Ambrožič, ki je umrl 26. avgusta, je moral že kot 15-letnik pred totalitarnim komunizmom zapustiti domovino, saj je "ostal brez doma in domače hiše", je zapisal ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres. Po vključitvi v kanadsko versko življenje je užival popolno zaupanje papeža Janeza Pavla II. in ga upravičil z vrhuncem svojega delovanja - nadvse uspešnim dnevom mladih v Torontu leta 2002, na katerem je bil ta papež tudi zadnjič navzoč.
Slovenska Cerkev se ga bo po Stresovih besedah spominjala predvsem zaradi njegove neomajne slovenske narodne zavednosti. Z velikim zanimanjem je spremljal dogajanja v domovini ter se zanjo z vsem svojim vplivom in javno odmevnostjo zavzel, je sklenil nadškof.
Tem mislim se je v sporočilu za javnost pridružil tudi slovenski kardinal Franc Rode, ki je izpostavil, da ga je papež za torontskega nadškofa izbral kljub sorazmerno majhnemu deležu Slovencev v multietničnem mestu. "Nikoli ni pozabil na svoje slovenske korenine, Katoliška cerkev, Kanada in Slovenija s ponosom in hvaležnostjo gledajo na zvestega in premočrtnega človeka ter kristjana," je sklenil Rode.
Maja leta 1945 je njegova družina zapustila Slovenijo in se sprva naselila na avstrijskem Koroškem, kjer je v begunskem taborišču Spittal ob Dravi končal gimnazijo, zatem so se septembra 1948 preselili v Kanado. V Torontu je začel svoj teološki študij, ki ga je nadaljeval in končal v Würzburgu z doktoratom.

Sprva je bil profesor na teološki fakulteti v Torontu, nato pa je leta 1976 postal tamkajšnji pomožni škof. 17. marca 1990 je postal torontski nadškof in metropolit, upokojil se je 16. decembra 2006.

18. januarja 1998 ga je takratni papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Ambrožič je prvi slovenski kardinal, ki je sodeloval na kakšnem konklavu, in sicer je bilo to po smrti papeža Janeza Pavla II., na konklavu, na katerem so izvolili njegovega naslednika Benedikta XVI.