smo kot bratje." V dobrih letih, ko je skupaj s Slovenijo rastel tudi gradbeni balon, je bilo tudi plačilo dobro.
"Takrat so bile dobre plače. Dobili smo tudi po 1.200 evrov mesečno, saj je bilo veliko nadur. Jaz sem oddelal tudi po 280, 300 ur mesečno. Vse imam na papirju," pravi Kajtez.

Tu se seveda ni bilo mogoče izogniti vprašanju plačila nadur. "Da, tudi nadure so nam takrat plačali. No, vsaj na plačnem izpisku je bilo prikazano, da so nam jih. A mogoče, da so jih plačali samo pol, saj veste, kako to gre," Kajtez pove z malce negotovosti v glasu.

Računovodstvo po SCT-jevsko in druge nečednosti
Težave z izplačevanjem so se začele že leta 2006, negotovost med zaposlenimi pa se je začela širiti konec leta 2009, mi pojasnijo delavci. Takrat so začeli opažati SCT-jevo "kreativno računovodstvo". Tako so, denimo, delavcem izplačali višje plače, a ta znesek ni bil to, kar bi jim morali v celoti plačati.

Za delo ob sobotah bi namreč morali dobiti 50 odstotkov višjo, za nedeljsko delo pa 100 odstotkov višjo urno postavko, a so bile te ure le izjemoma izplačane v celoti. Nadur pa je bilo vsak mesec vsaj od 30 do 50, mi enoglasno zatrdijo.

Običajnejša praksa je bila, da nadur preprosto niso izplačali. Najpogostejši manever pri tem je bil, da so jim nadure prikazali kot ure, ki jih imajo v dobrem, ki bi jih lahko pozneje koristili kot dopust, če, recimo, ne bi bilo dela.
Vendar tega dejansko ni bilo mogoče koristiti, saj so bile te ure kot dopust prikazane zgolj na njihovih izpiskih, medtem ko dejansko niso obstajale, po drugi strani pa so dolgi delovniki koriščenje še dodatno onemogočali.

V zadnjih letih so tudi plače začele občutno upadati. "Mesečna plača je bila na koncu tam nekje od 300, 400 do 500 evrov. Do 600 evrov je bila že v redu. Moja zadnja plača je znašala 520 evrov, imel pa sem vsaj 220 ur. Preprosto ni denarja," razloži Kajtez. Izkušnje preostalih niso bile dosti drugačne. Poleg tega so v SCT-ju očitno izkoriščali luknje v delovnopravni zakonodaji.

"Čeprav bi me morali po dveh letih zaposliti za redno, me niso. Po zakonu! Pa nič. S tožbo bi izgubil še več živcev, zato nisem storil nič," se je pridušal Ferid in dodal, da mu od plače niso ostali dolžni ničesar. Vendar ni prepričan, saj je bilo vse v redu le na papirju.

Obstajajo tudi starejše zgodbe. Rifatu SCT, denimo, še vedno dolguje delnice družbe, do katerih je bil upravičen ob privatizaciji. "To je moje, ampak je pri Ivanu," pove hudomušno in razloži, da so mu, ker je bil takrat še pogodbeni sodelavec, zagrozili z izgubo službe, če bi te delnice zahteval zase.
"Spill-over" učinki slovenskega gradbeništva
Omenjena želja po boljšem življenju za naše sogovornike ni bila toliko za njih, kot je bila želja, da bi boljše življenje omogočili svoji družini, svojim otrokom, ki so jih pustili za seboj in za katere so se potili na slovenskih gradbiščih.
Kajtez ima v Bosni še družino. Njegova hčerka se je pri 23 letih pravkar poročila, 14-letni sin pa je končal osnovno šolo. Očetova želja je, da bi ga nekako pripeljal v Slovenijo. Da bi lahko šolanje nadaljeval tukaj, pojasni.

Po mnogo letih je še vedno poročen s svojo prvo ženo. Življenje mu tudi tu ni prizanašalo z udarci. Žena in sin bolehata za epilepsijo, od petih otrok pa so mu trije umrli že kmalu po rojstvu, prav tako za epilepsijo.

Feridova žena v Sloveniji ni zdržala. "Pet let je živela tukaj z menoj, vendar sem videl, da ji je težko, zato se je vrnila v Bosno. Hčerka je v Sarajevu ravno končala fakulteto in zdaj išče službo. To je tudi moj edini uspeh, da sem jo spravil skozi šolanje," pove z žalostnim nasmehom na obrazu. V Sloveniji ima še sina, ki se je že poročil.

Rifat pravi, da ima v Bosni še dva sina in hčerko in vsi so poročeni. "Žena mi je umrla pred letom in pol. Zdaj sem brez žene. Težko mi je, spremeni te," redkobesedno pojasni.

"Skurjeni" živci, konjak in negotovost
Prihodnost je za sogovornike negotova. Razen Rifata, invalida tretje stopnje, ki je tik pred pokojem, imata Ferid in Kajtez pred seboj še nekaj let delovne dobe, ki jih morata izpolniti. A v SCT se nihče izmed njiju ne bi več vrnil. "Če bi mi SCT zdaj ponudil službo, ne bi šel. Raje ne bi jedel kruha. Mene bi bilo sram, da sem uslužbenec v tej firmi, ki tako maltretira ljudi," je odločen Kajtez.

Podobna čustva do svojega nekdanjega delodajalca goji tudi Ferid: "Če bi vedel, kaj vse bom doživel v Sloveniji, ne bi prišel sem. Ni šanse. Ni denarja, ki mi ga lahko plačaš, da bi prišel sem, če bi vedel, kaj me čaka. Živel bi v Bosni s tistim, kar sem imel. V zadnjih 10 letih je vsak delavec, ki je prišel v Slovenijo, izgubil vse živce. Vsaj otrokom sem omogočil, da so šli skozi šolo, za to sem dal živce."

Psihični in fizični davek let dela v Sloveniji je bil za vse visok. Ferid ima težave s križem in neobvladljivim pritiskom, z živci pa je tako na koncu, da je psihično nezmožen za delo, saj, kakor pravi, od sebe ne more dati več kot 10 odstotkov.

"Morda sem videti zdrav, ampak ni tako. Kaj vem, kaj bom storil naprej, ampak v Sloveniji ne mislim več delati. Kar bo, bo. Tudi moja svetovalka na zavodu mi je rekla, da me bo do novembra pustila pri miru, da si malo opomorem," pravi. Prepričan je, da ima slovenska zakonodaja ogromno lukenj, ki jih vsi delodajalci s pridom izkoriščajo. Pri tem ga čudi, da se z vstopom v EU ni čisto nič spremenilo.

Svoje doda še Rifat. Meni, da so delavci nekdanjih republik Jugoslavije v Sloveniji kot "poligon za testiranje bomb", vsi raztreščeni in to bi morali po njegovih besedah slišati tudi ljudje v Bosni. Da je Slovenija le prehodna država in ne cilj.

Tako kot njegova kolega pa poudarja, da nima nič proti Sloveniji in Slovencem. Žalosti ga, kako se je vse skupaj izteklo, saj smo nekoč vendarle živeli skupaj in smo še vedno povezani. "Slovenija in Bosna sta povezani in Slovenija ima poslovni interes v Bosni, ampak da diskriminira bosanske državljane, pa je nepredstavljivo," pravi.

Kajtez ima srečo v nesreči, da mu ni treba odplačevati nobenega posojila, nekaj malega pa mu je uspelo tudi prihraniti, kar mu je pomagalo prebiti se čez zadnje mesece. "Hvala bogu smo preživeli. Grem naprej. Če najdem kakšno službo, bo v redu, drugače pa bom ostal na zavodu. V Sloveniji sem doživel penzijo in tukaj ni slabo, Slovenci ste dobri, ampak politika in tale firma (zmaje z glavo) ... Naredili sta slabo za vaše in naše ljudi. Vsako jutro grem in spijem en takle konjak (pokaže s palcem in kazalcem pri čemer tleskne z jezikom) in grem ven, šibam dalje. Nekako bomo izplavali, "majstor"," še doda.