Skupina študentk in študentov različnih študijskih področij od leta 2012 združuje potenciale in na nekoliko drugačen način deli izkušnje s “sotrpini” in drugimi javnostmi. “Skupina Stvarnost je nastala v času prvih finančnih rezov v javne finance maja 2012. Sestavljena je iz študentov s Filozofske fakultete, AGRFT-ja, ALU-ja in prekarno zaposlenih. Cilj skupine je gledalcem in gledalkam ponuditi relavantne informacije v formatu kratkega filmčka, na podlagi katerih si lahko ustvarijo celovitejšo sliko o težavah, s katerimi se spoprijema naša družba,” pravijo člani skupine.

Njihov zadnji kratki film, Resnica o visokem šolstvu, govori o problemu strukturne brezposelnosti, "torej, da trg dela ni sposoben absorbirati mladih iskalcev prve zaposlitve. Ta težava se je reševala tudi tako, da se je visoko šolstvo spremenilo v socialno zatočišče, saj status študenta omogoča nekaj socialne varnosti in možnost študentskega dela. Opisana kombinacija je, ob kroničnemu pomanjkanju sredstev, infrastrukture in visokošolskih učiteljev, vplivala na padec kakovosti študijskega procesa. Tako smo prišli do stopnje, ko je branje knjig postalo prezahtevno za večino študentov,” navaja Gaber.

Podrobneje pa smo o delovanju skupine govorili z drugim predstavnikom študentske skupine, Borutom Brezarjem.

Resnico o visokem šolstvu si lahko ogledate spodaj, preostalo produkcijo skupine Stvarnost pa na tej spletni povezavi.

Stvarnost. Ni vas veliko, ste pa zgovorni.
V skupini Stvarnost nas v resnici ni veliko. Aktivnih članov je okoli šest, sedem, drugi pridejo in grejo glede na čas in zanimanje. Ko na primer potrebujemo statiste na snemanjih ali risarje pri animacijah, se številka hitro lahko dvigne čez 10, ampak to je seveda zgolj začasno. Zaradi manjšega števila članov in prostovoljnega dela rezultati kapljajo počasi. Če bi bil malo zloben, bi nas lahko poimenoval debatni krožek. V slabih dveh letih delovanja smo izdali štiri kratke izobraževalne filmčke, dolge po okoli pet minut. Mislim pa, da kakovost vizualnega in vsebinskega dela v filmčkih lahko opraviči kvantiteto. Prav tako skušamo nagovarjati splošno relevantne tematike, tako da je večina naših filmčkov še vedno aktualna.

Na katerih študijskih področjih delujete?
V filmčkih, ki govorijo o visokem šolstvu, se ukvarjamo s problematiko zakonodaje visokega šolstva, študijem kot socialnim zatočiščem, v pripravi pa je že filmček o kritiki bolonjske reforme v visokem šolstvu. Že sama sestava naše skupine glede na področja študija je zanimiva. Med aktivnimi člani sta dva študenta režije z AGRFT-ja, kipar z ALUO-ja in pa dvopredmetni študentje FF-ja s smeri pedagogike, sociologije, filozofije, zgodovine in polonistike. Različni profili v skupini so tisto, kar nam daje poseben naboj. Skozi skupno delo smo se naučili, da razlaga družbene realnosti ni nekaj samoumevnega, da se isti družbeni pojav lahko razlaga na različne načine in je zato včasih zelo težko ugotoviti, kakšno stališče je najbolje zavzeti. Že od vsega začetka delovanja skupine smo želeli delovati na principu, da zapletene družbene probleme razlagamo na do gledalca prijazen način. Esejistični način pisanja, ki je značilen za humanistične študije, se mora v naši skupini prilagoditi obliki scenarija, ki ga potrebujemo za snemanje filmčkov.

Kakšna je tvoja osebna zgodba, ki te je porinila v delovanje v skupini, ti otežuje študij, rine v prekernost ... in v Stvarnost?
Pravzaprav je pri vseh v skupini situacija precej podobna. Ko so se na začetku leta 2012 v slovenski politiki začela mantra varčevalnih ukrepov, se je med študenti in profesorji začelo šušljati o šolninah, o odpuščanjih, o ukinjanju študijskih smeri, o nižanju kakovosti študija. Ni nam bilo jasno, kako je mogoče, da oblast daje denar za projekte, kot je TEŠ 6, ki je bil takrat vreden 1,3 milijarde, in za banke, po drugi strani pa trdi, da ni denarja za naš študij, za zdravstvo, pokojnine in plače. Mislim, da je prvi sveženj varčevalnih ukrepov socialni državi takrat skupaj vzel okoli 800 milijonov. Govorjenje o tem, kako denarja ni, se nekako ni izšlo, ko sva s prijateljem za prvomajske počitnice vsa razdražena gledala številke. Še bolj sva postala jezna, ko sva ugotovila, da so politiki zavajali, ko so govorili, da je slovenski javni dolg zelo visok, saj sva ugotovila, da je kar za 40 % pod evropskim povprečjem. Podobno nezadovoljstvo so takrat čutili tudi študentje AGRFT, ki so pred parlamentom brali Cankarjeve Hlapce. Tam smo se srečali in iz čiste jeze ustvarili svoj prvi filmček proti varčevalnim ukrepom.

Kako ocenjuješ obstoječe (ne)ukrepe na področju mladinske politike in kakšne konkretne predloge bi naslovil na javnosti? Tudi pred evropskimi in lokalnimi volitvami.
Vsekakor se v skupini Stvarnost težko opišemo kot strokovnjake na področju mladinske politike, lahko pa opozorimo na določene probleme, ki se tičejo mladih predvsem na področju zaposlovanja. Od 80. let naprej sta začela nastajati dva za mlade še kako relevantna problema. Prvi je bil ta, da slovenski trg dela sčasoma ni bil več sposoben absorbirati mladih, ki so vstopali nanj. Drugi pa je bil ta, da so zaposlitve, ki so bile na voljo, postopoma začele postajati vedno bolj prekarizirane, t. j. vedno manj zaščitene. Socialna država se je vedno bolj krčila. Zdi se, da v zadnjih letih slovenska politična in gospodarska elita nima druge vizije, kot je krčenje socialnih pravic, da bo slovenski delavec čim bolj konkurenčen na svetovnem trgu. Nikakor ne bom trdil, da se na področju zaposlovanja mladih ne dela ničesar. S tem bi žalil vse tiste ljudi po ministrstvih in ZRSZ-ju, ki se iskreno trudijo za izboljšavo položaja. Moram pa poudariti, da se ne odpravljajo sistemski vzroki, ki so zakuhali današnji položaj. Mladi smo soočeni z morbidno realnostjo: leta 2013 je na trg dela v Sloveniji vstopilo okoli 16.300 iskalcev prve zaposlitve, zaposlilo pa se jih je lahko le okoli 7.300. Urad RS za mladino je izdal raziskavo Mladina 2010, v kateri so zapisali, da se 73 % mladih v svoji prvi službi zaposli prekerno. Problemov mladih ni zakuhala le ta ali ona vlada in tudi ne izvirajo iz svetovne gospodarske krize. Ta je položaj mladih v Sloveniji le zaostrila. Pri iskanju sistemskih rešitev ni lahkih odgovorov in je vsak hiter odgovor na to vprašanje zelo nehvaležen. Če pa se že podam na to pot, pa bi rekel, da se sistemska kritika kapitalizma mora preseliti na politični oder. Odpreti se morajo vprašanja alternativnih sistemov, zadrug, odprave evra, zadolževanja znotraj države pri javnih uslužbencih, povezovanja evropskega gospodarskega obrobja ipd. Upati si moramo misliti tudi zunaj postavljenih okvirjev.

Kakšno je obstoječe stanje v študijskem procesu, ki kaže na kronične težave, ki jih opisujete?
Strukturna brezposelnost mladih, torej nezmožnost trga dela, da bi absorbiral iskalce prve zaposlitve, je v 90. letih povzročila množični vpis na fakultetne programe. Množično vpisovanje je še dodatno spodbujal glavarinski sistem financiranja visokega šolstva, ko so fakultete dobivale denar glede na število vpisanih študentov. Seveda večanje izobrazbe populacije ni nič slabega. Težava pa je bila v tem, da projekt ni bil mišljen resno, saj se skupaj z večanjem števila študentov niso ustrezno povečevali tudi študijski pogoji. Univerze so danes zato kadrovsko in infrastrukturno podhranjene. Akademije Univerze v Ljubljani že dolgo vrsto let opozarjajo na nevzdržne razmere, v katerih morajo delovati. Celo v svetovnem merilu imamo zelo slabo razmerje profesor : študent. Čitalnic, ki bi imele dovolj študijskih mest, preprosto ni. Na slabe študijske razmere se je nato leta 2009 usedla še bolonjska reforma, ki je kadrovski in infrastrukturni primanjkljaj še bolj zaostrila, saj je praktično podaljšala študij za eno leto.

Vidiš črn scenarij?
Če je z vprašanjem mišljeno, kakšna bo prihodnost študija, položaj ni prav nič rožnat. Varčevalni ukrepi so v visokem šolstvu ustvarili umetno krizo, ki se bo verjetno vedno bolj zaostrovala. Univerzam primanjkuje financ, zato poskušajo priti do denarja na več načinov. Med nekoliko bolj absurdne načine sodi obešanje jumbo reklam na stavbe fakultet, kar si je poleti 2013 privoščila filozofska fakulteta, za mnoge trdnjava antikapitalistične misli. Na žalost pa se fakultete lotevajo tudi bolj škodljivih načinov varčevanja. Na mnogih oddelkih so že ukinili študijske smeri na drugi stopnji, profesorji se upokojujejo, novih pa ne zaposlujejo. Že tako katastrofalno razmerje profesor : študent se bo tako samo še poslabševalo, kakovost študija pa bo padala, saj bodo fakultete morale manjkajoči kader pokriti z obstoječim. Novi zakon o visokem šolstvu, ki ga je pripravila vlada, omogoča, da bi kar do 30 % študentov plačevalo šolnine, čeprav je sedanje stanje plačljivega študija na Univerzi v Ljubljani okoli 13 % in je v zadnjih letih upadal. Samo čakamo lahko tudi na smrtni udarec absolventskemu stažu, ki je za marsikoga le še nepotreben, arhaični ostanek starega študija in podlaga za študentsko lenobo. Čas, ki omogoča pisanje kakovostne diplomske naloge ali pa za poglobljen študij posameznih predmetov, se pač kaže kot prevelik strošek.

Kako lahko pri naslavljanju vprašanj pomagajo različne podskupine: profesorji, ministri, študenteraj, starejše generacije ...?
Za pozitivno akcijo lahko štejemo skupni nastop študentov in profesorjev, ki se odvija v okviru sprejemanja novega zakona o visokem šolstvu. Podobno se je zgodilo že jeseni leta 2012. Skupni nastop nam kaže, da je univerza še vedno sposobna kritičnega upora, ki je bil za zdaj dovolj silovit, da je v novi zakon v primerjavi s prvotno različico že prinesel nekaj izboljšav.

Kaj mlade žene v tujino in kaj jih zadržuje doma?
Beg možganov sta spodbudili velika brezposelnost mladih in očitna brezperspektivnost, s katero se vedno pogosteje spoprijema mlajša populacija. Nakup stanovanja ali načrtovanje družine je mnogim praktično onemogočeno. Zaradi takšne, navidez neizhodne situacije, veliko mladih, največkrat po tem, ko v Sloveniji niso dobili zaposlitve, poskusi srečo v tujini, kjer zaposlitev razmeroma hitro dobijo. Mlade v rešilne čolne poganja obup in strah za lastno prihodnost, vendar vsi ne pobegnejo. Verjetno večina še vedno verjame, da se bo v življenju nekako znašla, mogoče tudi ne zberejo dovolj poguma in volje. Mogoče pa celo ne verjamejo, da je v tujini kaj bolje.