Voditeljici Erika Žnidaršič (RTV Slovenija) in Maja Sodja sta se pogovarjali z gosti, ki so s covidom povezani tako na strokovni kot tudi čisto osebni ravni.

Gostje oddaje so bili Mojmir Mrak, Alenka Zupančič, Ksenija Benedetti, Mario Fafangel, Aleksander Čeferin in Dan Podjed, iz Rima pa se jim je pridružil tudi dopisnik RTV Slovenija Janko Petrovec.

Mario Fafangel je vodja centra za nalezljive bolezni pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Se čuti soodgovornega za to, da je Slovenija svetovni rekorder po okužbah in da se zdi, da nič ne deluje? "Da, to čutim kot svoj poraz," je izjavil. Tudi on je soodgovoren za današnje stanje, čeprav je manjši del celote. Želi si "reseta", ponovne vzpostavitve boljših odnosov v družbi, ki bi pripeljali do izhoda iz te virusne krize. "Pozabili smo, da imamo skupnega sovražnika, in to je virus. Imamo le dve možnosti, ali ga nadzorujemo mi ali pa on nas. Nekaj časa nas je vozil okoli in naposled smo prišli do ekstrema, smo pri kolapsu," je ocenil. Pozabili smo na skupne napore in se razklali ter se sovražimo, cepljeni necepljene in nasprotno. Dejal je, da to ni dobro. Potrebujemo družbeni reset. "Če bi kar koli pomagalo, da po oddaji odstopim, odstopim," je dejal.

Antropolog Dan Podjed je bil prejšnji teden na Danskem. Prizori, ki jih je tam videl, ga spominjajo na danski film Nažgani, se je pošalil. Danci imajo neprimerno boljše razmere in so se res sprostili, veseljačili po ulicah in barih. Kako je to mogoče v takšnih časih? Intenzivno so se precepili, zato so si lahko privoščili nekaj več svobode, kot je imamo mi. Slovenija je žal precej manj precepljena, pa tudi na splošno se Podjedu zdi, da država deluje kot razglašen orkester. Dirigent gleda proti občinstvu in dela selfije, prva violina kriči na fagotiste, s pozavno udarjajo po bobnu ... je ilustriral.

"Stanje me zelo čudi in veliko stvari ne razumem," pa je dejala filozofinja Alenka Zupančič. Spomnila je, da je pandemija sovpadla z nastopom nove vlade, ki se je "tega lotila na zelo specifičen način". "Na eni strani je bila vojaška strategija, Jelko Kacin je bil potegnjen iz vojne za Slovenijo v vojno z virusom, ki se je pozneje razvila v malo vojno z državljani. Na drugi strani pa smo imeli slike zagorelih frajerjev, ki so se po Facebooku hvalili, da so naredili dober posel. Vojna in dober posel ni najboljše izhodišče," je poudarila in dodala, da se je dogajalo marsikaj in povzročilo razkol v družbi. "Virus se je razlil v razjedajočo spojino s to vlado in postalo je popolnoma nerazločljivo. Ljudje mislijo, da je neupoštevanje ukrepov upor proti vladi, v tem primeru smo v slabem položaju. To je popolnoma neracionalno obnašanje, vendar do neke mere razumljivo," je dejala Alenka Zupančič.

Dolgoletna vodja protokola Ksenija Benedetti je prepričana, da bi morala država za komuniciranje o virusu, epidemiji, ukrepih imeti enega govorca, ki ne bi bil politik, temveč strokovnjak, ki bi mu ljudje zaupali. "Predvsem bi morali govoriti strokovnjaki in ne politika. To bi mogoče pri ljudeh vzbudilo več zaupanja. Vsi smo v novi situaciji in je nemogoče pričakovati, da bo vse v redu. Če se stori napaka, se opraviči in se poiščejo rešitve. Napak ljudje ne bi zamerili, če bi se kdo opravičil," je poudarila.

Aleksander Čeferin je dejal, da opaža bistveno razliko med drugimi državami po svetu in Slovenijo, kjer je po njegovem občutku prisotne več jeze in nervoze. "Mi smo očitno izjemno sprti med sabo, mislim, da ni razlog le covid, temveč se stvari že nekaj časa kopičijo. Komuniciranje pa je po mojem mnenju napačno že od samega začetka. Ljudje smo bitja, ki želimo upanje, ljudje smo bitja, ki želimo rešitev." Čeprav je položaj očitno slab: "Recimo, da smo v vojni in pridejo predstavniki vojske in vam rečejo: 'Zelo slabo je, ogromno bomb so vrgli, ogromno je mrtvih, ampak toliko da veste, prihodnji mesec bo še slabše.' Ljudi bi morali stimulirati, tako da bi rekli, da nam bo po tem in tem bolje, da nam bo uspelo. Ljudje je treba stimulirati, kot v športu." Kot je dejal, zaupa znanosti in je cepljen. Po njegovem mnenju se z ljudmi, ki govorijo o čipih, ni smiselno pogovarjati, a tukaj so tudi ljudje, ki se bojijo cepljenja, "zakaj jim ne bi razložili, da v navodilih za uporabo aspirina piše, da na vsake toliko primerov pride do epileptičnega napada". Po Čeferinovem mnenju se je treba pogovarjati, namesto zmerjanja in žaljenja, ki sta postala nacionalni šport, in ljudem ponuditi upanje, da nam lahko uspe. Dejal je še, da če stopimo skupaj, bo življenje znova lepo in normalno.

Vizjak in problematika korporativnega upravljanja

Ekonomist Mojmir Mrak je ob političnih kadrovanjih v preteklih dneh komentiral problematiko korporativnega upravljanja v Sloveniji, s katerim se ukvarjamo že dalj časa. "Spomnimo, da je bil to eden naših osnovnih problemov vstopa v OECD. Očitno se odtlej stvari niso bistveno spremenile, čeprav smo formalno-zakonsko nekatere stvari spremenili, a vidimo, da je politični odtis na ekonomiji, v zadnjem mesecu se veliko govori o okoljskem odtisu, mislim, da je pri nas zelo velik politični odtis na gospodarstvu." Mrak je pri tem poudaril menjave na vrhu največjih energetskih družb v Sloveniji, ki se dogajajo v zadnjih tednih. "Kar se dogaja na področju energetike, je po mojem mnenju katastrofalno. Ključen segment gospodarstva pri zelenem prehodu je ravno ravno zmanjšanje ogljičnega odtisa, prav na tem področju pa politika zdaj ustvarja spremembe, čeprav za ta resor v Sloveniji, ki je majhna država, ni na stotine usposobljenih ljudi, zato je kadrovanje velika težava," je poudaril.

Mrak je komentiral tudi izjave ministra za okolje Andreja Vizjaka in odnos izvršilne oblasti do sodne označil za grozljivega, prav tako je dejal, da ima politika, v kateri ni posledic po tovrstnem ravnanju, hude težave z verodostojnostjo. "Če bi imeli danes referendum o vodah, bi bil rezultat verjetno še večji v prid zavrnitvi," je prepričan Mrak.

"Skrbi me, da kriza iz nas izvablja najslabše," pa pravi Ksenija Benedetti. "Zašli smo zelo globoko in nekaterih stvari ne razumem. Solidarno smo brez težav vsi zbirali denar za fantka, ki je potreboval operacijo. Pri covidu, cepljenju, PCT-pogoju pa smo popolnoma razklani. Vsak bi moral sprejeti svojo odgovornost, ne pa da se kaže s prstom, kdo je kriv. Zelo slabi smo pri prilagoditvi položaju, ker življenje ni takšno, kot je bilo prej, in tudi verjetno kmalu še ne bo."

Težava naraščajočega individualizma

Voditeljica je Podjeda povprašala, ali se zaradi epidemije, zmanjševanja stikov, tudi vseh zaprtij, vse bolj obračamo navznoter, postajamo individualisti in vse bolj mislimo na svoje pravice, vse manj na dolžnosti? Podjed je tezi pritrdil. Spomnil je na tezo nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, da družba ne obstaja, le moški, ženske in družine. In to se zdaj dogaja, ko smo večino budnega časa zaprti doma, od tega večji del pred zasloni. "Postajamo covidski ljudje, homo covidensis." Povedal je, da je med svojim raziskovanjem spoznal Poljakinjo, dobro plačano oblikovalko, ki dela od doma, drugega človeka pa ni videla pol leta. Ko je po tem času sprejela nekoga prek platforme Couchsurfing, ji je bil tuji, bilo ji je neprijetno in ga niti ni mogla gledati, je navedel Podjed. In proti temu gremo.

Kdo še verjame politikom?

Ena izmed voditeljic oddaje je navedla, da tokrat namenoma v studio niso vabili politikov. Kaj ljudje dandanes sploh še pričakujejo od njih? Filozofinja Zupančič je odgovorila, da če bi danes v studio prišlo šest politikov in argumentirano razpravljalo, bi to bilo že vredno odpiranja penine. Tudi to je med razlogi, da ljudje od politike ne pričakujejo več rešitev. Nihče ne verjame več, da politiki še delujejo za državo in v dobro družbe, razen "da komu kaj zrihtajo". Rešitev? Ljudje morajo spremeniti svoja pričakovanja in od politikov pričakovati, tudi zahtevati boljše.

Kako so se z epidemijo bojevali v nogometu

So se nogometaši covidnim ukrepom upirali tako kot del družbe? Čeferin je dejal, da ne. Med epidemijo so organizirali več kot 3000 tekem ob zelo dobri epidemiološki sliki. Ena izmed voditeljic je Čeferina sicer spomnila na tekmo v Milanu, ki je bila ogromen vir okužb. Čeferin pa se je ubranil z besedami, da je to bilo pred razglasitvijo epidemije. Po razglasitvi pa so uvedli ukrepe, predvsem pa jih niso mesečno ali tedensko spreminjali. Igralcev niso silili v cepljenje, tega tudi ne morejo početi, so pa uvedli testiranja in izolacije. Če bi se kdo upiral, pač ne bi mogel igrati.

Kdo bo vse to plačal?

Sorodna novica Fiskalni svet znova opozarja na nerealno načrtovanje proračunskih odhodkov

Mrak je komentiral javnofinančni odziv vlade na epidemijo. Na začetku je bila reakcija v obliki obsežnega zadolževanja razumljiva, saj smo imeli zapiranje. To je prineslo tudi relativno dobre ekonomske kazalnike. "Bistveno večja težava je letos," je nadaljeval. Izrednih pogojev ni več, imamo visoko gospodarsko rast, ki je približno na ravni drugih držav, javnofinančni odhodki pa gredo v nebo. Napoved Evropske komisije jasno kaže, da bo Slovenija imela prihodnje leto in leta 2023 najvišji strukturni primanjkljaj med članicami Evropske unije. Torej, isti učinek gospodarske rasti, s katerim se država hvali, dosegamo z relativno višjim zadolževanjem kot drugi. To bo na srednji rok omejilo naše možnosti, ko bomo izhajali iz krize, in za zeleni preboj. Opozoril je, da se bomo prej ali slej spoprijeli z omejitvami.

Sorodna novica Polanec: Če kdaj, zdaj. Mencinger: Vlada situacijo izkorišča v politične namene.

"V nobeni državi se ne bi smelo vladati z odloki, razen v vojnem stanju. Mi nismo v vojnem stanju in se pač vlada z zakoni. Če oblast ne spoštuje institucij pravne države, kdo lahko potem to pričakuje od državljanov. To je začarani krog tega, nespoštovanja, medsebojnega obtoževanja. S tem bi morali prenehati in država bi morala funkcionirati tako, da bi zadeve urejevala zakonsko, zato imamo zakonodajno vejo oblasti. Imamo delitev oblasti, izvršilna veja oblasti ne more biti zakonodajna. Nekajkrat se je to zgodilo, in to ni dobro," pa je dodal Čeferin.

Alenka Zupančič je komentirala položaj v šolstvu, mladi so se morali odpovedati maturantskim izletom, maturantskim plesom, šole so bile zaprte, onemogočena je bila socializacija med mladimi. Najprej je kot problematično navedla komunikacijo šolskega ministrstva. "Pandemija je po mladih strahotno udarila, tudi psihično. Razumem, da je bil prvi lockdown nekako nujen, drugi je bil že vprašljiv, ker so se nekatere stvari zaprle, druge ne." Pri čemer pa je Zupančič dejala, da ne razume upora proti maskam. "Da je to takšen problem, da se tako fokusira na to, da ne bomo nosili mask … Tu je neka meja. Otroci so ne nazadnje malo tudi trpežni, niso snežinke, ki bi se v maski stopile. To je tudi način, kako vstopijo v družbo, šola je ne nazadnje tudi socializacija. To ne pomeni le, da hodiš v šolo, ampak da spoznaš, da poleg tebe obstajajo tudi drugi, in se primerno obnašaš. Tudi to je socializacija," je dejala.

Ksenija Benedetti pa je povedala, da je v Italiji že na bencinskem servisu videla, da vsak posameznik iz žepa vleče svoj telefon in kaže dokument in da se nihče ni pritoževal. Podobno situacijo je doživela tudi v muzejih, restavracijah, barih … "Če hočemo premagati to pošast, se moramo malce prilagoditi. Če se nekdo noče cepiti, naj vsaj upošteva PCT-pogoj. Že to je veliko. Zakaj je tako težko nositi masko in se testirati. Druge poti ni. Vse je strah, tiste, ki se nočejo cepiti, ker ne vedo, kaj jim bo cepivo naredilo, in nas, ki smo se cepili, in vemo, kaj nam bo to cepivo naredilo. Strahovi so povsod. Blatenje in obtoževanje drug drugega nam bo otežilo življenje," je prepričana.

Gostje so spregovorili tudi o izobraževanju. Dan Podjed je predstavil osebno izkušnjo s konca lanskega šolskega leta, ko je eden od njegovih sinov končal osnovno šolo, na valeti pa so dekleta in fantje plesali ločeno v dveh vrstah. "To se mi je zdelo simbol te družbe. Nismo skupaj, ločeni smo. Izgubili smo dotik, to je tisto, kar nas dela ljudi in na kar pogosto pozabljamo – kako pomembno je, da se nekoga dotakneš, naj bo človek star ali mlad. Dotik človek nujno potrebuje. Pokazalo pa se je tudi, kako nujno družba potrebuje šolo. Brez šole ni družbe! V šoli otroci ne pridobivajo le znanja, ampak tudi izkušnje, tam se zaljubljajo, skregajo, vzpostavljajo hierarhijo. To družba potrebuje, tega ne moremo početi po zaslonih in na daljavo. To lahko počnemo le od blizu. Za vse prihodnje krize si moramo zapomniti, da je šola osnova."

Gostom se je na daljavo iz Rima pridružil tudi Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija iz Rima. Ali so bili posnetki vozil, ki so vozili mrtve v krematorije, res tako pretresljivi, da so spremenili Italijane, da striktno sledijo ukrepom, ga je vprašala voditeljica. "Smrti in okužbe prijateljev in sorodnikov so ljudi prepričale o spoštovanju ukrepov in o cepljenju, ki ga je 'končalo' 84 odstotkov starejših od 12 let. To ustvarja tudi družbeni pritisk na necepljene. To je strategija obeh vlad med epidemijo. Obe sta bili vztrajni in dosledni pri prepričevanju državljanov," je o cepljenju v Italiji dejal Petrovec. Glede sodelovanja in odzivov gospodarstva pa, da to potrebuje stabilne epidemične razmere, za ohranitev delovnih mest pa jih potrebujejo tudi sindikati. Konsenz med njimi je v Italiji vlada dosegla s cepivi in PCT-pogojem, ki ga večina razume kot vstopnico, za kolikor toliko normalno življenje. "Rezultati so tu. Zasedenost intenzivnih postelj je krepko pod 10 odstotki, ko v Italiji zazvonijo alarmi. Jamstev pa še nima nihče," je poudaril.

V Italiji so v epidemičnem času našteli 600 protestov, večinoma gre po mnenju Petrovca za glasno manjšino, ki pa nasprotuje čedalje glasneje. Tiha večina, v kateri so mali podjetniki, trgovci, espeji ... na njih stoji Italija. "Protesti v Milanu so jim odnesli 30 odstotkov prometa, zato naj bi oblasti prepovedale nove manifestacije po središčih mesta. Protesti so tudi žarišča okužb, v Trstu zato grozijo strožji ukrepi. Vendar je tudi tam nastal preobrat, saj je 60.000 ljudi podpisalo peticijo za PCT in cepljenje."

Sorodna novica V Trstu aretiranih najmanj 10 nasprotnikov covidnega potrdila

Aleksander Čeferin je med epidemijo hude psihične stiske zaznaval tudi pri nogometaših, še posebej v Italiji. Zato so si, kot je dejal, ves čas prizadevali, da bi se nogomet igral, četudi ni bilo občinstva. Nogomet je bil pravzaprav edina dejavnost, ki je v prvem letu epidemije delovala. Številnim ljudem je to prinašalo upanje. "Šport predstavlja veselje, ljudje so se povezali s svojim klubom, ekipo, reprezentanco v časih, ki so bili psihološko zelo težki. Šport je optimizem, življenje. Šport je nekaj, kar nas razveseljuje. Morda je edina dejavnost, ki združuje Slovence. Ko smo uspešni v športu, imamo grozno radi svojo zastavo in državo," je prepričan Čeferin.

Problematika protestiranja sredi hude epidemije

Sorodna novica Petkovi protestniki: Po nobenem izmed več kot 80 petkovih protestov ni bilo dodatne rasti okužb

Med epidemijo se pojavljajo tudi protesti, tako v Sloveniji kot drugod. Pogosti so tudi v soseščini, v Trstu, v Italiji. Kako jih vidi Fafangel? Epidemiolog je spomnil, da ima dvojno državljanstvo, tudi italijansko, in da dogajanje v Trstu spremlja s težkim srcem. Spomnil pa je tudi na tiho večino, ki je med drugim podpisala peticijo proti tem protestom in za cepljenje. Ta tiha večina se zaveda, da ni tako hudo, kot bi lahko bilo in kot je bilo med prvim zaprtjem. "Tiha večina ve, kaj je treba narediti. Tiha večina želi živeti naprej." Nato ga je ena izmed voditeljic soočila z napovedjo velikega protesta v Sloveniji ta teden. Fafangel je pojasnil, da tukaj "ni debata" o protestu, ta nima barve, nima političnega konteksta. Z epidemiološkega vidika velika združevanja v teh razmerah pač niso dobra ideja. Lahko znižujemo tveganja, lahko se zbiramo zunaj, kjer je možnost prenosa manjša, a če se zbere veliko ljudi in ni potrebne razdalje, bo pač večje število primerov okužb.

So petkovi protesti izgubili naboj?

Eno izmed voditeljic oddaje je ob tem zanimalo, kaj se je sploh zgodilo s petkovimi protesti, ki so bili sprva množični, zdaj pa nekako izzvenevajo. Filozofinja Alenka Zupančič je ocenila, da jih je sprva sprožil neki "spontani impulz", potem pa so nekako izgubili naboj. Na to je zagotovo vplival tudi premislek, kaj to pomeni z zdravstvenega vidika. Potem smo dobili še sredne proteste, kjer sta se združila nasprotovanje vladi in ukrepom. A ta trenutek Zupančič največ naboja vidi drugje v civilni družbi, natančneje v civilnih iniciativah, kot je bila tista za vodnim referendumom. Stvari se da artikulirati tudi na drugačen način, kar je dobro, da bodo ljudje pred volitvami pričakovali več od politike, je povedala.

Morda nas čaka Zujf 2

Sorodna novica Šircelj o nižji dohodnini: Izpad lahko pokrijemo z višjo gospodarsko rastjo

Država se ne zadolžuje le za protikoronske ukrepe, vključno s pomočjo gospodarstvu, ampak povečane količine denarja namenja tudi drugam, denimo načrtu dolgotrajne oskrbe, ki bo drag, obenem pa bi nižala prihodke, torej uvajala davčne razbremenitve. Lani to še ni bila težava, letos pa postaja občutna, je ocenil ekonomist Mojmir Mrak. Najprej zato, ker se je javni dolg s 27 milijard evrov leta 2019 povečal na 40 milijard evrov. Ob nižanju davkov bi morala vlada uvajati dodatne vire, je zatrdil, in ob tem omenil že dolgo pripravljani davek na nepremičnine. Rezultat vsega tega je dolgoročna trajektorija z visokim javnim dolgom. Prihaja dan, ko bo Evropa vrnila fiskalna pravila – ne nujno v obstoječi obliki – in naš strukturni deficit se bo moral bistveno znižati. Mrak je ob tem spomnil na leto 2012 in Zujfa 2 ne izključuje.

"Pravite, v Sloveniji je veliko sposobnih ljudi, ampak nihče noče v politiko, ker ne želijo tvegati dobrega imena. Kako do rešitve? " je ena izmed voditeljic vprašala Čeferina.

Čeferin je poudaril, da se je treba končno začeti pogovarjati in se poslušati. "Če se nekdo ne strinja z mano, ni moj sovražnik. To je pri nas praktično nemogoče. To pri nas v glavnem podpihujejo politiki. Včasih v medijih prebereš, kaj objavljajo ti ljudje, in te je groza, kam smo prišli. Prišli smo v situacijo, ko se podpihuje sovraštvo, ko lahko uničuje ljudi na ta način. Podobne situacije so v zgodovini pripeljale do nasilja, do vojn in hudih posledic. Poskušati moramo spoštovati institucije sistema, čeprav ni lahko."

Na vprašanje: Kako skupaj naprej? je Mojmir Mrak najprej spomnil, da smo imeli pred vstopom Slovenije v EU precej jasne cilje, kaj hočemo. Predvsem pa se je takrat dalo z racionalnimi argumenti pogovarjati s celotnim spektrom politike in stroke, kar pa se je po njegovih opažanjih začelo izgubljati kmalu po vstopu v evroobmočje. Pripeljalo je tako daleč, da pogovor ni več mogoč in se je uveljavilo pravilo, kdor ni z nami, je naš sovražnik.

Onemogočena je že diskusija o osnovnih stvareh, kaj šele o razvoju. Kot je dejal, je bil osebno zelo razočaran, ker nismo izkoristili velikega finančnega svežnja, ki ga je ponudil EU. "Moram reči, da sem res, res upal, da nam bo dal finančne možnosti, da vsebinsko pridemo tja, kamor smo si vsi želeli – v razviti del EU-ja." Bistveno bolj bi bilo treba podpreti razvojni del, zeleni prehod, digitalizacijo. Konkreten predlog je bil pripravljen, še preden ga je vlada začela programirati. O predlogu se ni hotel nihče pogovarjati, vlada ga je začela pripravljati na svoj način in brez javne razprave ter komunikacije z gospodarstvom. "Vlada je dokument pripravila praktično v tajnosti. V Italiji so dokument pripravili z velikim razgovorom in imajo resno razvojno platformo. Mi pa imamo dokument, ki je sicer sprejet in bo prinesel nekaj denarja iz EU-ja, a nam ne bo zagotovil razvojnega preboja." "Dokument predpostavlja 'business as usual', hkrati pa nas po levi in desni prehitevajo države, na katere smo nekoč gledali malo zviška," je dejal Mrak. "Izgubljamo priložnost, ki ni od danes na jutri. To ni proračun za prihodnje leto, temveč govorimo o naslednjih desetih letih. In če tega ne bomo naredili, bomo bistveno težje plačali dolgove. To je škoda. Upam, da bo morda še kakšna priložnost, da se nekaj od tega popravi."

Ena izmed voditeljic je spomnila, da je predsednik države nagovoril ljudi in sporočil, da smo najboljši, ko je najtežje. Zanimalo jo je, ali so takšni nagovori dovolj. "Ne," meni Ksenija Benedetti. "Ljudje bi morali vključiti gumb za samoodgovornost. Ko bomo razmišljali kot mi in ne kot jaz, takrat bomo mogoče napredovali. Takšni nagovori so absolutno premalo," je poudarila.

Kako po vsem tem sploh naprej? Z empatijo in nekaj smeha.

Fafangel je na koncu oddaje poskušal odgovoriti na vprašanje, kako najti izhod iz epidemije, ko se polovica Slovenije noče cepiti. "Ni enostavnega recepta. Problem je, da smo na različnih bregovih. Veliko odločanja ni racionalnega, ni epidemiološko, ne temelji na številkah in na logiki. Ti si emotivno prišel do stališča in zdaj vztrajaš na 'ne'. Tisti, ki komuniciramo znanost, imamo zato težave. Lahko primerjamo tveganja in pokažemo, da so tveganja v populaciji necepljenih neskončno večja od tveganja v populaciji cepljenih. Ampak ali bo to res prepričalo gospo na drugem koncu Slovenije, ki ne zaupa več nikomur?" "Ne, zato se moramo pogovarjati, pogovarjati in pogovarjati, sprejeti odgovornost in empatijo, in ko vzpostavimo človeški stik s tistimi, ki se ne želijo cepiti, lahko počasi uvajamo tudi znanstvene podlage," je predlagal.

Za izhod iz epidemije potrebujemo tako cepljenje kot testiranje. Kaj pa prekuževanje, pot, ki sta jo ubrali Velika Britanija in Švedska? To ni prava pot za nikogar, je dejal epidemiolog. Prekuževanje je kot črna kuga iz 14. stoletja in pomeni množične smrti ter preobremenjen sistem. "To ne vodi nikamor." To je zelo jasno pri boreliozi, ki je huda za vsakogar, žal pa to na prvi pogled ni tako jasno za covid-19, ki je za nekatere bolj, za druge manj huda, ima pa presežne smrti v milijonih. "Tu ni debate o naravni imunosti. Kolektivna imunost se doseže, ko imaš varno in učinkovito cepivo, s katerim ne tvegaš toliko, kot tvegaš z okužbo. To je prava pot." In danes nihče ne govori več o Švedski kot zgodbi o uspešnem prekuževanju.

Antropolog je spomnil še na čustveno dimenzijo epidemije. Ravno v teh razmerah moramo znati pokazati čustva, tudi javno, jokati, se smejati – in predvsem smejati. "Smeha nam manjka!" To se morda v tragediji, ki nas obkroža, zdi heretično, ampak to je prava pot. Poiskati je treba tudi zabavno plat življenja, morda kanček ciničnega humorja, kot ga znajo Angleži, in najti lepe trenutke. Tudi po virusu namreč težav ne bo zmanjkalo.

O vprašanju, ali si slovenska politika postavlja vprašanje, v kakšen svetu želimo živeti po pandemiji, pa je razmišljala Alenka Zupančič. "Tega vprašanja si politika ne postavlja, vendar ne samo slovenska vladajoča politika, fenomen je bolj razširjen. Politika je strategija vodenja države v smislu organizacije skupnega družbenega življenja na vseh ravneh. O tem dejansko nihče več ne razmišlja in nima ideje, kam vse to pelje. Problem je država in to, kar se groznega dogaja. Seveda pa smo del sveta, kjer potekajo velikanski tektonski premiki. Dejansko se povsod kapitalizem prestrukturira. Nelagodje je prisotno, še posebej tam, kjer so prisotni populistični voditelji, to še bolj izpade. Imamo dvojni problem in ne moremo misliti, da bodo problemi, ko bomo zamenjali vlado, izginili. Globalno bo velik problem ostal in pomembno je, da obstaja politika, ki bo poimenovala prave probleme," je dejala.

In v kakšni Sloveniji bi rada živela? "V Sloveniji, kjer obstaja neki minimalni socialni čut, medgeneracijska solidarnost, ki gre v vse smeri in kjer obstaja politična platforma, ki državo vodi na način, da smo zadovoljni, da lahko živiš malce v miru, ne pa, da moramo vsi histerizirati trikrat na dan, kaj se dogaja. Mogoče bi lahko razpisali referendum, kako državljani po 30 letih želimo živeti."

Skupni doseg oddaje na obeh televizijah skoraj 700.000 različnih gledalcev

12. 11. 2021 ob 14.22

Oddajo Skupaj naprej, ki se je predvajala sočasno na TV SLO 1 in POP TV med 20:00 in 21:58, je v povprečju vsako minuto spremljalo 54 % gledalcev oziroma vsak 2. gledalec. Skupni doseg obeh oddaj je bil skoraj 700 tisoč različnih gledalcev, so sporočili iz RTV Slovenija.