Čeprav je izvolitev Bratuškove za mandatarko odlična novica za Slovenijo, je to hkrati dokaz, da smo še vedno patriarhalna družba. O klientelizmu, desnih političarkah, moških, ki zavzemajo delovna mesta ženskam in novem ženskem gibanju Nič brez žensk je za MMC spregovorila sociologinja dr. Darja Zaviršek, predstojnica katedre za socialno vključevanje in pravičnost Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani in avtorica več knjig, med drugimi, Mavrčine družine gredo v šolo.

Alenka Bratušek je prva ženska v Sloveniji, ki je bila potrjena za mandatarko. Zdaj sestavlja koalicijo, videti je, da bo postala prva izvoljena predsednica vlade. Je to dobra novica?
To je za Slovenijo odlična novica in znanilec nečesa novega. Še preden je gospa Bratušek postala mandatarka, ji je naše gibanje Nič brez žensk stopilo v podporo ob napadu SDS-a, ki je zapisal, da bo njen mandat krajši, kot je njeno krilo. To smo označili kot primer seksizma v javnosti in politiki. Slovenska mizoginija je tako "normalizirana", da se nikomur ne zdi nič hudega, zato smo se odzvale. Imela bo sicer več težav, kot bi jih imela, če bi bila moški, poskušali jo bodo diskreditirati. Obenem je pozitivni model za druge ženske, ki bodo stopale v politiko. A to, da je ženska, ni dovolj. Biti ženska ne pomeni biti boljši človek. Vprašanje je, kaj bo kot političarka naredila. Ali bo "denormalizirala" tisto, kar je postalo normalno: da se govori o podjetjih, in ne ljudeh, da se govori o bankah, ne pa o revščini, da se ne upoštevajo strokovne raziskave in analize, da imamo nenadoma veliko ljudi pod pragom revščine. Moški in ženska sta blago, ki se ju prodaja med agencijami za delo, ženske vozijo iz Dominikanske republike, da v Sloveniji prodajajo edino, kar imajo, svoje telo. Tisto, kar bo mandatarko naredilo drugačno od njenih predhodnikov, bi bilo to, da bo ta diskurz denormalizirala.

Ali bi več žensk v politiki še dodatno pripomoglo "denormalizirati zadeve"? Kaj bi moral prinesti ženski impulz v politično oziroma družbeno agendo?
Zaradi volilnega sistema, kakršnega imamo, imajo tudi ženske, ki se odločijo za politiko, minimalne možnosti, da so izvoljene na volitvah in da pridejo na najvišje položaje. Seksizem ali nepripustitev žensk v politiko sta praktično zapisana v volilni sistem. Pri nas imamo veliko žensk v političnih strankah, nimamo pa jih na listah v volilnih okrajih ali pa so na listah v tistih okrajih, kjer ne bodo izvoljive. Zanimivo je, da v hudih krizah pride ženska na najvišje položaje. Bolj ko je družba patriarhalna, bolj velja pravilo, da pride ženska na oblast takrat, ko se dva moška ne moreta dogovoriti, kdo bo prevzel oblast. Takrat, ko se stvari normalizirajo, ko se najmočnejši "plejerji" dogovorijo, ženske praktično nimajo možnosti za najvišje položaje.

Torej, ko ni veliko denarja in ko je treba veliko delati, je čas za žensko?
Tudi to je en kazalnik. Ženska dobi priložnost predvsem takrat, ko nobenemu moškemu zaradi določenih razlogov ne ustreza priti v politiko ali pa ne bi bil izvoljiv. Ali pa ko politika ni več dobro plačan posel.

Ta sklic parlamenta kaže, da se je število žensk sicer povečalo, ampak odstopili sta kar dve poslanki. Trenutno je še odprto vprašanje morebitnega prepisa dela magistrske naloge same mandatarke. Ženske so torej enako koruptivne, goljufive ali plagiatorke kot moški?
Določanje ženske zgolj z biološkim spolom je včasih pomenilo, da je manj vredna in bolj neumna. Danes pa nekateri mislijo, da bo bolj človeška, če pride v politiko. Oboje je del istega mita – da človekove lastnosti določa biološki spol. Ravno patriarhat temelji na ideologiji, da so moški zato, ker imajo več mišic ali testosterona, tudi bolj aktivni ali sposobni. To je biološki mit. Če se odmaknemo od tega, vidimo, da moramo pogledati, kakšne so njene svetonazorska naravnanost, izobrazba in življenjske izkušnje. Če pogledamo slovenske političarke, vidimo, da so bile nekatere skrajno sovražne do žensk: če kdo predlaga ukinitev pravice splava, ali ni to manifestacija sovraštva do žensk, ki bodo morda umrle, ker jim bodo mazači narobe opravili splav?

Kaj je drugega kot sovraštvo do žensk, če nekdanja ministrica reče, da je otrok za posvojitev v Sloveniji tako malo in naj torej ženske kar rojevajo, potem bodo dale otroka v posvojitev. Ali pa omalovaževanje samskih žensk, mater z otroki, mam v istospolnih skupnostih. Imamo celo plejado političark, ki jim ni všeč, da so ženske avtonomne, da imajo pravico do odločanja o svojem telesu in življenju. Neoliberalne političarke, ki so pripravljene podražiti vrtce, ali jih celo zapreti v korist bank, ali zmanjšati denar za šolstvo in zdravstvo, dejansko neposredno škodujejo ženskam, ki so najpogosteje povezane s temi sistemi, ker skrbijo ne samo zase, ampak tudi za otroke in može, moške. Vidimo, da je od svetovne nazorskosti in politične orientacije političark odvisno, ali se bo zavzemala za enakost.

Biti demokratičen pomeni biti ne-patriarhalen, ne-mizogin. Bolj ko so ljudje za enakost, za zmanjšanje družbenih neenakosti in socialnih razlik med ljudmi, bolj so privrženci enakosti tudi po spolu. To gre skupaj. Tukaj je povsem jasno, da v prizadevanjih za večjo demokratizacijo in enakost med spoloma z desnimi političarki nimamo pravzaprav kaj početi.

Ste med ustanovitelji novega ženskega gibanja. Kaj so cilji gibanja Nič brez žensk?
Cilji so identični kot glavni cilji vstajniških organizacij, specifični so v delu, da želimo na vsa prizadevanja za družbene spremembe gledati tudi skozi perspektivo, kako bodo določene spremembe koristile ženskam ali jim šle v škodo. Zasledila sem denimo, da se politika pogovarja o tem, da bi ukinila brezplačno pravno pomoč. Kdo jo uporablja? Ženske, ki doživljajo nasilje, ženske, ki jim partnerji hočejo vzeti otroke, ljudje, ki so revni, ženske in moški. Naše gibanje ohranja zgodovinski spomin, da gre v času kriz najslabše ženskam in otrokom.
Če se zmanjšuje število delovnih mest, se iz služb izrine več žensk kot moških. Opažam, da vse več moških dela na blagajnah v trgovinah ali pa za pulti, kjer servirajo ne samo meso, kar je tipično moško delo, ampak tudi kruh. To so subtilni kazalniki, kako moški prevzemajo tista delovna mesta, ki so bila v očeh moških manj vredna, takrat ko je bila blaginja. Zdaj, ko blaginje ni, bodo moški prišli na tista delovna mesta, ki so jih prej imele ženske. Zanimivo! Imamo okrog 320 podpornic in nekaj podpornikov.

Ali imate kakšne konkretne pobude, predloge, kako izboljšati položaj žensk?
Razmišljamo, da bi ustanovili vlado v senci, ki bi bila sestavljena iz žensk in bi spremljala vse, kar počne politika, ter se odzivala z alternativnimi analizami in reflektirala …To je velika oblika pritiska na politiko, da dela boljše. Ena izmed zahtev je paritetna demokracija – to pomeni, da bi v politiki, v najpomembnejših sferah odločanja, moralo biti 50 odstotkov žensk. Zahtevamo tudi, da bi se volilni sistem spremenil tako, da bi ljudje volili posameznike s t. i. preferenčnim glasom; tudi na socialnem in zdravstvenem področju je potrebnih veliko sprememb.
Naša zahteva je, da politiki in političarke spet poslušajo analize strokovnjakov: na fakultetah in inštitutih je narejenih na stotine dobrih predlogov zakonov. Vemo pa, kaj se dogaja v praksi. In vendarle se kljub ponavljanju praktično v zadnjih 20 letih ni nič spremenilo! Kar 20 let ponavljamo, da sodišča niso dovolj usposobljena ali senzibilizirana na področju nasilja nad ženskami, in 20 let dokazovanj ni prineslo nobenih sprememb. Deset let smo delali zakon o osebni asistenci, pa so ga pred nekaj meseci pravzaprav vrgli v koš. Torej, stvari, ki jih strokovnjaki in tudi kritična javnost ponavlja, v bistvu nimajo nobenega učinka.

Kakšna družba zavrže predlog zakona, v katerega je bilo vloženih deset let časa, energije, denarja …?
Klientelistična družba. Klientelizem je največji problem, ker ohranja status quo, si prizadeva zato, da se nič ne spremeni. To je povezano s prakso, da se spoštuje nekoga glede na moč, ki jo ima, ne glede na sposobnosti in demokratično naravnanost. V takšnih družbah imajo elite - pa ne samo politične, ampak tudi invalidske, univerzitetne, zdravniške in druge - interese, da se stvari ne spreminjajo. Smo družba, ki je odporna proti spremembam.

Protesti, ki smo jim priča zadnjih nekaj mesecev, pa govorijo, da imajo ljudje dovolj tega, da se nič ne spremeni. Zdaj se oblikuje nova vlada, v kateri pa bodo spet sedeli sami stari znanci. Protestniki sicer vztrajajo pri predčasnih volitvah. Toda, kako vpeljati spremembe, ki ne bi bile navidezne? Ali smo kot družba zreli zanje?
Absolutno ne. To, kar se dogaja, je bolj kozmetični protest kot kaj drugega. To se vidi iz anket, ko je na vprašanje, ali bi volili vstajniško stranko, le pet odstotkov vprašanih odgovorilo, da bi, čeprav 80 odstotkov ljudi podpira proteste. To je podobno tistemu, ko ljudje sicer podpirajo, da grejo ženske v politiko, volijo pa jih ne. Kako so tradicionalni obrazci razmišljanja pri nas zakoreninjeni, je najboljše pokazal referendum za družinski zakonik. In v enem letu je nemogoče, da bi se v glavah ljudi veliko spremenilo. Ali bodo ljudje, ki niso šli dejavno podpret družinskega zakonika, podprli vstajniško gibanje? Ne bodo ga! Ljudje se pritožujejo, niso pa pripravljeni narediti korenitega premika v glavi.

Kako je videti današnja Slovenka? Ali hodi na proteste, sedi doma z otroki brez službe, se bojuje za službo - kje jo vidite?
Kaj je povprečna Slovenka, je vrednostna ocena. Mogoče bi lahko rekla, da je to ženska, ki ni šla na referendum za družinski zakonik zaradi tega, ker je imela veliko drugih opravkov, ne zaradi tega, ker ga ne bi podpirala. Verjela je, da bodo drugi namesto nje opravili politično delo. Slovenka je mogoče tudi ženska, ki bo takoj rekla, da ni feministka, da je to grda beseda, pa je vendarle za enakost med spoloma, je zato, da ne bi imela slabšega delovnega mesta, slabšega plačila, je zato, da bi njena hči študirala, je proti nasilju proti ženskam, je zato, da bi mož njene hčerke opravil 50 odstotkov gospodinjskega dela ... Pa vendarle reče, da ni feministka.

Kako doživljate 8. marec? Je to še vedno praznik, povod za obujanje spominov na socializem ali povod, da se v javnosti pojavijo določene teme, ki jih sicer ni?
Osmi marec je izredno pomemben, šele zdaj smo ga iz mednarodnega dneva žena spremenili v mednarodni dan žensk, kot je dejansko nastal pred stotimi leti. Zaradi tega ima močan, tudi političen naboj. Takrat so ga naredile ženske in ozaveščeni moški, ki so se borili za iste stvari, za katere se še vedno borimo: za politično participacijo žensk, proti nasilju nad ženskami, za enakost. Je praznik, ob katerem se spomnimo na feministično geslo: osebno je politično! Ker so ženske zgodovinsko, politično in sistemsko potisnjene v neenakovreden položaj samo zato, ker so ženske, so osebne izkušnje vedno tudi politične.

Pravkar smo, denimo, dobile podatke, da je najvišje nagrade v znanosti v Sloveniji v zadnjih 12 letih dobilo le 14, 15 odstotkov žensk, to je samo 29 žensk od 205 nagrajencev. Vse druge so dobili moški, s tem pa tudi denar, prestiž, položaj, nov denar. Ali res mislite, da so slovenske ženske manj inteligentne od moških, da imajo manjše možgane? Ne, to manifestira nedemokratično naravnanost, kjer si moški med seboj delijo nagrade, mnogo žensk pa jih ob tem podpira. To bi se lahko imenovalo nacionalna sramota.

Boste predsednica ženske vlade v senci?
Ne bom.

Zagotovo pa bo vlada v senci imela enako število resorjev kot vlada Alenke Bratušek?
Da, vsaj toliko (smeh).