Ustavno sodišče je o zahtevi za oceno ustavnosti določbe zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju presojalo na zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani. To je obravnavalo primer neke brezposelne ženske, kateri je sodišče prve stopnje zavrglo nov predlog za začetek osebnega stečaja, ker naj upravitelju ne bi poročala mesečno o svojih dejavnostih v zvezi z iskanjem zaposlitve, od zadnje pravnomočne odločitve o odpustu obveznosti pa še ni preteklo deset let.

Izpodbijana določba zakona namreč določa, da nov odpust obveznosti ni dovoljen, če je bilo dolžniku o odpustu obveznosti že pravnomočno odločeno pred manj kot desetimi leti, v novem postopku osebnega stečaja pa je kršil svoje obveznosti, med katerimi je za brezposelne tudi mesečno poročanje upravitelju o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev.

Gre za kršitve, ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso ter obseg in časovni okvir poplačila upnikov, je v odločbi zapisalo ustavno sodišče. Zaradi izrazito nizke izobrazbene ravni dolžnika in s tem povezane zaposlitvene možnosti ni nujno, da ima opustitev te obveznosti negativne posledice za stečajno maso, je dodalo.

Izpodbijana ureditev je po oceni sodišča lahko tudi v nasprotju z zakonsko opredeljenim namenom odpusta obveznosti, to je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz svojega obstoječega premoženja in tistega, ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja. Zato je odločilo, da izpodbijana določba ni v skladu z ustavnim načelom enakosti.