Pri iskanju rešitev za končanje najdaljše zdravniške stavke je vendarle prišlo do majnega premika. Na Valu 202 je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel omenila mediacijo kot način, da se ne-pogajanja premaknejo z mrtve točke. Predsednik sindikata Fides Damjan Polh pa se je strinjal, da lahko poiščejo mediatorja, ki jih bo kot tretji morda lažje pripêljal do rešitve.

Nekdanji minister za zdravstvo, nekdanji osebni zdravnik in zdajšnji predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč se je tudi o tem v Odmevih pogovarjal z Rosvito Pesek.

Sorodna novica Valentina Prevolnik Rupel: Za zdaj ne vidim razloga, zakaj ne bi vztrajala

Novica dneva je, da nobena od strani, niti Fides niti ministrstvo za zdravje, ne zavrača mediacije. Kaj menite o tej rešitvi?
Zagotovo predstavlja neko rešitev. Zdaj pa je odvisno od obeh strani, kako uspešna bo.

20 let ste bili zdravnik splošne medicine 20 let v Ribnici. Bili ste tudi minister za zdravje, torej imate izkušnjo politika. Ste predsednik nacionalne komisije za medicinsko etiko. Kje sploh pri taki mediaciji začeti? Oboji so se vkopali. Ko eni sklicujejo pogajanja, drugih ni, ko jih drugi skličejo, prvih ni. Kako začeti?
Zagotovo dosedanji razplet ni bil najboljši. Peljal je v to, iz česar vaše vprašanje izhaja, se pravi vkopanost v svoje položaje. Ampak eni in drugi imajo zagotovo kakšne skupne točke in vidim jih v bolnikih. Se pravi, eni in drugi zagovarjajo pravice bolnikov, govorijo, da jim je do tega, da bi bili bolniki čim manj prizadeti. V redu, zdaj se je pa treba dogovoriti: kako vi vidite, da bi šlo, da bi se to dalo doseči, kako pa vi vidite, kje so skupne točke ... in od tam naprej bi se bilo po mojem mnenju dobro pogovarjati.

Sorodna novica Vlada bi po 1. marcu uvajala izmensko delo. Fides: Za bolnike nevaren poseg v organizacijo dela.

Rekli ste, da imajo oboji v besedah bolnika. A poglejmo te ukrepe, ki so v tem trenutku aktualni. Zdravniki, vsaj tisti, združeni v Fides, so rekli, da ne bodo več nadurno delali, temveč samo toliko, kot je po zakonu. Potem je bila direktorjem bolnišnic na mizo dana možnost: če pa ne bodo delali nadur, jim odpovejte tisto, kar delajo pri koncesionarjih, zasebnikih ali pa v kateri koli drugi bolnišnici, mogoče tudi javni. To nima nič povezave s tem, da skrbijo za paciente. V obeh primerih se bodo vrste povečale.
To je res, ampak v obeh primerih bodo delali z bolniki. Nisem za to, da bi eni delali recimo pri zasebniku, hkrati pa stavkali. Z etičnega vidika je to problematično. Dejstvo pa je, da tam, ko bodo delali, bodo pregledovali bolnike, tiste, ki potrebujejo zdravniško pomoč. Če to ukinemo, bodo vrste tistih, ki ne bodo prišli do pomoči, še daljše. Res pa je, da je tu potreben etični pomislek.

Sorodna novica Božidar Voljč: Stavka še dodatno zmanjšuje zdravstveno varnost

Nekateri tudi mislijo, da zdravniki ne bi smeli stavkati. Kako je to povezano z medicinsko etiko?
Tu ne gre samo za medicinsko etiko, gre tudi za pravno pravico. Pravica do stavke je v enaki meri dodeljena vsem poklicem, vsi poklici pa stavkajo v glavnem zaradi denarja, to vemo, in na ta način, da omejujejo poklicne dejavnosti. Pri zdravstvu je omejevanje poklicnih dejavnosti posebej problematično, ker gre v škodo bolnikov in v škodo zdravstvene varnosti družbe in posameznikov.

Če bi bili danes še zdravnik v Ribnici, če ne bi bili v pokoju, bi stavkali?
Ne. Zagotovo ne.

Ker?
Ker zdravnik na deželi pozna vse generacije svojih bolnikov. Ve, kdaj se kdo poroči, kako se otroci rojevajo, kakšne razmere so v družini, kako je z zdravjem starejših, se pravi očeta in mame. Ne predstavljam si, da bi v primeru potrebe, recimo, da pridem na en hišni obisk, rekel, da me ne bo zaradi tega, ker stavkam. To bi bila upravičeno ena velika zamera, ki bi se ji zelo, zelo težko izognil.

Sorodna novica URI Soča: Zdravniki obžalujejo težave invalidov, a bodo še naprej upoštevali zakon o stavki

Še ena stvar je zadnje čase nekoliko razburjala. Govorim o invalidih, ki lahko na pregled za podaljšanje vozniškega dovoljenja pridejo samo v Sočo. Samo približno 20 jih je in zdravniki se sklicujejo na pravico do stavke. Ali je res treba na takih primerih kazati mišice?
Mislim, da ne. Tega ne morem podpirati. Vedno večje zaostrovanje stavkovnih okoliščin tudi za zdravništvo ni dobro in tudi za Fides ocenjujem, da ni dobro. Ljudje tega dolgo ne bodo pozabili.

Kakšno bo sploh slovensko zdravstvo, ko bo izšlo iz te stavke? Na kateri točki ga vi danes vidite?
Danes ga vidim na točki, da je nujno potrebno, da nekaj storimo, da bo boljše. Imeli smo že zelo dobro zdravstvo, jaz se ga spomnim.

Sorodna novica Sviz zadovoljen, policisti in gasilci ne, za zdravstvene delavce pogajanja konstruktivna

V katerem obdobju?
V tistem obdobju, ko je bil zdravstveni dom središče zdravstvene dejavnosti v posameznih območjih. Večina zdravstvenih domov se je takrat gradila s samoprispevki, tudi v Ribnici. Ko je bil zdravstveni dom zgrajen, smo ga poimenovali po doktorju Janezu Oražmu, zelo znanem zdravniku, ki je ostal v spominu ljudi. Glede na to, da so prispevali k temu, je bil to njihov zdravstveni dom in so ga tako tudi sprejeli. Moram reči, da je še danes bolj ali manj tako.

Bili ste minister za zdravstvo pred 30 leti. Bi vi danes odšli na pogajanja z zdravniki? Vemo, da ministrica niti ni imenovana v vladno pogajalsko skupino in se v bistvu sploh ne sestaja z zdravniki. Pošilja državnega sekretarja.
Tu pa moram vendarle ministrico nekoliko vzeti v bran. Ko sem bil minister, sem imel tritedensko stavko zdravnikov. Na nasprotni strani je bil ravno tako Fides. Ministrstvo takrat ni povzročilo razlogov za stavko. Niti ministrstvo niti jaz kot minister nismo določali pogajalskih izhodišč. To so določili v vladi. Jaz pa naj bi tam bil in zagovarjal ta stališča, ki niso bila moja stališča. To bi drugače zagovarjal. Zato sem takrat šel k predsedniku Drnovšku in mu povedal, da se mi ne zdi prav, da ob tem, ko sem imel ves čas po 16 ur na dan delo z ministrstvom, imam še tole zraven, pa sem pravni laik. Fides je pa – to moram povedati – zmeraj izjemno dobro pravno pripravljen. Pogajanja so bila zame taka, da sem bil tam vedno v manjvrednostnem položaju. Predsedniku sem dejal, da bi vlada morala imeti eno skupino treh, štirih izkušenih pravnikov, ki bi se pogajali z vsemi sindikati, ne samo zdravniškimi, da bi bila ta plačna politika, ki je ne moremo in ne moremo urediti tako, da bi bili ljudje zadovoljni, mogoče uspešnejša. On je odgovoril tako, da sva se od takrat naprej skupaj s Tonetom Ropom pogajala.