Feministična zunanja politika ni nič novega, gre za ukvarjanje s človekovimi pravicami, in to pomeni tudi zagotavljanje enakosti spolov, poudari ministrica Tanja Fajon. Slovenija je namreč po indeksu enakosti spolov malo pod povprečjem Evropske unije, napreduje počasneje kot druge države.

Več v pogovoru.

Nedavno ste napovedali novo strategijo slovenske zunanje politike, ki naj bi vključevala feministično perspektivo. S to na videz provokativno izjavo ste poželi buren odziv javnosti, tudi nemalo posmeha.
Ja, res je. Najprej kar v sami hiši, naslednji dan sem prejela nekaj neobičajnih komentarjev, predvsem s strani moških. Mogoče malce posmeha in cinizma, kar me je po svoje presenetilo, ampak mislim, da gre tu predvsem za nerazumevanje. Večkrat sem se potem o tem pogovarjala s kolegicami in kolegi, ne samo znotraj hiše, ampak tudi sicer je bilo ob 8. marcu za pogovor o tem veliko priložnosti. Gre za nerazumevanje, ker pravzaprav gre samo za obravnavo enakosti spolov, boj proti diskriminaciji, zlasti v Sloveniji za zagotavljanje, boj za to, da imajo ženske enake možnosti, da lahko dosegajo enake cilje, dostojanstvo. Tudi v Sloveniji še ni takšne enakosti spolov, kot bi si je želeli. Če pogledam zunaj naših meja, in to se seveda kaže tudi v Sloveniji, kar se danes dogaja v svetu, gre dejansko za opolnomočenje žensk in deklic. Feministična zunanja politika ni nič posebej novega, ampak gre za ukvarjanje s človekovimi pravicami, in to tudi pomeni zagotavljanje enakosti spolov in zagotavljanje opolnomočenja žensk in deklic, ko gledamo prek naših meja.

Ob mednarodnem dnevu žensk ste bolj podrobno predstavili koncept feministične zunanje politike, ki je presečna tema nove zunanjepolitične strategije. Kaj konkretno ta strategija predvideva?
Predvideva, da na vseh svojih področjih delovanja zagotavljamo enakost spolov. Gre za zagotavljanje virov, da lahko ženske opolnomočimo in jim damo možnost, da sodelujejo v odločevalskih procesih, da imajo možnosti virov financiranja, da so ekonomsko opolnomočene, da lahko dostopajo do trga dela, do zaposlitev. Tudi že samo zagotavljanje izobrazbe, številne deklice v svetu preprosto nimajo niti izvora vode, da bi lahko normalno živele, dostojanstva, so žrtve nasilja, vojn. To doživljamo tudi zdaj, ko poteka vojna v Ukrajini. Ženske so tudi žrtve ne samo brutalne vojne in nasilja, ampak pregona in nasilnih deportacij. Vse to so izzivi, s katerimi se mora ukvarjati zunanja politika in s čimer krepimo tudi to, kar je moč naše države. Slovenija je bila vedno, v vseh mednarodnih krogih, prepoznavna kot država, ki zagovarja človekove pravice in dostojanstvo. Pred kratkim sem se vrnila iz Indije in lahko povem, da tam Slovenija že vrsto let sodeluje pri krasnih projektih humanitarnih organizacij. Ogledala sem si enega takih projektov, pri katerih so bile ženske, deklice z roba družbe tako rekoč s ceste združene v projekt, znotraj katerega so skrbele za javne kopalnice, doma skoraj nimajo vode in tam so se hkrati učile pisati, brati, peti, se učile šivati, pridobile veščine za življenje. In ko sem bila tam, tako prisrčnega in tako iskrenega sprejema in take hvaležnosti res že dolgo nisem začutila. To je tisto, kar lahko Slovenija prispeva, da en del družbe opolnomoči. Nenazadnje, če pogledam danes svet, polovico svetovnega prebivalstva predstavljajo ženske in po statistikah bomo potrebovali 130 let, da bomo to polovico žensk opolnomočili in jim dali možnost za neko dostojanstveno življenje. In to se mi zdi je vodilo moje odprte, naše odprte progresivne zunanje politike, ki razmišlja tako o izzivih v tujini in s tem tudi doma krepi svojo družbo, svojo samozavest in samopodobo.

Navzven je Slovenija že tradicionalno zagovornica enakopravnosti in enakosti spolov ter človekovih pravic, navznoter pa je slika stanja stvari precej drugačna. Če pogledamo, kaj kažejo najnovejše meritve Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE), vidimo, da je bila leta 2021 Slovenija edina država med članicami Evropske unije, ki je na področju zagotavljanja enakosti spolov nazadovala.
Res je. Danes v Sloveniji še ne moremo govoriti o enakosti spolov in podatki ob 8. marcu so pokazali, da se stanje celo slabša. Rekla bi, da je tako verjetno tudi zaradi covida-19, šli smo skozi obdobje epidemije in običajno take krize najprej prizadenejo ženske. Povzročijo večjo ekonomsko odvisnost; ženske so ostajale doma, poleg tega, da so opravljale delo na daljavo, tiste, ki so matere, so skrbele za otroke, ki so bili prav tako doma, dejansko je bilo veliko breme na ženskah in materah.

Skoraj dve tretjini prebivalk Slovenije je bilo v začetku prejšnjega leta starih od 15 do 64 let in tudi sicer, če gledate statistiko, so ženske zelo dobro izobražene. Če pa pogledamo na visoke položaje v politiki, v gospodarstvu, pa je žensk relativno malo. Na misel mi pride nedavna podelitev nagrad gospodarske zbornice, na predvečer 8. marca so sami moški dobili nagrade. Iskreno, ne verjamem, da ni dovolj žensk, ki so sposobne, ki imajo potencial, da se lahko izkažejo in dosegajo izvrstne rezultate. Se pravi problem zagotovo je na eni strani usklajevanje dela v naši družbi in družinskega življenja. Zastopanost žensk na trgu dela je v Sloveniji relativno višja od povprečja držav članic Evropske unije, ampak še vedno so razlike. V Sloveniji smo si zadali cilj, da bomo do leta 2030 dosegli izdatno izboljšanje ravni indeksa enakosti spolov tako na nacionalni kot tudi na globalni ravni in k temu lahko zelo, zelo pomembno prispevajo tako slovenska domača politika in diplomacija kot tudi zunanja politika. Iskreno verjamem, da bo enakopravnejša vključenost žensk pomenila bistveno bolj zdravo in tudi bistveno bolj gospodarsko uspešno družbo. Če se vrnem k podatkom, enakost spolov bi lahko prinesla tudi 25-odstotno zvišanje BDP-ja. Ta statistika se včasih zdi nenavadna, ampak veliko pove. Če ženske enako delajo, je družba, so gospodarska podjetja po podatkih bistveno bolj uspešna in zdrava.

Participacija žensk v slovenski politiki je sicer bistveno boljša, kot je bila v preteklosti. Zanima me, kako gledate na položaj žensk v slovenski politiki in kako se ne nazadnje sami počutite kot ministrica?
Včasih rečem, da moramo ženske v politiki imeti bistveno bolj trdo kožo. Politika ni preveč prijazno okolje, veliko je diskreditacij, nizkih udarcev, med ljudmi je določena mera apatije in nezaupanja v politiko. Verjetno smo za to tudi sami v veliki meri odgovorni, če z zgledom prerivanja in prerekanja soljudem sporočamo, da smo sovražni, neprijazni ali da se nismo sposobni pogovarjati, nam sledijo. Še hujše pa je, da imamo politike, ki po družabnih omrežjih širijo nestrpni govor, širijo nevarno retoriko, žalijo, napadajo, žalijo ženske, in če to delajo politiki, ki imajo ugled in so javne osebe, se ljudje lahko po njih tudi hitro zgledujejo. Mislim, da moramo vsi, predvsem tisti, ki zasedamo javne in odgovorne položaje, in na prvem mestu smo to politiki, ravnati z zgledom. Sama nikoli ne bom nikogar žalila, ne bom napadala, ne bom se lagala, znam se tudi opravičiti in poslušati in mislim, da je to tista moč, ki jo politik mora imeti; da je sposoben presegati različne poglede, da je sposoben spoštovati, poslušati in pa tudi slišati. To je moč politika, ne pa tisto, da skuša ljudi še bolj spreti ali da uporablja jezik, ki je dejansko nesprejemljiv.

Omenili ste pomembnost zgledov tako enih kot drugih. Napadi na političarke legitimirajo tudi sovražnost in nasilje do žensk, ki niso političarke. Kako pomemben je po vašem mnenju ustrezen odziv na tovrstne poskuse osebnih diskreditacij žensk, in to žensk, ki ste na vidnih položajih moči in ki ste javno prepoznavne?
Podala bom eno najnovejšo primerjavo: če bi politik, denimo moj predhodnik zunanji minister, sam pisal o feministični zunanji politiki, verjetno ne bi doživel podobnih komentarjev, kot sem jih jaz. Med komentarji, zapisanimi pod objavami na družabnih omrežjih, med zapisi na Twitterju se najde marsikakšen komentar, tudi seksističen in šovinističen. Ženske se hitro sodi po tem, kako smo oblečene, kakšen je naš videz, bistveno prej se nas sodi kot moške in komentarji so lahko tudi bistveno bolj neprimerni. In tega sem se na neki način kar navadila, kar pa ni prav. Zato mislim, da je prav, če se ženske med seboj tudi povežemo, da ne privolimo v ta "sprejemljiv" dialog in rečemo: ni prav. Kajti s tem ne zaščitimo le sebe, zaščitimo en velik del naše populacije. Mislim, da bi bilo danes bistveno več žensk v politiki ali tudi na odgovornejših višjih položajih, če bi bilo to okolje bolj prijazno in mogoče malce manj brutalno. Vsaj v politiki je veliko pranja umazanega perila in nizkih udarcev. Ženske smo mogoče malce bolj občutljive in potrebujemo več časa, da se dokažemo, tudi manj nas je v politiki, ampak me smo tiste, ki moramo biti zgled.

Ko sem vstopila v zunanjo politiko kot ministrica in prvič prišla na zasedanje zunanjih ministrov, so me vse kolegice, velika manjšina jih je, niti tretjina, poklicale, da smo šle skupaj na kosilo in so me vzele v svoj krog kot prijateljice in kot zaveznice. Ustvarile smo si svojo digitalno platformo, kjer se povezujemo, kjer se spodbujamo, kjer se opozarjamo na izzive, ki so v svetu. Pred kratkim smo v Münchnu ob zajtrku spet sedele skupaj, same, deset ministric nas je bilo in smo se pogovarjale o tem, kaj se dogaja v Afganistanu, v Iranu in smo posnele eno skupno fotografijo in poslale zelo močno politično sporočilo v svet v podporo ženskam, ki so močno zatirane. In to povezovanje ti da energijo, mogoče se to zdi samoumevno, pa ni tako. Ko se ženske povežemo in delamo tudi tisto, kar je zelo pomembno, in sicer da zagotavljamo moč družbe, da opolnomočimo vse dele naše družbe, ker to je neki skupen razvoj in napredek.

Opozarjate na kratenje pravic ženskam v Afganistanu in Iranu. Kakšno je vaše stališče do kratenja pravic ženskam na Poljskem, na Madžarskem in oteževanje udejanjanja reproduktivnih pravic žensk na Hrvaškem in v Italiji?
Zanimivo je, da veliko dobrega in veliko spodbudnega je napisano v vseh dokumentih, ki jih ima Evropska unija o zagotavljanju enakosti spolov, o zmanjševanju razlik med plačami za dobro opravljeno delo, o tem, da ima ženska pravico, da sama odloča o svojem telesu, tudi v Sloveniji smo nazadnje naredili pomemben korak s kampanjo "ja pomeni ja", tako da veliko je zapisanega na papirju. Pa vendarle se v realnem življenju dogaja marsikaj. Omenili ste Poljsko in tudi Madžarsko, še kakšno državo, v kateri pa so te pravice kršene oziroma vidimo določeno nazadovanje. Zato je pomembno, da ves čas opozarjamo ne samo na to, kar je že pridobljeno, ampak da te pravice krepimo. Tako da samo v Evropski uniji vidimo, da so razlike med državami. Me veseli, da v Sloveniji nimamo tovrstnih izzivov, veseli me tudi, da smo sposobni kot politika in vlada delovati ne samo s civilnodružbenimi nevladnimi organizacijami, ampak da poskušamo vključevati tiste najranljivejše dele družbe in to so zagotovo ženske in otroci.

Ko pa na to pogledam še z vidika zunanje politike, pa moram reči, da smo se spet odločili, da bomo pri spreminjanju zunanje politike bistveno bolj skrbeli tudi za vključevanje vidika enakosti v izvajanju humanitarnih in človekoljubnih projektov, ko gre za dvostransko pomoč, ki vključuje tudi vidik spola. Do zdaj smo predvidevali zelo nizek delež, zdaj bomo kmalu postali primerljivi z drugimi državami in ga povečali do leta 2030 na 60 odstotkov. Za primerjavo lahko povem, da nemška zunanja politika želi dvigniti ta delež do leta 2025 na 90 odstotkov, mi se bomo temu cilju približevali, da bomo res vključevali vidik enakosti v izvajanju vseh človekoljubnih humanitarnih projektov tako, da bomo skušali čim bolj opolnomočiti ženske in deklice. Mislim, da je to tista mehka moč, ampak zelo pomembna moč Slovenije.

Ko je v slovensko javnost prišla besedna zveza feministična zunanja politika, je, kot sem že prej dejala, požela tudi posmeh, ampak feministična zunanja politika najbrž ni slovenski izum. Katere so tiste države, ki so feminizem uradno vključile v svojo zunanjo strategijo?
Gre za starejši koncept, ki ga je začela švedska progresivna politika. Na žalost trenutna švedska vlada ni več blizu temu konceptu. Zakaj sem se sama tako odločila? Moja nemška kolegica, prijateljica in zunanja ministrica, tudi mlada progresivna političarka je pred dnevi predstavila svoj koncept feministične strategije zunanje politike, pred časom je to storil kolega iz Čila, pa nizozemski zunanji minister, tako da nas je vse več. Ta koncept se spet oživlja in tu ne gre za politiko za ženske ali za feminizacijo politike. To je politika, in to želim še enkrat posebej poudariti, za vse člane družbe. In ni nekaj novega, v slovenski zunanji politiki že desetletja podpiramo vključujočo politiko do žensk, izvajanje različnih projektov s področja pomoči in opolnomočenja žensk in deklic, tako da je pravzaprav enakost spolov presečna tema in tudi v skladu z drugimi strategijami, ki jih imamo na mizi. To pomeni, da bomo v vse te projekte razvoja mednarodnega sodelovanja res skušali vključevati enako vse spole in to pomeni tudi vse elemente, ki pomagajo ženskam, da so enako ekonomsko in socialno vključene in imajo enake pravice.

Želela bi se še odzvati na to, ali smo ženske feministke ali ne. Tudi sama v preteklosti nisem rada uporabljala tega izraza, mogoče je bilo to zaradi prisotne negativne konotacije te besede, ampak kot prva zunanja ministrica v Republiki Sloveniji pa res čutim posebno zavezo, da vodim z zgledom in se tega danes bistveno bolj zavedam, tudi ko potujem po svetu in res aktivno prispevam tudi k razpravam znotraj slovenske družbe. In zdi se mi, da smo se v zadnjem mesecu od takrat, ko smo prvič omenili feministično zunanjo politiko, bistveno več pogovarjali o tem, kaj to pravzaprav sploh pomeni − da si vsi skupaj prizadevamo za družbo, v kateri smo ne glede na spol enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, da imamo vsi enak položaj in enake možnosti za uživanje prav vseh pravic in razvoj osebnih potencialov, s katerim lahko res zelo pomembno prispevamo k družbenemu razvoju in imamo vsi od tega enako korist.

Omenili ste besedo feminizem, ki je v slovenskem javnem prostoru in tudi sicer vzbuja veliko nelagodja. Ali ga vzbuja tudi v vas? Ali menite, da bi to zgodovinsko gibanje vendarle morali nekako demistificirati?
Povedala bom povsem iskreno, nelagodje je vzbujal tudi meni. Ko sem se pogovarjala o tem, ali uporabiti prav ta izraz, ko govorim o enakosti spolov in o strategiji zunanje politike, sem se potem namerno odločila, da ga uporabim. Prvič gre za neformalno skupino držav, drugič pa ravno zato, da mogoče malce provokativno zbudim razpravo in mislim, da se moramo še posebej v našem političnem prostoru zelo odločno postaviti tudi proti sovražnemu govoru, ki ga ta pojem tudi sproža. Sovražni govor je velikokrat usmerjen proti ženskam v javnem prostoru in je na neki način nasilni instrument, ki ohranja družbeno neenakost. Zato sem načrtno želela uporabiti to besedno zvezo, ker sproža kritično, vendar še kako pomembno razpravo. Bistveno bolj pomembno, kot se mi je mogoče v tistem trenutku zdelo. Ne želim dopustiti, da bi v kontekstu te razprave širili nevarno, nestrpno retoriko, res želim, da bi ta razprava sprožila, da se vsi zavzemamo za spoštljivo komunikacijo.

Tudi enakost spolov je, čeprav po eni strani temeljna vrednota Evropske unije in eden izmed njenih prioritetnih ciljev, pojem, ki deli mnenja.
Jaz sem najprej začela znotraj našega ministrstva, pregledala, kakšno je stanje. Ko govoriš o enakosti spolov, moraš najprej začeti pri sebi. In želim si, da bi na ministrstvu imeli polovico žensk in polovico moških. Zanimivo je, če pogledam, kakšna je zastopanost žensk v diplomaciji; ženske predstavljajo na našem ministrstvu 62 odstotkov vseh zaposlenih in 48 odstotkov vodstvenih kadrov.

Kakšen pa je delež veleposlanic?
Če pogledam našo diplomatsko mrežo, torej veleposlanice, pa vem, da imamo izjemne diplomatke, imamo 16 veleposlanic in 32 veleposlanikov, torej delež žensk je 33 odstotkov. Imamo pa 93 odstotkov tajniških pozicij. Podatki se sicer spreminjajo, nimamo natančnih podatkov glede na pretekla leta, ampak so že opazni nekateri pozitivni premiki, s katerimi se lahko pohvalimo v mojem mandatu. Poleg tega, da imamo prvo zunanjo ministrico, imamo tudi generalno sekretarko, imamo diplomatsko nadzornico, imamo enako število direktoric in direktorjev, in to je bila moja želja od samega začetka, da postavimo in izvajamo interno pravilo enakosti. Nekaj dela pa bomo imeli še v zvezi z diplomatsko mrežo. Da ne bo narobe razumljeno, ne gre za to, da moramo na vsak način doseči teh 50 odstotkov, gre za to, da damo možnost in priložnost in pogoje ženskam, ker vem, da imamo zelo visoko izobražene ženske, zelo dobre kadre, pa se mogoče ne opogumijo, si ne upajo sprejeti odgovornega vodilnega položaja ali zaradi družinskih ali drugačnih razlogov. Želim, da jim omogočimo te pogoje, da bodo lahko opravljale delo, ki si ga želijo. In včasih je treba dati kako spodbudo več, da ženske vstopijo v relativno moški vodilni svet.

Napovedujete tudi sodelovanje s civilno družbo. Zakaj in kako boste sodelovali?
Pomembno je, da vse te politike, ki jih izvajamo, skušamo dosegati z enim širšim soglasjem in zlasti, pa ne gre tu samo za feministično zunanjo politiko ali enakost spolov, gre za vse reforme, ki jih danes delamo. Vedno potrebujemo čim širši družbeni konsenz, zavedanje ljudi, civilne družbe, strokovne javnosti, da smo skupaj. Samo s skupnim razumevanjem bomo lahko iskali pravo pot naprej. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da politika ni zaprta za tesno zaprtimi vrati ali pa da je del neke elite, ampak da je čim več med ljudmi, da jih posluša, da jih skuša vključevati v ta proces in da vse, kar delamo, temelji na res širokem družbenem soglasju. Ker samo tako nam bo uspelo premakniti tiste najtrše orehe in teh imamo veliko.

Ali je po vašem mnenju globalna družbena pravičnost, enakost dejansko uresničljiva ali le utopija?
Svet se izjemno naglo spreminja. V zadnjih mesecih sem imela priložnost obiskati tako rekoč vse celine, govoriti z veliko ministri. Vojna v Ukrajini je močno spremenila svet. Nekateri pravijo, da nikoli več ne bo isto. Zakaj? Geopolitična slika je drugačna, neravnovesja so drugačna, gre za nespoštovanje mednarodnega prava, za kršitve in krhanje varnostnega reda. Kaj je pravičnost? Danes nam države globalnega juga očitajo, da jih ne poslušamo, da jih ne slišimo, ko imajo one vojne in izzive, ko imajo lakoto, revščino, podnebne spremembe. Mislim, da se mora vsaj ta bogati del zahoda vesti bistveno manj ignorantsko in bolj spoštljivo do globalnega juga. Danes smo v svetu globalizacije in to, kar se dogaja na drugem koncu sveta, bo imelo prej ali slej posledice za nas. In zaradi vojne v Ukrajini, ki je grozljiva, ne smemo pozabiti, da imamo na afriški celini revščino, da imamo lakoto, da imamo beg mladih ljudi, da imamo nasilje, vojne v drugih delih sveta. Potem pa je tukaj še en vidik − svet gospodarstva, velikih korporacij, ki ne sledijo več nacionalnim interesom, ampak kapitalskim interesom in tu se svet naglo spreminja, tu postajajo velike tekmovalne sile in Slovenija je majhna država, ima svoja zavezništva v regiji, potrebuje stabilnost in mir in mi moramo voditi to, kar najbolje znamo, to je politika miru, dialoga, spoštljivosti, spoštovanja demokracije, pravne države in vrednot, ki jih zastopa nenazadnje tudi Organizacija združenih narodov, ki postavlja svetovna pravila miru. In vesela sem, da Slovenija s svojo zgledno držo zdaj uspešno kandidira tudi za nestalni sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov, in upam, da bomo uspešni na volitvah šestega junija za prihodnje dveletno obdobje.