Ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu je potekala spravna slovesnost za žrtve revolucionarnega nasilja, ki jo prireja župnija Kočevje. Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču so darovali obletno mašo, pri kateri je somaševal ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres.

"Vsakoletno slovesnost pod Krenom navadno imenujejo za spravno. Ni spravna zato, ker bi bila z mašo pred dvajsetimi leti sprava že dosežena, ampak zato, ker vsaka tamkajšnja maša vodi k njej, saj sprava, kakršno potrebujejo, ni enkratno dejanje, temveč proces, ki zahteva brezpogojno privrženost resnici, pravico in odpuščanje," je poudaril v slavnostnem govoru.

"Sočutja ni bilo in ga še vedno ni zadosti"
Zdi se mu razumljivo, da so ljudje ob seznanjanju z velikimi zločini in grozotami ogorčeni, a to se, kot je poudaril, ne sme sprevreči v sovraštvo in maščevalnost. V zadnjih dveh desetletjih so v Sloveniji odkrili več sto večjih ali manjših množičnih grobišč, kar kaže na strahotno razsežnost množičnih pobojev maja in junija leta 1945. Ta odkritja dajejo slutiti vso nečloveškost ravnanja z neoboroženimi ljudmi, o čemer na poseben način priča pred dobrim letom odkriti Barbarin rov v Hudi Jami, je dejal.

V tistem času žal ni bilo prostora za sočutje, je nadaljeval, žal ga pa tudi danes ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišča primerno urejena. "Odkar je Slovenija samostojna in demokratična država, so ta grozljiva dejstva postala široko znana, vendar pa se do njih kot sodobna, demokratična, pravna in etična politična skupnost nismo uspeli ustrezno opredeliti. Dejstvo, da od prve podobne slovesnosti, kakor je naša, mineva že celih dvajset let, ne da bi izpolnili vse naše dolžnosti, je zaskrbljujoče."

Pahor: Nisem ravnodušen do preteklosti
Kratek nagovor na slovesnosti je imel tudi predsednik vlade Borut Pahor. Dejal je, da se je slovesnosti udeležil, ker ni ravnodušen do preteklosti, ne tiste, ki je ovenčana slavo, in ne tiste, ki jo bremenita krivda in greh. Predvsem je prišel zaradi skupne prihodnosti, moralna dolžnost Slovencev pa je, da jo gradijo na tistem, kar je bilo v narodni preteklosti dobrega, pogumnega in pravičnega, in da se izognejo tistemu, kar je bilo slabega, morda strahopetnega in krivičnega, je dejal.

"Na tem mestu so se po vojni dogajale hude, obsojanja vredne in tragične reči, ki jih ne želimo in ne smemo pozabiti. Ničesar iz naše preteklosti ne smemo pozabiti, zlasti če nas navdihuje ali opominja glede naših prihodnjih stremljenj. Tu smo, ker nam ni vseeno ne za preteklost in še zlasti ne za našo skupno prihodnost." Naj se taki usodni časi nikoli več ne vidijo kot priložnost za prevlado ideoloških ciljev nad narodovimi. Naj ne bo več razmer, v katerih bi se iskalo opravičilo za sodelovanje s tujčevo roko ali opravičilo za krvavo maščevanje zmagovalcev nad tem, je dodal.

Pahorju vabilo, Türku ne
Že pred slovesnostjo je Pahor položil venec ob grobišču Jame pod Krenom, zatem pa še k spomeniku pobitim aktivistom Osvobodilne fronte pri Turjaku. Udeležba Pahorja je bila sicer presenetljiva, saj so pristojni v Cerkvi še v sredo pojasnjevali, da na slovesnost niso vabili nikogar iz državnega vrha.

Vendar pa je nato ekonom novomeške škofije Janez Gril pojasnil, da je dobil informacijo, da se Pahor želi udeležiti slovesnosti, zato mu je vabilo tudi poslal. Vabila pa ni prejel predsednik države Danilo Türk, ki je že pred letom tedanjemu predsedniku Slovenske škofovske konference Alojzu Uranu dejal, da bi bilo koristno razmisliti o možnosti primernega javnega dejanja ob 20. obletnici prve spravne slovesnosti.

Prva spravna slovesnost 8. julija 1990
Pred 20 leti, leta 1990, je namreč na tem mestu potekala prva spravna slovesnost, saj grobišče pod Krenom simbolno predstavlja vsa grobišča povojnih pobojev v Sloveniji. Slovesnost je takrat vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar, državo je predstavljal takratni predsednik predsedstva Milan Kučan, udeležilo pa se je je več kot 30.000 ljudi.

V tej kraški Jami pod Krenom in tudi še v nekaterih breznih na območju Kočevskega roga naj bi ležalo veliko ubitih domobrancev, ki so jih Britanci po vojni vrnili partizanom. Skupaj so predali 11.100 oficirjev in od 500 do 600 civilistov. V breznu pod Krenom je od 4.000 do 5.000 vojakov, ob Slovencih tudi pripadniki drugih narodnosti.