Spremljali smo ga pri njegovem najljubšem opravilu. Ob rojstvu novega vaščana je odnesel materi občinsko darilo. Tokrat je bila to Gruzijka, ena izmed več kot sto čakajočih na azil v Avstriji, ki jih je deželna vlada namestila v dveh objektih v njegovi občini. Večjih težav doslej niso imeli, po dveh letih sobivanja pripoveduje koroški rojak Smrtnik.

V Sloveniji imamo največje težave s slabim obveščanjem. Kako poteka postopek iskanja lokacij v Avstriji?
Občine smo med zadnjimi, ki so obveščeni. Dežela je dobila nalogo, da razporedi begunce po kvotah, in je iskala lokacije. Pri nas je imel eden izmed občanov dve hiši, ko ju je preuredil in ju na skrivaj ponudil za namestitev. O dogovoru smo bili obveščeni tik pred prihodom beguncev, kar je sprva povzročilo nekaj nemira med ljudmi. Zato mislim, da je boljša pravočasna informacija. Res pa je, da prehitra informacija včasih tudi ni najboljša, saj prekmalu sproži preveč čustev.

Rekli ste, da največ teh čustev sprožijo politiki.
Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ. Če je župan tisti, ki ljudi informira, če to počne v osebnih pogovorih po hišah in ljudem pove, da to ni taka tragedija, potem uspe. Če pa tudi sam nasprotuje kot desničarji pri nas (svobodnjaki, op. p.), potem lahko to pripelje do demonstracij in lahko vse skupaj propade.

So se ljudje na prišleke navadili? So medijsko izpostavljeni incidenti v Nemčiji ljudi prestrašili?
Malo bolj prestrašeni so. Seveda so po teh televizijskih poročilih in ob množicah, ki prihajajo v Evropo, ljudje postali bolj zadržani, kar je tudi razumljivo. Seveda pa je naša naloga, da tudi to uredimo. Naloga politike je, da najde rešitve. Sem pa razočaran nad Evropo, saj smo bili še ne tako dolgo nazaj vsi veseli, da mej ne bo več, zdaj pa kaže, da bodo celo takšne, kot so bile prej med vzhodom in zahodom.

Koliko se je v zadnjem času povečala prisotnost varnostnih organov?
Precej več je policistov in vojakov, ki se vozijo mimo nas na mejni prehod Jezersko. V naslednjih mesecih jih bo najbrž še več, sploh spomladi in poleti, ko bodo zelene meje spet prehodne. Tudi mene skrbi, če bi prišlo do zapletov ali celo konfliktov, bi to gotovo škodovalo tudi nam v Železni Kapli.

Je namestitev beguncev lahko ovira za vsakdanje življenje?
Pri nas jih je skoraj 4,5 odstotka prebivalstva, vendar skoraj niso vidni. Živijo bolj zase, srečuješ pa jih pri zdravniku, zobozdravniku, na trgu, v trafiki. Tudi v trgovini, saj sami poskrbijo zase. Potem ko dobijo azil, gredo tja, kjer lahko dobijo delo, v večja mesta, kot so Celovec, Gradec in Dunaj.

Pri vas torej dobijo brezplačno streho nad glavo, kjer počakajo na azil. Ob tem pa dobijo tudi žepnino.
Dobijo 180 evrov mesečno in s tem morajo živeti, si nakupiti hrano in pijačo. Stanovanje, ogrevanje in elektriko plača lastnik nepremičnine. Ta pa dobi približno deset evrov za vsako osebo, ki ji uredi namestitev. Najemodajalci torej gotovo nekaj zaslužijo, vendar morajo zagotoviti, da imajo najemniki vse, kar potrebujejo, da jim je toplo in da živijo v človeških pogojih.

Kakšno je vaše sporočilo slovenskim županom, ki jih čakajo izzivi, skozi katere ste vi že šli?
Županom v Sloveniji bi predlagal, naj skušajo poiskati ljudi, ki radi pomagajo, in tudi tiste, ki bi dali v uporabo hiše. Tako bodo vsaj malo pomagali državi. Upor nič ne pomaga. Potem mora država ukrepati in tudi prisilno namestiti veliko število ljudi. To potem škoduje prav vsem.

Jure Brankovič, Tarča