Sodišče je razveljavilo določbo v 74. členu omenjenega zakona, ki opredeljuje, da za človeka, ki mu je odvzeta poslovna sposobnost, izda privolitev za hospitalizacijo v varovani oddelek njegov oziroma njen zakoniti zastopnik.

Razveljavljena je tudi določba, da lahko zakoniti zastopnik osebe v varovanem oddelku kadar koli prekliče to soglasje oziroma zahteva, da se ta oseba odpusti z oddelka.

Razveljavitev bo začela učinkovati leto po objavi te odločbe v uradnem listu, ustavno sodišče pa je sklenilo, da mora biti v tem roku oziroma do drugačne zakonske ureditve zagotovljen sodni nadzor odvzema prostosti osebam, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost. Za enoletni rok se je sodišče odločilo zato, ker kompleksnost urejenih vsebin onemogoča takojšnjo razveljavitev. Sodišče je odločbo sicer sprejelo soglasno.

Človek, ki mu oziroma ji je odvzeta poslovna sposobnost, se v tem času sicer sprejme v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda s privolitvijo njegovega oziroma njenega zakonitega zastopnika. V osmih dneh po sprejemu v varovani oddelek pa mora dati socialnovarstveni zavod sodišču predlog po postopku iz 75. člena zakona.

Kot določa ta člen, je sprejem osebe v varovani oddelek dopusten le na podlagi sklepa sodišča, če so pri tej osebi sicer izpolnjeni pogoji za sprejem, a v to ne privoli.

Tak postopek mora socialnovarstveni zavod podati tudi za tiste ljudi, ki so že sprejeti v varovane oddelke na podlagi soglasja njihovih zakonitih zastopnikov. To morajo storiti v 30 dneh po objavi odločitve ustavnega sodišča v uradnem listu.

Poseg v pravico do osebne svobode
Ustavno sodišče meni, da razveljavljeni deli zakona o duševnem zdravju posegajo v pravico teh oseb do osebne svobode, ki je zagotovljena z 19. členom ustave. Ob tem ustavno sodišče opozarja tudi na mednarodno konvencijo o pravicah invalidov, s podpisom katere se je Slovenija zavezala, da bo zagotovila in spodbujala polno uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse invalide.

Zgolj lastnost osebe, da ji je odvzeta poslovna sposobnost, ne more pomeniti, da oseba ni sposobna razumeti pomena in posledic svoje odločitve na drugih področjih, ki za veljavnost njenih odločitev ne zahtevajo poslovne sposobnosti, meni ustavno sodišče.

Ustavno sodišče namreč ugotavlja, da se zaradi domneve, da je oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, tudi nesposobna privoliti v zdravljenje in oskrbo v varovanem oddelku oziroma ju zavrniti, vzpostavlja avtomatizem, ki pa v celoti onemogoča oceno, ali je oseba privolitveno oz. zavrnitveno sposobna. S tem pa se preprečuje vključitev tega človeka v postopek odvzema njene prostosti.

Voljo osebe, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, in s tem vsa jamstva poštenega postopka tako nadomesti izjava njenega zakonitega zastopnika. Po mnenju ustavnega sodišča pa pristojnosti oziroma skrbi zastopnika do varovanca, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, ne obsegajo tudi odločanja o odvzemu njegove svobode za potrebe zdravljenja oziroma socialnovarstvene oskrbe.

"Odvzem prostosti pomembna vrednota"
"Odvzem prostosti je tako pomembna vrednota, da mora biti posledica odločitve v poštenem postopku," meni ustavno sodišče. Dodaja, da je "pošten postopek, ko gre za osebe z duševnimi motnjami in zato lahko tudi s težavami pri izvrševanju svoje (svobodne) volje, le tak, ki jim kljub temu omogoča čim bolj celovito in popolno sodelovanje v postopku in s tem tudi izvrševanje njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin". V tak postopek pa se lahko na ustrezen način vključi tudi zakoniti zastopnik.