Mineva natanko 33 let od razglasitve rezultatov plebiscita za samostojnost Slovenije. "Ta glasovalni izid mi omogoča, da slovesno razglasim pred tem visokim zborom, slovensko in jugoslovansko ter vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država," je 26. decembra 1990 povedal takratni predsednik slovenske skupščine France Bučar.

Svojega kamenčka v mozaik slovenske osamosvojitve niso pristavili zgolj veliki državniki na političnem parketu, o katerih se veliko govori in piše, pač pa tudi "neviden faktor" oz. običajni ljudje. Tisti v emigraciji so odigrali prav specifično vlogo, saj so pomagali ozaveščati mednarodno javnost o tem, kaj se dogaja v Jugoslaviji, in bili pri tem aktivni agitatorji za mednarodno priznanje Slovenije. Prav njim je te dni v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Cekinovem gradu v ljubljanskem Tivoliju posvečena razstava Iz domovine v domovino.

V Švico ga je gnal "lov za francoščino"

"To je bilo leta 1968, bolj natančno 6. julija! Takrat sem se peljal proti Švici in šele takrat na vlaku zares razumel, da življenje ne bo več tako preprosto, kot je bilo v Ljubljani. Večer prej smo se poslavljali, veliko prijateljev je bilo ob meni, vlak je pripeljal iz Zagreba in v trenutku, ko sem se usedel vanj, sem začel razmišljati, kako bo tam, prijateljev ne bo več, odhajam v neznano," je za MMC svoj odhod iz takrat še Socialistične republike Slovenije, ko je bila še del Jugoslavije, opisal eden od pričevalcev na omenjeni razstavi, gostinec Vladimir Ahlin, ki je dolga leta delal v švicarskih elitnih hotelih.

Po njegovih besedah z Ljubljano leta 1968 ni bilo nič narobe, a željan je bil novih spoznanj. "Delo v Ljubljani mi je bilo zelo všeč! Bil sem receptor v hotelu Slon, razlog, da sem šel proti zahodu, pa je bila francoščina. Imel sem gosta iz Pariza in moj takratni šef gospod Longo je govoril perfektno francosko, poslušal sem ju, pil njun razgovor! Zamudil sem tečaj na Filozofski fakulteti v Ljubljani za en teden, nikakor nisem ujel zaostanka. Odločil sem se, da grem v tujino, želel sem se naučiti," je Ahlin pojasnil razloge za svoj odhod v francoski del Švice. Šel je na "lov za francoščino".

Najprej je prišel v Lugano, kjer si je sprva pomagal z znanjem nemščine in angleščine, a se je hitro znašel v osnovah francoščine, pozneje pa je osvojil tudi italijanščino. Za dve leti se je zaposlil v hotelu v Montreuxu in na koncu pristal v elitnem hotelu Lausanne Palace, kjer je ostal do vrnitve v Slovenijo. Od čisto navadnega receptorja na vhodu je v 26-letni karieri napredoval najprej do šefa recepcije, na koncu pa je bil "drugi človek v hotelu" oz. pomočnik generalnega direktorja.

"Oh, to je bil prestiž! Saj je še danes, temu primerna pa je tudi klientela, gostje so zelo, zelo premožni ljudje. Imel sem priložnost spoznati ogromno ljudi, ki jih vidiš v časopisih, na televiziji v poročilih itd.," se je spominjal Ahlin in dodal, da je tako spoznal tudi slavnega filmskega igralca in komika Charlija Chaplina. V hotel je zahajala tudi francoska modna oblikovalka Coco Chanel, grški magnat in ladjar Aristotle Onassis, družina ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, hčerka britanske kraljice Elizabete II. Anne je bila redna gostja, tudi njen oče, kraljičin mož princ Filip.

Decembra 1990 pade odločitev za samostojno Slovenijo

Ahlin dogajanja na plebiscitu v domovini ni spremljal zgolj od daleč iz Švice, prišel je in tudi on obkrožil 'ZA'. "Takrat sem bil v Ljubljani, šlo je za mojo Slovenijo! Kadar koli se je dogajalo za Slovenijo kaj pomembnega, sem še isti trenutek sedel na letalu na poti domov, za boljšo prihodnost je šlo," je povedal, da se je čutil poklicanega, da priskoči na pomoč in se angažira. Ob vsaki priložnosti, če so bile volitve, referendum, je priletel v Slovenijo, ker je preprosto moral biti zraven.

Kaj se dogaja v domovini, so v Švici spremljali preko radijskega signala. "Lovili smo signal radia Ljubljana, okoli enih ponoči se je dalo poslušati za kakšno uro, potem pa je bilo konec," je dejal in dodal, da so v tistem času švicarski časopisi pogosto objavljali karikature glede dogajanja v razpadajoči Jugoslaviji. "Eden od karikaturistov je zelo dobro zadel, saj je narisal kompozicije vlakov. Prvi vlak, ki pelje, je Slovenija, potem je malce zadaj Hrvaška, drugi vlaki pa še kar stojijo na postaji in nikamor ne peljejo," je opisal karikaturo.

Tolar kot ikona in slovenska zastava v Švici

"Osebno sem bil zelo ponosen, ko so o Sloveniji pisali švicarski mediji. Ko je prišel slovenski denar tolar, je bilo to res nekaj posebnega. Smo ga imeli pred sabo kot nekakšno ikono!" se je spominjal Ahlin.

V Sloveniji je bil prisoten tudi ob razglasitvi samostojnosti 26. junija 1991, ko je kupil prvo slovensko zastavo, ki jo je bilo izjemno težko najti. Brez uspeha je obredel pol trgovin po Ljubljani, nakar so ga končno poslali na Tržaško cesto, kjer so zastave izdelovali. Pravzaprav je potem kupil kar dve.

"To je bila prva zastava v Poljanski dolini, ki je imela grb, tiste, ki so jih obešali dan prej, so bile še vse brez," se spominja Ahlin. Drugo zastavo je odnesel v Švico, se tam z njo tudi udeležil demonstracij proti agresiji jugoslovanske armade na Slovenijo. Ista zastava je plapolala tudi na hotelu Lausanne Palace, ko je tja prišel prvi predsednik slovenske vlade Lojze Petrle.

Vrnitev in visoka kulinarika v Poljanski dolini

"Moje delo v tujini je bilo čudovito, spoznal sem veliko novih stvari in zanimivih oseb, a navezanost na dom me je nenehno vlekla nazaj. Vse dopuste sem, namesto da bi potoval po celem svetu, preživljal doma! Vsaka cesta, pa naj je zavila levo ali desno, je mene vedno pripeljala nazaj domov v Log, v mojo rojstno vasico," je Ahlin poudaril, da zanj vse poti ne vodijo v Rim, pač pa v Poljansko dolino.

V Slovenijo se je vrnil po osamosvojitvi leta 1996, v Švici je bil polnih 28 let. Svoje vračanje je razgrnil v knjigi Vrnitev – kronika 1820 – 2020 (2021), v kateri je sicer popisal tudi 200 let zgodovine rojstne hiše in domačije, v kateri je dolga leta delovalo gostišče Premetovc v mali vasi Log nad Škofjo Loko. "V knjigi se sprašujem, zakaj sem tako navezan oz. privezan na Poljansko dolino," je poudaril svoja razmišljanja.

Zakaj je pustil odlično plačano službo pomočnika generalnega direktorja, kaj ga je pičilo, da je treba nujno nazaj v Slovenijo še pred upokojitvijo? "Moja želja je bila, da bi se vrnil že veliko prej, a me je oče svaril, naj ne hodim, da imam čudovito službo! Večkrat me je obiskal, videl, kako potekajo stvari v Švici in me svaril, da ne bom razumel ljudi doma v Sloveniji, in da tudi oni mene ne bodo razumeli, ne bodo dojeli, kaj jim hočem ponuditi," je odgovoril Ahlin, ki je očetu zabrusil, da nekdo pač mora prevzeti posel.

"Verjel sem, da bom lahko prevzel Tavčarjev Dvorec Visoko, imel sem dovolj močno zaledje, da bi bilo takrat to možno, a rekli so ne, da ga ne mislijo prodati, sploh pa ne enemu povratniku, Bog ne daj! Raje so pustili, da je dvorec stal še naslednjih 10 ali 15 let," se je neuresničenih ambicioznih načrtov spominjal Ahlin in dodal, da se na dvorcu "končno nekaj dogaja", zato upa, da jim bo uspelo, da bo Tavčarjev dvorec zaživel.

Po vrnitvi je popolnoma prenovil domačo gostilno Premetovc in v njej zagnal visoko kulinariko in postrežbo po standardih prestižnih švicarskih hotelov, a je bil malce pred časom, sploh za lokalno okolje, vajeno zelja s klobaso. "Lokal smo odprli, gostje so sprva sramežljivo prihajali. Najprej iz Ljubljane, iz bližnje okolice jih je bilo zelo malo, največ je bilo Avstrijcev, Italijanov. Začeli smo še širiti, razmišljati drugače in zagnali smo tekmovanje Kulinarika brez meja, sodelovala je še avstrijska restavracija iz Beljaka in italijanska iz Vidma. To so bili posebni večeri, me kar stisne, ko vidim slike!" je opisal dogajanje v Premetovcu, ki "danes žal ne obratuje več".

Bo Slovenija kmalu druga Švica?

Ob osamosvojitvi Slovenije se je veliko govorilo, da bo Slovenija postala druga Švica. Smo že blizu tega cilja? "Oh, mislim, da bomo še malo počakali, drugače pa je tukaj lepo živeti! Treba je delati, življenje je takšno, če se ne boste sami pobrigali, ne bo nič. Kdor bo delal, bo uspel, tisti, ki ne bo, ne bo," je Ahlin za konec odgovoril glede Slovenije na švicarski poti.

Iz domovine v domovino

"Osrednji koncept razstave govori o razdvojenosti med dvema domovinama na primeru zgodb povratnikov, ki so se po letu 1990 iz tujine vračali v samostojno Slovenijo. Gre za posameznike iz celega sveta od ZDA, Argentine do Venezuele. Poskušali smo prikazati globalen vpogled v valove migracij po slovenski osamosvojitvi," je za MMC pojasnil soavtor razstave Iz domovine v domovino kustos Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Sebastian Korenič Tratnik in dodal, da razstava poskuša zaobjeti globalen vpogled v valove migracij izseljencev, ki se v času samostojne Slovenije vračajo domov.

Z vzorčnimi zgodbami so sestavili mikro-vpogled v zgodovinsko dogajanje v tistem času. "Iskali smo vzroke, zakaj so se vsi ti ljudje, ki so živeli po svetu, odločili za vrnitev v Slovenijo. Živimo v času, ko se veliko govori, da se ljudje iz Slovenije predvsem izseljujejo, mladi odhajajo, perspektivni kadri odhajajo, na razstavi pa smo želeli predstaviti obraten tok, zakaj so se iz tujine vrnili?" je dodala soavtorica razstave kustosinja Barbara Kočevar in dodala, da so vključili tudi zgodbe ljudi, ki so se izselili iz že samostojne Slovenije po letu 1990, a so se potem tudi vrnili.

Pri pripravi razstave so se poskušali čim bolj izogniti medijsko izpostavljenim osebam in se osredotočiti na običajnega človeka in njegovo zgodbo, ki ni bila še nikoli slišana. Je decembrski plebiscit močno odmeval pri Slovencih v tujini, so se mnogi vrnili prav zaradi njega?

"Zagotovo! Slovenci v tujini so močno podpirali in spremljali dogajanje v Sloveniji med osamosvajanjem, bili so velik dejavnik ozaveščanja in vpliva na mednarodno javnost! Bili so izjemno motivirani in dejavni," je odgovoril Korenič Tratnik in dodal, da se pri prelomnih dogodkih v zgodovini pogosto rado na dolgo in široko govori o t. i. velikih zgodovinskih osebnostih, na delovanje malega človeka, ta "neviden faktor", pa se pozablja. "Nikoli ne dobijo kakšnih posebnih zaslug, čeprav so bili takrat osrednjega pomena! Na to dejstvo je opozoril Boris Pleskovič, predsednik Slovenskega svetovnega kongresa," je sklenil.

Kamenčki v mozaiku

Med drugim so razstavili zahvalo Republike Slovenije za prizadevanja pri mednarodnem priznanju, ki jo je prejel Anton Malenšek, ki je takrat živel v ZDA. "To je zahvala za pomoč pri ozaveščanju ameriške javnosti, kaj se pri nas dogaja, ki na razstavi ne predstavlja zgolj truda g. Malenška, pač pa trud vseh Slovencev, ki so živeli v tujini in ki so pomagali pri procesu osamosvajanja," je pristavila Kočevar.

Gre za kamenčke, ki so jih v mozaik slovenske osamosvojitve pristavili običajni posamezniki. "Zanimivo je pričanje Slovenca v Avstraliji Johna Križmana, ki pripoveduje o množicah Slovencev na trgih večjih mest v Avstraliji, šlo je res za kolektivno dejanje," je Korenič Tratnik opisal shode v Avstraliji za avstralsko priznanje Slovenije.

"Leta 1991 so priredili v Londonu velike demonstracije za priznanje Slovenije in konec vojne, naša pričevalka Marija Štolcar Petrovič je sodelovala oblečena v slovensko narodno nošo in potem tudi odnesla peticijo na Downing Street 10 (uradna rezidenca britanskega premierja, op. n.)," pa je Kočevar spomnila na pričanje Marije Štolcar Petrovič, ki je živela v Veliki Britaniji.

Je bil za mnoge razlog vrnitve tudi korak Slovenije na demokratično pot?

"Gotovo, a to je zgolj ena plat zgodb o vrnitvi, pri starejših je daleč največkrat kot najpomembnejše izpostavljeno domotožje. Ko se upokojijo, se vrnejo nazaj domov," je odgovorila Kočevar. "Opozarjajo na to, kako zelo dobre pogoje za življenje imamo v Sloveniji, iz finančnega vidika pa bi, sploh premožnejši, pričakovali večje olajšave. Nekateri se prav zaradi tega ne vrnejo," je nadaljeval Korenič Tratnik, da mnoge odvrne slovenska požrešna "davkarija".

Rdeča nit pri ljudeh, ki se vrnejo v Slovenijo, je tudi tarnanje nad pregovorno slovensko birokracijo, ki zakomplicira še tako enostavne postopke. "Sploh niso vedeli, kaj bi z nami," je povedal eden od pričevalcev, ki se je z družino vrnil v Slovenijo leta 1996. "Nekateri so obupali in Slovenijo prav iz tega razloga spet zapustili," je Kočevar opozorila, da nekateri povratniki niso ostali.

Vsi sodelujoči pri razstavi so praviloma po njenih besedah izrazili mnenje, da je zelo dobro, da mladi odidejo v tujino, se tam marsikaj naučijo in potem to znanje prinesejo nazaj v domovino. Beg možganov, ki ga dojemamo z negativno konotacijo, bi morali sprejeti kot kroženje možganov, je povedala izseljenka Katarina Obranovič O'Dell. "Slovenija bi morala mlade iz tujine nekako potegniti nazaj, to bi lahko bila velika dodana vrednost," je prepričana.

Berlinski zid, skodelica in slika

Razstavljeni predmeti pripovedujejo osebne zgodbe, med njimi najdemo venezuelsko zastavo, pa skodelico za pitje mate čaja iz Argentine, košček Berlinskega zidu inkorporiranega v majhno skulpturo, pa tudi sliko Slovenije, ki jo je med preganjanjem domotožja v Švici naslikal Ahlin.

"Danes se pogosto govori o vključevanju in izključevanju na nivoju oguljenih fraz. Medtem ko se diskurz osredotoča na odnos Slovencev do drugih, se redkeje posveti razdvojenosti samih Slovencev. Slovenska diaspora je v tem vidiku zelo pomembna, izseljenci so ključen del narodovega telesa, čeprav jih ni tukaj. Njihov glas je dragocen in včasih premalo slišan, pričevanja, ki so predstavljena tukaj, nam omogočajo boljši vpogled v razumevanje odnosa med dvema domovinama," je sklenil Korenič Tratnik.