Sociologa Andreja Fištravca mariborska in širša javnost pozna predvsem kot kritičnega publicista. Po klavrnem koncu mandata mariborskega župana Franca Kanglerja se je ob podpori skupine Skupaj za Maribor odločil vstopiti v boj za mesto Kanglerjevega naslednika. Ob napovedi svoje kandidature je dejal, da preprosto ni mogel požreti do zdaj izrečenih besed in se ne odzvati na različne pozive k njegovi kandidaturi.

Na mariborskih vstajah je bil tudi eden izmed govorcev. Kritičen je tako do nekdanjega župana kot tudi mestnega sveta, ki bi po njegovem mnenju moral odstopiti. Toda tudi če mestni svet ne odstopi, ima po njegovem mnenju mariborska občina dovolj strokovnih rezerv za uspešno nadaljnje vodenje, je povedal v pogovoru za MMC.

Kaj je bil povod za vašo odločitev, da boste kandidirali za župana?
Povod za odločitev so bile na eni strani družbene razmere v Mariboru in tudi širše v Sloveniji, po drugi strani pa so bile tudi prošnje iz različnih civilnodružbenih krogov, da pristanem na to kandidaturo. Mene je predlagala mariborska vstajniška skupina intelektualcev Skupaj za Maribor, to je skupina, ki je pozvala Kanglerja k odstopu, napisala manifest ter deklaracijo Skupaj za Maribor in pozvala mestni svet k odstopu. Zdaj pa se pogovarjamo tudi z drugimi vstajniškimi skupinami in usklajujemo programe ter s tem oblikujemo neko vstajniško platformo, ki jo tudi sam želim imeti okoli svoje kandidature.

Kaj je po vašem mnenju v Mariboru šlo narobe, da je sprožilo dogodke, ki so pripeljali v trenutni položaj?
Neposredni povod za mariborsko vstajo so socialne razmere v mestu in samo vodenje mesta, ki ga ljudje enostavno niso bili več pripravljeni prenašati. Na drugi strani pa upam, da je to tudi konec neke dolge poti, na kateri Maribor išče svojo identiteto. Vedeti moramo, da je bil Maribor do prve svetovne vojne nemško mesto, potem pa sta se tako nemška kultura in kapital Avstrijcev, ki so tu živeli, začela umikati in sta se po drugi svetovni vojni tudi popolnoma umaknila. Skozi socializem je nato Maribor dobil neko proletarsko industrijsko identiteto, ni pa dobil kot mesto svoje meščanske identitete. Tudi po osamosvojitvi ti procesi niso bili jasni. Mislim, da je s tem, ko je Maribor rekel "ne" ruralnemu županu, zdaj končno priložnost, da Maribor izve, kaj vse je, saj zdaj ve, kaj noče biti.

Kako kot Mariborčan gledate na proteste, ki so se razširili tudi po drugih krajih v Sloveniji, in kako gledate na kulturni praznik, ko se je zgodila vseslovenska ljudska vstaja na eni in Zbor za republiko na drugi strani?
Vstajniška gibanja so medsebojno vsebinsko povezana. V Mariboru se je vse skupaj sicer začelo lokalno a se je že na drugi oziroma tretji vstaji ta pogled začel širiti proti Ljubljani in hitro je bilo jasno, da to ni samo problem Maribora ali Ljubljane, temveč da so stvari širše, da gre za koncept kapitalizma, ki ga danes živimo po svetu. Menim, da se vsa sporočila teh vstajniških zgodb prekrivajo. Glede srečanja Zbora za republiko v Ljubljani pa se mi zdi, da se je tu zelo lepo pokazalo, kako v Sloveniji obstajajo različni koncepti pri vprašanju, kako je mogoče iti naprej. Nekateri mislijo, da je mogoče iti naprej tako, da gremo po načinu rakove hoje nazaj. Drugi pa mislimo, da je mogoče iti naprej, če smo sposobni videti svet drugače. V zadnjih desetih letih se je svet izjemno spremenil - ne le v Sloveniji, celoten svet išče drugačne načine vodenja družb. Realnost sveta je kapitalizem 3.0 in moramo najti način, kako živeti s tem. Mislim na pojem, kot ga je opredelil Claus Otto Scharmer, ki, če se omejim le na komunikacijski vidik, opredeljuje tradicionalni kapitalizem, ki ga imenuje 1.0 in je kapitalizem ekspanzije, v njem pa se uporablja bolj ali manj enostranska komunikacija, v kapitalizmu 2.0 se vzpostavi komunikacija dialoga, v 3.0 pa gre za transformativni dialog, kjer se dva skozi pogovor spreminjata. V Mariboru imamo tak primer, saj so prvoborci mariborskih vstaj prihajali iz različnih strank - konkretno SDS-a in PS-ja. To je v pogledu starega kapitalizma 2.0 ali 1.0 popolnoma nemogoče, znotraj videnja sveta v kapitalizmu 3.0 pa je mogoče, ker enostavno iščeš z drugim človekom - ne glede na to, kako se z njim razlikuješ - skupne točke. V Mariboru je bil skupni problem naš župan, ki je zabredel v upravljanje mesta kot podjetja in se začel obnašati kot trgovec, ki prodaja lastno premoženje oziroma trguje z njim. V Sloveniji pa je nekaj podobnega tudi s političnimi elitami, ki se obnašajo, kot da je država njihova.

Kakšno je vaše stališče do zahtev, da bi morali odstopiti tudi mestni svetniki? Ali bi obstoječi svet lahko ogrozil delovanje novega župana?
Mestni svetniki - in to je moje stališče že od vsega začetka - bi morali odstopiti skupaj z županom. Žal ta situacija z zakonom ni predvidena. Sam sem začel s pobudo za spremembo zakona, ki jo zdaj delno povzema Državljanska lista, in upam, da bo do te spremembe prišlo. Normalno je, da župan nadzoruje mestni svet prek svoje večine, in normalno bi bilo, da, ko župan odstopi, z njim odide tudi mestni svet in omogoči normalne volitve in s tem razporeditev moči, ki ustreza novim razmeram. Po eni strani je res, da bo delo novega župana z obstoječim mestnim svetom oteženo, a to bi bilo tako, tudi če ne bi ostal. Mestni svet pa s tem sprejema odgovornost nase in utegne postati še bolj jasno, da so tam zaradi lastne koristi in ne javne

koristi. Velikanska rezerva v Mariboru pa je v nekih normalnih delovnih procesih, ki v Mariboru ne obstajajo, saj je občina preprosto prežeta z miselnostjo, da lahko delajo samo "naši", njihovi pa ne smejo delati. Zaradi tega se pri samem delu občine počnejo strašne strokovne napake, kar pomeni, da če se vzpostavi neko normalno delovno vzdušje in se podpre strokovnjake, ki delajo v mestni upravi, imamo že tu velikansko dodano vrednost za naslednje leto in pol. Župan pa ima na razpolagi še možnost, da tudi takšnemu mestnemu svetu, kot ga imamo, predstavi neke uporabne ukrepe, ki bi zelo izboljšali stanje najbolj prizadetih v mestu, in če bi mestni svet ocenil, da se vse bolj rastoča kriza njih ne tiče, bi s tem sprejeli posledice za to odločitev. Po mojem mnenju torej obstaja nek manevrski prostor, ki je mogoče celo precej večji, kot izgleda na prvi pogled.

Franc Kangler je za seboj pustil več nedokončanih projektov. Bi jih vi, če bi bili izvoljeni, izpeljali do konca?
Sami veste, da svet ni črno-bel. Sam menim, da je prostorska vizija razvoja mesta, ki je bila narejena ob evropski prestolnici kulture, perspektivna. Zdaj se je treba tega zgolj strokovno lotiti. Nekaj velikih projektov, denimo umetnostna galerija, vsebuje neverjetne strokovne pomanjkljivosti, a to je preprosto stvar trdega dela, kjer se stvari oddelajo do konca.