"Socialna izključenost starih zajema pomanjkanje ali odtegovanje virov, pravic, dobrin in storitev ter omejeno udeležbo v običajnih odnosih in dejavnostih, ki je sicer dostopna večini prebivalstva v nekem okolju," je v uvodu poudaril Otto Gerdina iz Zavoda Opro in dodal, da za polnopravno državljanstvo ni dovolj le, da pravice nekdo ima, temveč tudi možnost, da te pravice uveljavlja. Zlasti je to pomembno v času starajočih družb.

"Glede na željo starih ljudi, da bi živeli v starosti v domačem okolju, je še toliko pomembneje, da imajo urejeno okolje, v katerem lahko kakovostno preživljajo vsakdanje življenje in sodelujejo pri raznovrstnih dejavnostih," je še dejal Gerdina in dodal, da po raziskavi, ki sta jo pred leti opravili Maša Filipovič Hrast in Srna Mandič, "41 odstotkov posameznikov v svoji neposredni geografski bližini nima trgovine, banke, pošte ali javnega prometa. Med starejšimi od 65 let pa ta delež naraste na skoraj polovico, kar je ob večjem tveganju za zmanjšano mobilnost v starosti zelo skrb vzbujajoč podatek."

Gerdina je ob tem poudaril, da prostorska izključenost ni zgolj težava v ruralnih okoljih, temveč tudi v zasebnih stanovanjih ali domovih starejših občanov. Temu je tudi bila namenjena razprava, ki so jo organizirali v Zavodu Opro in v kateri so se sogovorniki osredotočili na izključenost starejših v institucionaliziranih bivalnih enotah, pogovor pa je bil usmerjen v vse potrebe starostnikov za dostojno preživljanje starosti.

Po upokojitvi dan obtiči med hladilnikom in televizorjem

Dolgoletni novinar Dela in predsednik ljubljanske mestne zveze upokojencev Marjan Sedmak je poudaril, da je problematika industrijske družbe, ne glede na to, ali gre za socialistično ali kapitalistično, v tem, da ljudi "popredalčka", tako da se mladim določi prostor učenja, srednja generacija ustvarja, "potem je pa tu še generacija, ki ne ustvarja nič in nanjo radi pozabimo". Sedmak je ob tem poudaril, da je treba tej generaciji odpreti vrata in jih vrniti v družbo.

"Mi imamo sedem dnevnih centrov dejavnosti, in čeprav je Ljubljana občina, ki ima posluh za te zadeve, smo v šestih primerih dobili tako rekoč odpadni prostor, se pravi prostore, kjer so bile nekoč trgovine in podobno, ki pa niso prilagojeni potrebam starih," je ob tem dejal Sedmak in dodal, da obstajajo tovrstni centri tudi po svetu. Bistven pomen teh centrov je v tem, da se "ljudje sami odločijo, kaj bodo počeli, in si strukturirajo delo tako, da nekdo, ki je kot delo opravljal ... ki je bil učitelj angleščine, to delo nadaljuje tudi v centru."

Sedmak je poudaril, da je bistveno, da ljudje strukturirajo svoj dan, saj je to največja težava upokojitve. "Pred tem si imel dan strukturiran glede na službo, potem se pa naenkrat ta struktura sesuje in se ti dan vrti med hladilnikom in televizorjem." Samota pa ima tudi politične posledice, je izpostavil Sedmak in dodal, da so v ameriški raziskavi ugotovili, da so osamljeni ljudje bolj nagnjeni k ekstremističnim stališčem. "Ko si sam, si zelo zaprt do vsega novega in potem greš tudi na volišče, kjer zelo hitro sprejmeš teorije zarote," je še dodal Sedmak.

S peticijo do glasu tistim, ki ne morejo na ulice

Anamarija Kejžar s fakultete za socialno delo in nekdanja vršilka dolžnosti doma Petra Užarja je spregovorila o problematiki dolgotrajne oskrbe, ki je vse bolj podvržena trgu. "Izkušnje iz držav, kjer so se te stvari privatizirale in je postala kakovostna starost predmet trgovanja, kot je recimo Anglija, je prišlo do tega, da je zdravstvena nega postala ne le slaba, temveč ogrožajoča," zato je mnenja, da bi morala kakovostna starost ostati v dosegu javnega. Dodatna težava je po njenem v tem, da stare ljudi pogosto izrinjajo iz prostora, tudi zato, ker postanejo počasnejši in podobno. Zato so tudi sprožili peticijo 'Starajmo se z dostojanstvom' in z njo pozvali ministrstvo k zagotovitvi kadra, kritju stroškov in dejavnostim pri dolgotrajni oskrbi. S peticijo so zbrali 1000 podpisov "ampak to je glas ljudi, ki ne morejo na ulice in so zaradi tega še bolj izključeni, saj cela družba odloča o njih".

Pomočnica direktorice doma starostnikov Vič - Rudnik Barbara Purkart je ob tem dejala, da se v njihovi organizaciji, ki je največja v Ljubljani, pozna, da imajo zaposlenih več socialnih delavcev. Se pa pogosto srečujejo z dilemo med varnostjo in svobodo, od odprtosti ali pa opremljanja stanovanjske enote. "Je pa tako, da so starejši ljudje pripadniki generacije, ki ne želi preveč izstopati, zato imamo tudi težave pri tem, da jih spodbujamo pri izražanju tega, kar si želijo." Dodala je, da so praviloma svojci tisti, ki jih skrbi za varnost, in bi bili na račun varnosti pripravljeni na omejitve v življenju oskrbovancev.

Socialna oskrba odvisna od javnih del

Sedmak je poudaril, da sicer vsak posameznik želi ostati avtonomen, kolikor lahko, je pa nujen tudi pogovor o dolgotrajni oskrbi, ne zgolj zdravstveni, ampak tudi socialni. S peticijo bodo zbirali podpise, saj, kot pravi Sedmak, mora biti sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, ki pa bi morala biti urejena prek zavarovanja, ki bi ga starostniki plačevali glede na višino svojih prejemkov, "da nisi vselej odvisen od miloščine države in proračuna".

Pri domovih za oskrbo se pozna tudi, da je šele v zadnjih desetletjih prišlo do premika od medicinske oskrbe v celovito socialno oskrbo. Barbara Purkart je poudarila, da se v starejši stavbi doma srečujejo z omejitvami, kot je nezmožnost postavitve kopalnice v vsako bivalno enoto. "Se pa z manjšimi posegi v prostor da urediti, da je bolje."

Težava je v tem, da država, poleg tega da ni vlagala v objekte, ni naredila ničesar na področju standardov in normativov. "Zdaj prihajajo generacije z drugačnimi potrebami in mi ne zmoremo narediti vsega, kar bi lahko naredili, saj imamo za to premalo ljudi." Dodatno pa jih pesti tudi zmanjšanje javnih del, saj so prav javni delavci imeli pomembno vlogo pri družabnem vidiku oskrbe. "Človek, ki se samo pogovarja, tam naredi bistvene stvari." Anamarija Kejžar je poudarila, da so v ta namen v procesu prenove v tržiškem domu priredili prostor z manjšo kavarnico, kjer se lahko oskrbovanci družijo.