Dijaki z različnih šol in Amadea, 23-letna študentka, obraz Unicefove kampanje ozaveščanja o skrb vzbujajoči pogostosti spolnih zlorab otrok, so v radijski oddaji Gymnasium dali jasno vedeti, da se spolne zlorabe dogajajo in da je treba o tem v družbi spregovoriti.

Kakšne posledice pustijo na človeku, še posebej če gre za otroka? Kako premagati travmo? Zakaj žrtve dolgo ne spregovorijo? In zakaj je to še vedno tabutema? Mogoče se del odgovora skriva v razmišljanju Vida Babiča: “V okolju, v katerem sem odraščal, nisem imel občutka, da bi se to dogajalo, čeprav sem pred kratkim izvedel za nekaj primerov, ampak to je po mojem mnenju posledica tega, da je družina izredno zaprt prostor in skrajno intimen.”

Evropski podatki, ki jih je posredovalo Združenje proti spolnemu zlorabljanju, so strah vzbujajoči: do 18. leta je spolno zlorabljena vsaka tretja deklica in vsak peti deček, po nekaterih drugih podatkih za Slovenijo velja: vsaka peta deklica in vsak sedmi deček. 62 odstotkov žrtev spolnih zlorab molči, v 85 odstotkih primerov se spolne zlorabe dogajajo znotraj ožje ali širše družine in pogosto trajajo več let. Policija pri nas sicer v zadnjih dveh letih opaža upad kazenskih ovadb spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. V letu 2016 jih je bilo 134. A to so le številke, za vsako se skrivajo osebna zgodba, trpljenje, strah, pa tudi pogum …

In pogumna je tudi 23-letna Amadea Ris, ki jo je v otroštvu več let spolno zlorabljal dedek, letos pa se je javno izpostavila v Unicefovi kampanji Skriti ecsape room in na glas spregovorila o svoji travmatični izkušnji. Njena zgodba podira vse predstave, ki jih imamo o spolnih zlorabah in na katere opozarja tudi Združenje proti spolnemu zlorabljanju: da so storilci neznanci, da gre za enkratno zlorabo, da je spolna zloraba povezana s fizičnim nasiljem, da starši že vedo, ko se kaj takega dogaja njihovemu otroku …

Sama je o zlorabi, ki se je začela, ko je bila stara štiri leta, najprej povedala prijateljici in fantu. A šele, ko je bila stara 16 let, je v oddaji Gymnasium povedala Amadea. Takrat je začutila, da ne more več delovati na način, ki bi ustrezal družbi, da nima več moči pretvarjati se, da je vse v redu. “Ko sem videla, da mi to prinaša olajšanje in tudi razumevanje same sebe prek oči drugih, sem to povedala še naprej ljudem, za katere sem precenila, da so vredni zaupanja.”

Tudi staršem, a bolj zato, da bi opravičila svoje takratno vedenje – veliko je bilo nenadzorovanega in samopoškodbenega vedenja, izbruhov jeze, odhodov od doma, motenj hranjenja, kar pa ni nihče – ne starši ne strokovni delavci – povezal s travmatičnimi izkušnjami iz otroštva.

“Odziv staršev je bil dokaj buren, zame pozitiven, saj so takoj uvideli, zakaj sem se tako vedla kot otrok, razumeli so moje izpade jeze. Nekako se jim je vse sestavilo skupaj, zakaj sem bila taka in zakaj sem jih tako odrivala, zakaj nisem hotela imeti telesnega stika s starši – objemanja, poljubov, pogovora pri meni ni bilo. Dobro so se odzvali.”

Niko, Mojco, Uršo, Hano, Tanami, Žana in Vida je zanimalo tudi, kaj ji je najbolj pomagalo pri spopadanju s travmatično izkušnjo, kako lahko drugi opazijo, da je s človekom nekaj narobe, pa tudi, ali je odpustila dedku, ki za svoja dejanja ne bo odgovarjal, saj je sodišče odločilo, da zanj velja zakon izpred leta 2008, ko so spolni napadi zastarali po desetih letih. Pa tudi, zakaj se je odločila, da bo del Unicefove medijske kampanje ozaveščanja o spolnih zlorabah otrok.

Odgovor na zadnje vprašanje je jasen. Amadea Ris: “Zelo pomembno je, da se začne govoriti in s tem izpodbijati to tabutemo. Ker tudi storilci, ko se ne govori o tem, mislijo, da lahko to še naprej počnejo in ni s tem nič narobe. To je pomemben del težave, ker je vse ciklično. Če se ne naredi enega koraka, se ne naredi drugega in se zgodba tega cikla ponavlja. Treba je prelomiti ta cikel. Pri meni sem bila v tej naši družini to jaz, pa je dedek že marsikaj naredil prej v življenju – ne le meni, tudi veliko drugim ljudem. Pa se je to nekako odobravalo oz. so bili o tem tiho.”

Podobno so tudi za vse druge oblike spolne zlorabe (na primer posilstva, tudi s pomočjo tekočega ekstazija oz. droge za posilstvo, ki ti jo lahko zmešajo v pijačo) v radijski oddaji ugotovili dijaki. Nika Ferlan: “Prideš v gimnazijo, star si 15 let, greš prvič na neko zabavo, imaš se zelo dobro, potem pa naslednji dan izveš, da so neko dekle, ki je na tvoji šoli, na stranišču posilili, da so ji dali nekaj v pijačo … Ali pa greš s prijateljicami ven in te en fant zagradi, "malo te prime". V tistem trenutku ne veš, kaj narediti. Ker je bilo nekaj majhnega … Ampak mogoče bo pa čez nekaj let ta fant že kaj več naredil kakemu drugemu dekletu. Ti pa samo stojiš ali pa ga nadereš, mu poveš, kaj si misliš. A ne poveš naprej, nekaj te ustavi. Misliš si, aali je sploh vredno to povedati, saj ni bilo nič takega, saj bo šlo mimo, saj je vse v redu. Mogoče se nočeš izpostaviti, ker potem pa slišiš, kaj se mu pa pustiš "šlatati". To potegne za sabo veliko stvari in hitro nam lahko zadeva izgine izpred oči. Šele ko se zgodi nekomu, ki ti je blizu, ali pa celo tebi, spoznaš, koliko takšnih stvari se dejansko dogaja okoli tebe.”

Z oddajo Gymnasium o spolnih zlorabah so na Prvem začeli posebno serijo oddaj Hladimo glave, s katerimi bodo skupaj z mladimi odpirali tabuteme, govorili o tem, kar je aktualno, pereče, težko in največkrat tudi skrito.