"Če bo to zapisano v pritožbi, bo moralo instančno sodišče presojati o tej pritožbi na ravni dokazov. Pritožniki bodo morali navesti argumente in dokaze, zakaj gre za politično montiran proces. Težko si predstavljam, da bo drugostopenjsko sodišče razveljavilo sodbo, ker je bila politično motiviran proces," je dejal profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti Ciril Ribičič v pogovoru za MMC.

Sodišče odloča v korist obdolžencev, če je v dvomu
Sodbo je treba spoštovati, poudarja Ribičič, kar pa ne pomeni, da bi se kakor koli omejevale pravice prizadetih in tistih, ki mislijo, da je napačna, ter jo izpodbijajo. "Gre za kazensko sojenje, v katerem imajo obdolženi poseben privilegij in zagotovljena pravna jamstva njihovih pravic. Sodišče je na njihovi strani v smislu, da celo v dvomu mora odločati v njihovo korist. Seveda bo sodišče presojalo uspešnost dokazovanja s strani tožilstva in s strani prizadetih," pojasnjuje.

Instančna sodišča bodo odločala
Nekdanji ustavni sodnik opozarja, da pa sodbe ne bodo presojali ne prizadeti, ne pristaši in ne nasprotniki obsojenih, ampak instančna sodišča na podlagi pregleda uporabljenih pravnih sredstev oziroma pritožb prizadetih.

Primerjave s Sanaderjem so šle predaleč
Mednarodni odzivi so po njegovem mnenju sodbi dali preveliko težo, ne toliko zaradi njene vsebine, ampak zato, ker je prvostopenjska. "Primerjave s Sanaderjem in drugimi so šle predaleč. Sodba bo pomembna, če bo prestala še veliko instančnih presoj - najprej na naslednji stopnji, potem so možna izredna pravna sredstva, ustavno sodišče, Evropsko sodišče," našteva Ribičič.

Protesti ne dajejo dobrega vtisa
Po besedah Ribičiča politični pristaši in nasprotniki obsojenih z dvigovanjem glasu na cesti poskušajo dati takšne in drugačne razlage, ki pa s pravno državo nima nobene zveze. "To ne daje dobrega vtisa, da bi javnost zaupala v presojo sodišč. Kar je pomembno, je, ali so obsojeni sposobni s svojimi pravnimi sredstvi izpodbiti sodbo pred instančnim sodiščem ali ne. Od tega je odvisno, kakšna bo zgodovinska vloga sodbe v zadevi Patria," napoveduje Ribičič.

Prednost listinskim dokazom tudi pri izbrisanih
Sodbe sodnice Barbare Klajnšek ni hotel podrobneje komentirati, saj sodbe še ni v pisni obliki, prav tako nihče ni v situaciji, kot je bila sodnica, ki se je seznanila z vsemi dejstvi. Na vprašanje, ali je upravičeno dala prednost listinski dokumentaciji v primerjavi s pričevanjem obdolžencev in drugih prič oziroma ali ima listinska dokumentacija prednost pred pričevanji, pa je Ribičič spomnil, da se tudi v primeru izbrisanih daje večja teža dokumentaciji v primerjavi s pričevanji. "Pri izbrisanih zakon predvideva, da bi večjo odškodnino od pavšalne lahko zahtevali le tisti, ki zahtevek lahko utemeljijo na listinski dokumentaciji."
Posebna teža
Tukaj in v drugih primerih se poskuša dati listinski dokumentaciji posebna teža. Pri izbrisanih se Ribičič s tem ne strinja in meni, da bi bilo treba izbrisanim omogočiti, da tudi na podlagi pričevanj dobijo večjo odškodnino. Listinske dokaze in pričevanja mora presojati sodnik." Vprašanje je, kaj ima na razpolago. Na načelni ravni ne more izključevati tistega, kar izve iz pričevanja. Šele iz pisne sodbe bomo videli, kateremu pričevanju verjame, kateremu ne in zakaj, se je Ribičič vrnil na sodbo o Patrii.

Zanikanje obtožencev ni nič neobičajenega. "Gre za obtožence v kazenskih postopkih, ki niti po naši ureditvi niso dolžni pričati v svojo škodo. Tudi če ne pričajo po resnici, jim to ne more škodovati, ker niso dolžni obremenjevati sebe ali pa svojih bližnjih. To je povsem normalno tako za njih kot tiste, ki jim nudijo pravno pomoč. V večini kazenskih postopkov je tako, da obtoženi zanikajo, da so to naredili, sodišče pa ugotavlja, ali jim da prav," sklene Ribičič.

Patria nikoli ni pravno obstajala za Janšo
Po drugi strani pa profesor prava in etike na Harvardu, ki trenutno gostuje na ljubljanski pravni fakulteti Klemen Jaklič za MMC zatrjuje, da primer Patria konkretno zoper Janeza Janšo pravno ni nikoli obstajal. "Primer zoper Janšo je pravna izmišljotina ne le zaradi neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja z elementi dejanja, kot je opredeljeno v očitanem kaznivem dejanju iz 269. člena Kazenskega zakonika, kar so javnosti pojasnili že drugi. Gre za posiljen primer tudi zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z neposrednimi zahtevami Ustave po pravnem - nearbitrarnem - obravnavanju."

Vrhovno sodišče o neugotovljenem kraju
Jaklič se sklicuje ne samo na mednarodno pravo, ampak tudi na sodbo slovenskega vrhovnega sodišča, ki v nekem drugem primeru določa osnovni pravni standard za vložitev obtožnega predloga in sojenja, skladnega z dolžnim pravnim postopanjem kot nasprotjem arbitrarnega obravnavanja: "Očitki so splošni in brez stika s posamičnimi konkretnimi dejanji. Taki zato obdolžencu ne omogočajo obrambe. Brez posebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani zgolj zoper očitke, da je storil konkretno opisano dejanje, ne pa da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil [...] kaznivo dejanje [...] Vsak očitek o posamičnem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate."

Jasen precedens
Kdor po mnenju Jakliča ignorira tako jasen precedens in nanj niti ob vložitvi obtožnega predloga niti pozneje v času sojenja ne odgovori, ta ravna v neposrednem nasprotju z zahtevami po dolžnem pravnem postopanju, ki so med drugim bistveni sestavni del 2. člena slovenske ustave in 6. člena Evropkse konvencije o človekovih pravicah.
Določitev širšega časovnega okvirja in splošno navajanje neugotovljenih metod pri tem ne pomaga kaj dosti, saj je smisel standarda ravno v tem, da se lahko očita le dejanje, ki je do te mere konkretno določeno, da se obdolženec sploh lahko brani oziroma navede alibi, predlaga priče, ki izpodbijajo konkretne navedbe glede na konkretno definirane očitane okoliščine.

Tožilka je bila v konfliktu interesov
Jaklič opozarja, da je obtožni predlog sestavila in v proceduro vložila tožilka, ki je vedela, da je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov. "Resen pravni problem je v tem, da naj bi bila tožilkin soprog in Janez Janša baje 'na bojni nogi' zaradi vrste ponavljajočih se resnih konfliktov. Če je to res, bi se morala tožilka izločiti, še posebej, ko je bila takšna izločitev in s tem zavarovanje nepristranskosti postopka z lahkoto mogoča."

Proti standardom Beneške komisije
Pred nekaj leti je Beneška komisija, tako Jaklič, definirala skupne evropske standarde na tem področju, ki jih tovrstno ravnanje neposredno krši. "Kdor je ignoriral to dejstvo in zavestno vztrajal pri neizločitvi, je ne le kršil ustavo, ki temelji na omenjenih standardih, ampak žal dal tudi jasno vedeti, da v tem primeru hote ali nehote odloča arbitrarno, po vzgibih zunaj prava," je prepričan Jaklič.

Prelahko vložene obtožbe
Prepričan je, da je tožilstvo namenoma vložilo obtožni predlog, in ne obtožnice. V delu, v katerem ta sedanja ureditev omogoča preganjanje političnih prvakov brez možnosti predhodne sodne preverbe (in ko bi bila ta sicer povsem mogoča prek obtožnice), je zakonska ureditev po veljavni doktrini po njegovem trdnem prepričanju neustavna, saj je v nasprotju z načelom svobodne in enake volilne pravice vsakega državljana, ker politična tekma v okoliščinah prelahko vloženih obtožb radikalno izkrivi politični proces in s tem izniči omenjeno ustavno varovano vrednoto.

Proces proti Janši je škandal v pravnem smislu
Jakliču je za "neizbrisni madež za pravnost primera" označil zaplet okoli vprašanja nedopustnosti morebitnih "dokazov", ki so bili pridobljeni v tujini na način, ki po naši Ustavi krši človekove pravice. Ali je za pravnost postopka potrebno tovrstne 'dokaze' izločiti? Kdor v tako občutljivem primeru, ob tako resni ustavnopravni dilemi ignorira dejstvo, da je treba postopek prekiniti in vprašanje pred nadaljnjim odločanjem razrešiti na Ustavnem sodišču (izrecna zahteva 156. člena Ustave), ta prav zares ravna v nasprotju s pravom.

"Primer zoper Janšo je pravno uničen, na njem je neizbrisljiv madež arbitrarnosti. Kar koli pride iz takega procesa, ni pravo. Žrtve tovrstnega obravnavanja - nespoštovanja - prava smo v prvi vrsti vsi državljani, ki v zadevi ne bomo izvedeli resnice in ne dosegli pravice, kakršna koli ta že pač je. Pravne institucije so za to, da sodijo po pravu in zgolj pravu. Le tako državljanom lahko prinašajo resnico in pravico. Tega iz zavoženega procesa ne bo. Proces zoper Janšo je v pravnem smislu škandal prve kategorije," sklene Jaklič za MMC.