V letu 2019 je helikopterska posadka Slovenske vojske v medicinskih reševalnih akcijah posredovala 727-krat in prepeljala 767 poškodovanih ali obolelih, torej več kot dva človeka na dan. Število intervencij se iz leta v leto povečuje, a kljub temu v Sloveniji nimamo niti enega helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za nujno medicinsko pomoč. Dva helikopterja na dan v ta namen posoja vojska, od njiju sta odvisni dve bazi helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ena na Brniku in ena v Mariboru.

Od helikopterja v eni bazi so odvisne štiri različne službe: intervencija nujne medicinske pomoči na terenu, medbolnišnični transporti, reševanje v gorah in prevoz novorojenčkov. "Ta trenutek visimo štiri službe na enem helikopterju, ki gre lahko vsak trenutek tudi na vojaške naloge. Vojaške polete za medicinske namene lahko opravimo, ko pride ukaz, kar ne spada v sodobno organiziran HNMP," pojasni Uroš Lampič, zdravnik, ki štirikrat mesečno opravlja dežurno službo v enoti HNMP na Brniku.

"Zagotovo nam je odpadlo vsaj od 30 do 40 intervencij, ker nismo imeli s čim leteti"

"Vojaški helikopter mora včasih na druge medicinske in vojaške naloge ali pa na gašenje požarov. To je naš največji hendikep. Točne statistike za leto 2019 še nimamo, a zagotovo nam je odpadlo vsaj od 30 do 40 intervencij, ker nismo imeli s čim leteti. Kar pa po mojem mnenju ni primerno za neko redno organizirano zdravstveno službo," opozarja Lampič.

"Velikokrat pride do podvojenih ali potrojenih intervencij. Nazadnje se je to zgodilo 4. januarja, ko je helikopter letel z inkubatorjem na Ptuj, istočasno sta potekali akciji gorskega reševanja, za kateri helikopter ni bil na voljo," položaj ponazori reševalec letalec Robert Sabol.

Slovenija je poleg Hrvaške po Sabolovih besedah ena redkih držav, kjer te dejavnosti izvajajo vojaški in občasno policijski helikopterji. "V Evropski uniji je z regulativo EU 965/2012 predpisano, kako naj se izvaja helikoptersko reševanje, da bo dejavnost varna. Pod nobenim pogojem naj to ne bi bil vojaško registriran zrakoplov, pač pa bi moral biti civilno registriran zrakoplov. Mogoče pa je, da nato z njim leti vojska. Žal pa so pri nas vsi helikopterji v vojaškem registru, v njih pa civilisti nimajo česa početi."

"Vojska in policija vedno sodelujeta pri akcijah iskanja in reševanja. 'Search & rescue' je v vsaki državi domena vojske, medtem ko je HNMP naloga službe nujne medicinske pomoči, zato ta problematika spada pod ministrstvo za zdravje. Služba nujne medicinske pomoči deluje s pomočjo reševalnih vozil, poleti si pomagamo z motorji. Potrebujemo pa tudi reševalne helikopterje. Ne nazadnje vojska razpolaga tudi z reševalnimi vozili, zakaj jih ne damo v civilno uporabo, ko ljudje čakajo po več ur na prevoz iz bolnišnice do doma?" je bil na tiskovni konferenci, ki jo je sklicala stranka NSi, kritičen Sabol.

Ker ni namenskega helikopterja, je daljši tudi reakcijski čas

V Sloveniji je HNMP že od leta 2003 organiziran kot pilotni projekt, ki se do danes še ni končal. To pomeni, da ne moremo reči, da v Sloveniji zagotavljamo zanesljivo helikoptersko nujno medicinsko pomoč, čeprav gre za pomemben del obravnave bolnikov. Helikopterji lahko v nasprotju z drugimi interventnimi vozili pomagajo na težje dostopnih območjih in hitreje dostopajo do kraja nesreče oziroma do bolnišnice.

"Neizpodbitno je dokazano, da je čas od poškodbe ali nenadne bolezni do začetka medicinske oskrbe eden ključnih dejavnikov za preživetje in zmanjševanje zdravstvenih posledic," opozarja Sabol in dodaja, da gre za "zlato uro" oziroma za čas, v katerem naj bi bolnik ali poškodovanec prišla do bolnišnične oskrbe. Ker v Sloveniji nimamo namenskih helikopterjev za reševanje, je daljši tudi reakcijski čas ekip, saj je treba izvesti tudi komunikacijo z vojsko ali policijo, ki zagotavljata helikopterje.

Da bi bil položaj optimalen, bi potrebovali tri baze in štiri namenske helikopterje, je prepričan Sabol. "Zakaj štiri helikopterje? En helikopter bi predstavljal rezervo za vse tri baze in bi se lahko po potrebi uporabljal za sekundarne prevoze, pri katerih se ne mudi. Normativ vzleta za primarno akcijo je v tujini od 3 do 5 minut, česar pri nas praktično nikoli ne dosežemo. Povprečje pri nas znaša od 15 do 17 minut."

V Slovenji trenutno delujeta dve bazi HNMP – ena na Brniku in druga v Mariboru, meja med njima pa poteka od Prevalj prek Velenja in Trbovelj do Novega mesta. Na vprašanje, ali meni, da bi morala poleg Brnika in Maribora v Sloveniji obstajati še tretja baza HNMP, Lampič odgovori: "Dobro bi bilo že, če bi bili obstoječi bazi dobro organizirani. Tretja baza pa je v tem trenutku le pobožna želja. Če nimaš helikopterja, da bi lahko odletel na intervencijo, razmišljaš predvsem o tem, da se najprej ti dve bazi organizirata tako, kot je treba. Kot nadgradnja se nato lahko organizira še ena baza. To bi bilo po mednarodnih kriterijih še najbolj smiselno, a trenutno je treba poskrbeti za osnovo." To pomeni, da bi po Lampičevem mnenju za začetek morala imeti baza HNMP na Brniku dva helikopterja, enega za medbolnišnične prevoze, drugega pa za intervencije. Svoj helikopter, ki bi bil ves čas na razpolago, pa bi potrebovali tudi v Mariboru.

"Naša želja so osnovni pogoji za delo"

Sabol predlaga tri rešitve za nastali položaj. Prva je, da država kupi namenske helikopterje za nujno medicinsko pomoč in uporabi letalski kader policije in vojske ter medicinske posadke iz urgentnih centrov. Druga možnost je, da helikopterje vzame na lizing. Tretja možnost, ki jo predstavi Sabol, je izbor zasebnega izvajalca, ki vsako leto natančno predstavi stroške službe helikopterske nujne medicinske pomoči. "Trenutno letnega stroška v Sloveniji ne znamo niti izračunati niti prikazati," je kritičen Sabol.

"Naša želja so osnovni pogoji za delo. Ta zgodba se vleče že toliko let, da mi je že nerodno dajati izjave, ker nima nobenega pomena. Vlada je medresorsko delovno skupino imenovala že pred leti, ki pa, kolikor jaz vem, ni še potegnila pravih zaključkov," je nad položajem precej razočaran Lampič.

Ker se na tem področju že dalj časa ni nič premaknilo, se je NSi odločil sklicati izredno sejo odborov za zdravstvo in obrambo, na kateri bi vlada člane seznanila z odločitvami in predlogi rešitev medresorske komisije, ki se je v zadnjih treh letih ukvarjala z organizacijo HNMP. "Imamo medresorsko komisijo, ki išče rešitev, delajo že več kot tri leta in niso naredili nič," je na tiskovni konferenci ob sklicu izredne seje svoja občutja glede (ne)iskanja rešitev izrazil Sabol.