Vlada je namreč že 24. maja sprejela načrt dejavnosti za pripravo strategije razvoja lokalne samouprave. V njem piše, da bodo posamezna ministrstva morala na svojem področju do septembra 2014 izdelati funkcionalno analizo izvajanja nalog občin in na tej podlagi opredeliti "najprimernejšo raven za izvajanje nalog s svojega delovnega področja".

Več bi po njegovem mnenju privarčevali, če bi naloge npr. upravnih enot ali centrov za socialno delo prenesli na občine ali na skupne občinske organe. Možnosti za racionalizacijo vidi tudi v prenormiranem sistemu.
Tudi predsednik Združenja občin Slovenije (ZOS) Robert Smrdelj se sprašuje o izkupičku ukinjanja občin. Prepričan je, da bo "pol Slovenije bo pokonci". Sam namreč ne pozna nobenega primera, ko bi kdo predlagal, da se njegova občina ukine. Sledile bi lahko ustavne pritožbe, "kup stroškov in jeze", potem pa iz vsega ne bi bilo nič.
Predlog je zanj populističen in neresen. Sprašuje se tudi, ali je kaj takšnega sploh izvedljivo brez spremembe ustave. Kot primer je navedel občino Ankaran, ki jo je ustanovilo ustavno sodišče, potem ko je bila takšna volja na tistem območju izražena na referendumu.
Strah pred slabšimi storitvami
Žagar se tudi boji, da bi se znižala kakovost in dostop do storitev. "Resda so nekatere občine zelo majhne, a je treba vedeti, da so te občine vseeno naredile bistven premik, ko gre za zagotavljanje osnovne infrastrukture - komunalne in druge, v teh okoljih," pravi Žagar. Tudi on ne verjame, da bi se v katerem koli okolju kar tako odpovedali svoji občini.
Po njegovih navedbah je Slovenija, ko gre za velikost občin, zelo primerljiva, denimo, z Avstrijo in Francijo, s tem, da drugod poznajo še vmesne ravni lokalne samouprave, ki jih mi ne. Žagar pri tem izpostavlja bojazen, da ne bi vse skupaj vodilo k dodatni centralizaciji. Oba, Smrdelj in Žagar, pa sta tudi poudarila, da je dobra, razvita lokalna samouprava slika demokracije posamezne države.
Smrdelj še poudarja, da je treba preveriti, kje so tiste stvari, ki jih tudi na lokalni ravni lahko naredijo racionalnejše in cenejše, in da bi se občine, država in tisti, ki bodo potencialno prizadeti, morali enostavno dogovoriti, kje bi bili pripravljeni zmanjšati odhodke.

Bo potreben čudež?
Po Žagarjevih besedah so zahtevali tudi sestanek s finančnim ministrom in predsednico vlade. Eno od odprtih vprašanjih je napovedan davek na nepremičnine. Sedanje nadomestilo za stavbno zemljišče gre občinam, bojijo pa se, da se bo novi davek, ki bo nadomestilo zamenjal, uporabil za krpanje proračunske luknje in da bodo občine ostale še brez teh sredstev.

"Dejstvo je, da imamo občin preveč in da je ta zgodba prešla vse meje," je poudaril strokovnjak za lokalno samoupravo Stane Vlaj, a bi prva pot morala biti dogovor z občinami, kar pa bi bil zelo dolgotrajen postopek. Zato se mu zdi nemogoče, da bi pristojni to lahko uredili do naslednjih lokalnih volitev. "Razen v primeru čudeža," pravi Vlaj in se sprašuje, kaj bi država morala ponuditi skeptikom, da bi videli, da je združevanje nekaj pozitivnega.
Tu imata po njegovem mnenju nepogrešljivo vlogo združenji občin, v katerih pa so že jasno povedali, da Virantovim načrtom niso naklonjeni. Postopek za ustanavljanje občin sicer predpisuje ustava. DZ ustanavlja občine z zakonom, in sicer po predhodno izvedenem posvetovalnem referendumu, s katerim se ugotovi volja ljudi, ki živijo na teh območjih, je pojasnil Vlaj. To je bil tudi Virantov argument, da država ustanavlja občine in jih lahko tudi združuje.
Referendum, ki ga sicer DZ pri svoji odločitvi lahko upošteva ali ne, pa je potreben za vsako teritorialno spremembo. Referendum o združitvi občin bi po njegovem mnenju težko uspel.
Tudi samo združevanje občin pa je za Vlaja zelo vprašljivo, če ne bi temu sledil še razmislek, kako naj se financirajo, da bo skladno z ustavo, in katere naloge naj opravljajo.
Enostavno in hitro ne bo šlo
Tudi pravni strokovnjak in predsednik Inštituta za javno upravo Rajko Pirnat izpostavlja potrebo po spremembi sistema financiranja občin. Po njegovem bi lahko sistem spremenili tako, da bi, denimo, spodbujal nastanek občin z od 5.000 do 8.000 prebivalci, a bi še vedno zagotavljal neki minimalni standard za vse občine. Sistem, s katerimi bi obubožali majhne občine, bi bil tudi neustaven, saj bi s tem dejansko onemogočili lokalno samoupravo.

Trenutni sistem financiranja občin v Sloveniji, ki spodbuja majhne občine, je po Pirnatovih besedah sicer posledica tudi županskega lobija oziroma "relativno velikega vpliva", ki so ga v DZ-ju imeli župani. Zato si tudi on težko predstavlja, da bi do spremembe zakonodaje prišlo tako hitro.

Združitev občin prav tako pomeni tudi ukinjanje občinskih središč, uprav občin, manj županov ... "Hitro to ne bo šlo, enostavno pa še manj in kratkoročno zna stati več kot bo prihranjenega," je opozoril Pirnat. Zato po njegovem mnenju ni vredno niti poskusiti, če je cilj zgolj javnofinančne narave.
Samo delegiranje iz Ljubljane se ne bo obneslo
Tudi Pirnat je spomnil na zahtevo posvetovalnega referenduma v ustavi. Načeloma bi bilo sicer mogoče "prisilno združevanje občin", vendar si takšnega združevanja "čisto ustavno skladno" ne more predstavljati.

Po Pirnatovih besedah je bistvo lokalne samouprave namreč ravno to, da je ločena od države in da ne gre za "neko državno dirigirano strukturo, ki bi jo država lahko čisto po svoje preoblikovala". Zato bi bila po njegovem mnenju ureditev, ki bi direktivno dopuščala, da se poslanci odločijo združiti občine in "zarišejo, katere občine bi obstajale", neskladna z ustavo.
Na tem temelju se tako tega sistema ne da spremeniti, saj je občina izraz pravice do organizacije lokalne skupnosti in urejanja lokalnih zadev neodvisno od države. "Naj ne razmišljajo tako zelo poenostavljeno, da bi se dalo kar tako iz centra Ljubljane izrisati drugačne občine, to ne bo šlo," je še dejal.