Navedb Lindavovega odvetnika v pismu, ki ga je naslovil na Uradniški svet in v njem člane komisije opozoril, da nosijo "polno osebno odgovornost za strokovnost in skrbnost odločitve" in da "kršitev predpisov predstavlja nevestno delo na delovnem mestu", ni mogoče opredeliti za nedopustne ali kot kršitev integritete. A to je šele začetek. Kot je sporočila Komisija za preprečevanje korupcije, nadaljujejo preverjanje vseh okoliščin izbirnega postopka, na končne ugotovitve bo zato treba počakati.

Vzporedno, kot vemo, poteka upravni spor, ki ga je Boštjan Lindav sprožil, ker meni, da aktualni prvi policist za položaj, ki ga zaseda, ne izpolnjuje pogojev. O tem vemo že skoraj vse, le tega ne, ali bo sodišče Senadu Jušiću, ki evidentno do 24. februarja letos ni zasedal vodstvenih delovnih mest v javnem sektorju, ki so kot taka opredeljena v veljavnih predpisih (Zakon o javnih uslužbencih, Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih), namesto tega priznalo delovne izkušnje, ki jih je nabral v več kot tridesetletni policijski karieri. To končno piko sodišča, ki bo, ne glede na to, kakšna bo, hkrati pomemben precedens za prihodnje kadrovske razpise v javni upravi, torej tudi še čakamo.

A vrnimo se, medtem ko čakamo, k izbirnemu postopku. Kako skrbno so protagonisti Jušićevega vzpona na vrh policije sproti čistili vse ovire, ki so se mu, ali bolje rečeno njim, našle na poti? Očitno uspešneje, kot sta, pač v skladu s pričakovanjih predsednika vlade, Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav čistila policijo "janšistov", pardon, po novem "janšizma". Poglejmo samo dve podrobnosti.

Prva je precej bizarna, a razkriva, kako nonšalantno je posebna natečajna komisija Uradniškega sveta v sestavi Andrej Verhovnik Marovšek, Radivoj Urošević, Marko Rešetič, Gorazd Meško in Andrej Kohont preverjala pogoje takrat še kandidata za vodjo policije. Iz Jušićevega življenjepisa je namreč od februarja, ko je postal vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije, do junija, ko se je prijavil na razpis, izginil podatek o opravljenem vozniškem izpitu B-kategorije, kar je razvidno, če primerjamo oba dokumenta. Ker je veljavno vozniško dovoljenje B-kategorije eden od osnovnih pogojev za opravljanje funkcije generalnega direktorja policije, nas je zanimalo, kaj se je zgodilo – je šlo za lapsus pri urejanju življenjepisa ali kaj drugega, je Jušić vmes vozniško dovoljenje pozabil podaljšati, mu je bilo morda celo odvzeto? V skladu z rekom, da se živemu človeku lahko vse zgodi, smo zato v povezavi z nesrečnim izginotjem te pomembne notice iz življenjepisa, povprašali policijo in Uradniški svet.

S policije so nam odgovorili, da "ima generalni direktor policije mag. Senad Jušić veljavno vozniško dovoljenje, z vozniškim stažem preko 30 let. Tako kot je stanje danes, velja tudi za čas prijave na razpis." Izognili pa so se odgovoru na vprašanje, kako je Jušić to izkazal. Odgovor je – ni! Nikakor! Čeprav se je predsednik Uradniškega sveta, ki je hkrati tudi predsednik posebne natečajne komisije, Andrej Verhovnik Marovšek, podpisal pod sklep komisije, v katerem piše, da Senad Jušić ima veljavno vozniško dovoljenje B-kategorije, Uradniški svet v odgovoru na naše vprašanje priznava, da tega niso preverjali, ker jim, pozor, ni bilo treba, saj "v delu objave posebnega javnega natečaja za položaj generalnega direktorja policije, kjer je zapisano, kaj vse mora prijava kandidata vsebovati, nikjer ni bilo navedeno, da bi moral kandidat izpolnjevanje pogoja veljavnega vozniškega dovoljenja B-kategorije na kakršenkoli način izkazati". In da je vse skupaj še bolj neverjetno, je komisija, kot so navedli, "v konkretnem primeru za izpolnjevanje pogoja veljavnega vozniškega dovoljenja B-kategorije štela, da že iz priloženega življenjepisa kandidata izhaja, da navedeni pogoj izpolnjuje, saj so dijaki v srednješolskem programu morali v okviru šolanja pridobiti vozniško dovoljenje B-kategorije". Da med "opraviti vozniški izpit" in "imeti veljavno vozniško dovoljenje" ni mogoče preprosto postaviti enačaja, je jasno vsakomur, le članom natečajne komisije, kot kaže, ne.

Druga podrobnost, še bolj kot za natečajno komisijo neugodna za notranjega ministra in vlado v celoti, pa sega še nekoliko bolj nazaj. Iz vladnega gradiva, na podlagi katerega je ministrski zbor februarja Jušića prvič imenoval za vršilca dolžnosti vodje policije, namreč izhaja, da je minister Poklukar vladi v imenovanje predlagal kandidata, ki izpolnjuje vse pogoje. To pomeni tudi ves čas spornih osem let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v javnem sektorju. Ko smo na ministrstvo vprašali, kdo in kako je izpolnjevanje teh pogojev preveril, so nam, po pričakovanem sklicevanju na interna pravila policije, ki, mimogrede, natančno opredeljujejo naloge vodje, vodstva, kot kolektivnega organa pa sploh ne, odgovorili: "Izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta v. d. generalnega direktorja policije se je presojalo iz navedb v življenjepisu kandidata. Na ta način so bili preverjeni vsi pogoji za zasedbo delovnega mesta."

Vse lepo in prav, če ne bi natečajna komisija Uradniškega sveta nekaj mesecev pozneje ugotovila, da Jušiću samo iz navedb delovnih mest in izkušenj, ki jih v življenjepisu navaja, izpolnjevanja razpisnih pogojev ne more priznati! Če vloge ne bi dopolnil, bi komisija štela, da je od prijave na razpis odstopil, pa še po tem, ko je od kandidata dobila za debelo mapo različnih dokazil, se je, kot je znano, komisiji zdelo potrebno poudariti, da o izpolnjevanju Jušićevih pogojev ni presojala prva in edina, pač pa so to morale storiti že strokovne službe notranjega ministrstva, preden je prvič postal vršilec dolžnosti. Zakaj že potem sploh potrebujemo te kvazinatečaje, Uradniški svet in njegove komisije?

S februarskim imenovanjem in z njim povezanim ravnanjem notranjega ministra in celotne vlade se KPK za zdaj ne ukvarja, a bo, pravijo, v sklopu predhodnega preizkusa prijave o izbirnem postopku za generalnega direktorja policije, pred Uradniškim svetom to preverjala celovito.

Čakamo!