Vlada Mira Cerarja ob načrtovanju in zatrjevanju, da bodo pripravljalna dela in gradnja drugega tira stekli do konca leta 2017, ni mogla predvideti zapletov in zamikov, ki so skorajda plod enega samega državljana, Vilija Kovačiča. Izvedba je zdaj na novi vladi.

Pred glasovanjem 13. maja ni odveč postaviti v kontekst zakona, o katerem bodo odločali volivci. Po vseh vladnih okolišenjih je jasno, da je bil zakon sprejet, da bi z njim finančno in delno upravljavsko zavezali Madžare, od katerih si pripravljavci projekta obetajo, da bodo dolgoročno ostali v projektu in imeli interes za raztovarjanje v Luki Koper ter prevažanje po drugem tiru namesto obvodu mimo Slovenije čez Italijo in Avstrijo.

In seveda, Evropa nepovratna sredstva veliko raje kot državam oziroma vladam podeljuje podjetjem, ki kombinirajo različne finančne vire. Od tod ustanovitev podjetja 2TDK.

V referendumski kampanji je znova vse pod vprašajem oziroma predmet argumentov tudi trasa drugega tira. Od vseh 30 prijavljenih organizatorjev kampanje ni mogoče pričakovati, da bodo nastopili kot kvalificirani sogovorniki. Gotovo pa med njimi ne bo nikogar, ki bi zagovarjal enotirno progo, kot je zamišljena zdaj.

Ministrstvo in Direkcija za infrastrukturo sicer vztrajata pri tem, da si s širitvijo servisnih cevi, ki bi v prihodnje omogočale dvotirnost, prizadevata za dopolnitev gradbenega dovoljenja, a se več kot očitno zatika že pri okoljskem soglasju, ki ga ni od nikoder.

Kaj bo naredila nova vlada?
Največje vprašanje pa je, ali bo zakon na vnovičnem referendumu potrjen, kaj bo z njim storila prihodnja vlada. Janševa ali Šarčeva bi 2TDK ukinila, Židanova bi odslovila Madžare, a zakon o referendumih, ki sicer čaka na spremembe, določa, da eno leto po referendumu državni zbor ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev. Poleg tega so evropska sredstva pridobljena. Zato ne bi presenečalo, če bi nova vlada projekt nadaljevala. Ustaviti kolesje je, in tu lahko potegnemo vzporednico s TEŠ 6, zelo težko.