Štumpf je daroval sveto mašo, v pridigi pa je dejal, da teharski taboriščniki niso več smeli biti ljudje. Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva, je dejal.

Škof je izrazil prepričanje, da sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem, saj nasilje sovraštvo še povečuje. "Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik," je dejal.

Sovraštvo je primerjal z atomsko bombo. Ta namreč eksplodira šele pri visoki temperaturi, ki jo sprosti vžigalnik, tudi sovraštvo pa po Štumpfovih besedah lahko eksplodira pri visoki temperaturi, le da to podžgejo strasti, prebujene od skrajnih ideologij.

Sprava se po mnenju škofa mora zgoditi in se bo zgodila. Kot je dejal, so vsa prizadevanja za resnico in spravo preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva.

Pobuda za ureditev spominskega parka
Zbrane je nagovoril tudi član Svetovnega slovenskega kongresa Franc Zabukošek, ki je dal pobudo za ureditev Spominskega parka Teharje. Ta je po njegovi oceni nedokončan. Kot je dejal, treba je dodati elemente, ki prikazujejo realnost dogajanj po drugi svetovni vojni.

Po njegovih besedah je treba postaviti še železniški vagon in barako, v kakršni so bivali ujetniki, kar bi služilo za pogovore in ponudbo prospektov ter literature za promocijo miru in opozarjanje na nesmisel vojne in nasilja. "Veličastni spomenik je treba funkcionalno dograditi, vmesni travnik do vhoda pa preurediti v pokopališče za najdene človeške ostanke z grobovi in možnimi osebnimi podatki ali kraji morišč. Na ta način naj bi Teharje postalo centralni pietetni in dostojanstveni, vzgojni in kulturni center ter pričevalec slovenske katarze," je dejal Zabukošek.

Okoli 5.000 ubitih
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno, konec maja 1945 pa so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. Šlo naj bi skupaj za okoli 5.000 ljudi, ki jih je povojna slovenska oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.