Slovenska filantropija že leto dni usposablja šestnajst ukrajinskih strokovnjakinj, ki vzpostavljajo mrežo pomoči za več tisoč otrok na jugu Ukrajine, v mestih Izmail in Herson. Ti strokovnjaki nadalje usposabljajo ukrajinske učitelje, da bi v teh težkih časih imeli dovolj moči za pomoč otrokom.

Irina Hanikova opiše delo z otrokom s posebnimi potrebami: "Vse mu razložim, ne skrivam, kaj se dogaja zunaj na ulici. Vendar pa pri tem ne uporabljam ekspresivnih izrazov, ne pozitivnih ne negativnih, uporabljam enostaven jezik. Rečem mu, ali slišiš signal, to je alarm. Vzemiva tvoje najljubše stvari in vodo ter pojdiva v zaklonišče. Tam bova ostala, dokler ne bova slišala signala, da gremo lahko ven. Zdaj te trenutke že bolje prenaša, prej pa so ga zelo vznemirili, pokril si je ušesa, se skrival in se me oklepal."

Otroci potrebujejo veliko dobrega kot protiutež zlu, ki ga doživljajo

"Kakšne bodo dolgotrajne posledice trpljenja za duševno zdravje otrok, je v veliki meri odvisno od tega, kakšno podporo dobivajo otroci v svojem okolju, koliko doživijo dobrega, pozitivnega, ki predstavlja protiutež zlu, ki so ga doživeli, izgubi vere v človečnost, v človeštvo," pojasni Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, ki koordinira projekte psihosocialne pomoči otrokom na vojnih območjih, sicer pa je tudi pobudnica ustanovitve Slovenske filantropije leta 1992.

Kaj je tisto, kar je pomagalo milijonom otrok, ki so doživeli vojne v času, ko ni bilo psihologov, psihiatrov in psihoterapevtov? To so naravni viri pomoči, naravni viri človečnosti, dobrega, ki jih je okolje ponudilo otrokom, pojasni Anica Mikuš Kos: "Izhajajoč iz te ugotovitve, smo razvili projekt psihosocialne podpore otrokom, projekt, ki je usidran v šolo. Če šola sprejme vlogo psihosocialnega pomočnika, postane ta pomoč dostopna vsem otrokom."

Najprej je treba opolnomočiti učitelje

Psihologinja Olga Timošenko, ena od šestnajstih vključenih v projekt Slovenske filantropije, pravi, da so otroci, ki so z družinami prebežali na jug Ukrajine, polni različnih travmatičnih spominov: "Ko so bežali iz svojih domov, so gledali trupla in prestreljene avtomobile. Njihove zgodbe so strašljive, prestrašile bi celo odrasle."

Tudi učitelji so travmatizirani, tudi oni potrebujejo pomoč, zato je treba najprej opolnomočiti njih, da bodo oni potem lahko opora za otroke. Katja Čibej Fras sodeluje v projektih pomoči otrokom na vojnih območjih že dolga leta: "Učitelje ozaveščamo o tem, kako pomembna je njihova funkcija. Učitelji so tudi sami v vojni, skušamo tudi njim nekaj dati, jih spodbuditi, da govorijo o svojih težavah in da oni potem igrajo vlogo psihosocialnega pomočnika otrokom v razredu."

Evgenija Motinha, učiteljica na eni od osnovnih šol v mestu Izmail, je povedala, da je za učitelje to dodatno delo, dodatna obremenitev, vendar je tako učinkovito, da ga radi opravljajo.

To pomeni vzpostavljanje verige pomoči, ki bo delovala tudi v povojnih časih. Program je Slovenska filantropija oblikovala že pred 30 leti, ko so se v Slovenijo zatekli prvi begunci iz nekdanje Jugoslavije. Poskrbeli so, da so ti ljudje dobili tisto, kar so najbolj potrebovali, človeško toplino in podporo. Pozneje so s programom pomagali otrokom na številnih vojnih območjih, tudi na severnem Kavkazu in v Iraku.