Rodil se je 21. avgusta 1921 na Šujici pri Ljubljani. Po delovanju v okviru OF-a ter kasnejših posameznih premestitvah in napredovanju v partizanskih vrstah je leta 1944 postal politkomisar 14. divizije. Znan je tudi po tem, da je prvi vzpostavil stik z nemškim generalom Alexandrom Löhrom, ki je v Topolšici podpisal kapitulacijo nemških oboroženih sil za jugovzhodno Evropo. Vojna ga je močno zaznamovala, saj so narodne delitve posegle tudi v njegovo družino. Dolničarjeva brata Vlado in Lojze sta bila partizana, medtem ko je bil tretji brat, Peter, pripadnik vaških straž in Slovenskega domobranstva.

Po vojni je general Dolničar prevzel pomembne funkcije v Jugoslovanski ljudski armadi in v drugih družbenih organih. Med njimi je leta 1979 postal generalni sekretar Predsedstva takratnega SFRJ. To dolžnost je opravljal do maja 1982, ko se je upokojil. Leta 1984 je postal član Predsedstva Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Maja 1990 je bil izvoljen za predsednika Zveze združenj borcev NOB Slovenije. Položaj je zasedal do novembra 2003. Takratni predsednik republike Milan Kučan mu je 26. aprila leta 2002 podelil najvišje državno priznanje, zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Javno je zadnjič spregovoril 5. septembra letos, ko ga je v fužinskem domu upokojencev, kjer je živel z ženo, ob 90. rojstnem dnevu obiskal državni vojaški vrh ter vodstvo borčevske zveze. Prisotne je, kot navajajo v Zvezi združenj borcev, usmeril v prepričanje, da je tudi danes, ko se spopadamo s krizo, treba ohraniti optimizem ter zaupanje vase in v svoje sposobnosti.