Iregularne migracije po njihovih navedbah predstavljajo zanemarljivo majhen delež vseh vstopov v državo. Predvsem zaradi prosilcev za mednarodno zaščito z Bližnjega vzhoda in Severne Afrike pa je v zadnjih letih povečan mejni nadzor. Poudarjajo, da je v Sloveniji za azil zaprosilo bistveno manj ljudi kot v drugih članicah EU-ja.

Hkrati pa med njimi 1.000 ljudi na leto "izgine iz sistema", ker so zapustili postopke, bili v njih neuspešni ali pa njihove prošnje sploh niso bile obravnavane. Te osebe po končanih postopkih ne izginejo, ampak so postavljene na rob družbe, so opozorili v delovni skupini.

V Sloveniji ni trdne diaspore
Slovenija je za mnoge tranzitna, ne ciljna država. Tako se večina ljudi poskuša izogniti vlaganju prošnje za azil v Sloveniji, saj ni država, v kateri bi želeli formalizirati svoje bivanje. Prav tako je statistika prosilcem za azil nenaklonjena, postopki so dolgotrajni, pogoji za bivanje v času postopka so slabši.

V Sloveniji se po ugotovitvah delovne skupine tudi še ni oblikovala trdna diaspora državljanov držav Bližnjega vzhoda, zato ni socialnega zaledja, prek katerega bi se tujci lahko vključevali in informirali. Tujci imajo tudi po pridobitvi mednarodne zaščite težave z iskanjem stanovanj, zaposlitve in združitvijo z družinami.

V prošnjo večinoma prisiljeni
A se kljub nepopularnosti Slovenije majhno število tujcev vseeno odloči zaprositi za azil. Kot ugotavljajo v poročilu, so nekateri odločitev sprejeli zavestno zaradi mirnega in urejenega okolja ali pa imajo tu osebne vezi, a so v veliki večni primerov prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji "nujno zlo". V to so med drugim prisiljeni zaradi dublinskih postopkih, relokacijskih programov ali potrebe po prenočišču.

Tudi poskusi, da bi v Sloveniji vzpostavili migrantske organizacije, so naleteli na ovire, v majhni skupnosti prosilcev za azil v Sloveniji pa je prevladal individualiziran način iskanja rešitev. Kot naštevajo, pa so skupine z aktivizmom, protesti in tovrstnim sodelovanjem preprečile deportacijo ali dosegle hitrejšo obravnavo, opozorile širšo javnost na določene problematike, ustvarjale povezave med ljudmi in vršile pritisk na oblasti, a ugotavljajo, da je to težko ohraniti skozi daljše časovno obdobje.