Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je zakon o socialnovarstvenih prejemkih v neskladju s pravico do socialne varnosti iz 50. člena ustave.

Marsikateri upravičenec ostal brez denarne socialne pomoči

Zahtevo za oceno ustavnosti 14. člena zakona o socialno varstvenih prejemkih je vložilo višje delovno in socialno sodišče, ki je prekinilo postopek odločanja o pritožbi tožnice v socialnem sporu zaradi dodelitve denarne socialne pomoči v višjem znesku.

Navedlo je, da vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 14. člena zakona o socialno varstvenih prejemkih, ker zmanjšanje lastnega dohodka v postopku uveljavljanja pravice do denarne socialne pomoči ni določeno (tudi) za dohodek, s katerim samska oseba ali družina v relevantnem obdobju ne more razpolagati zaradi osebnega stečaja.

Kot je predlagatelju pritrdilo ustavno sodišče, neobstoj ureditve lahko povzroči, da stečajnemu dolžniku oziroma njegovi družini, čeprav dejansko izpolnjuje vse zakonske pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči, ta ni dodeljena oziroma ni dodeljena v ustrezni višini.

Ustavno sodišče dalo navodila CSD-jem

Ustavno sodišče je zato DZ-ju naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v enem letu po objavi odločbe v uradnem listu. Za prehodni čas je ustavno sodišče centrom za socialno delo določilo način izvršitve svoje odločbe.

Ustavno sodišče je sicer že v samem postopku presoje zahtevo za oceno ustavnosti poslalo tudi DZ, ki je ta zakon sprejel. DZ je v odgovoru predlagal, naj ustavno sodišče zahtevo višjega delovnega in socialnega sodišče zavrže. DZ namreč meni, da je 14. člen zakona o socialno varstvenih prejemkih mogoče ustavnoskladno razlagati. Tako naj bi navedeno določbo višje delovno in socialno sodišče že razlagalo v sodbi iz leta 2020.

S tem odgovorom je ustavno sodišče seznanilo predlagatelja, torej višje delovno in socialno sodišče, a je to vztrajalo pri zahtevi. Pojasnilo je, da je vrhovno sodišče omenjeno sodbo iz leta 2020 leto kasneje s sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke v zvezi s priznanjem denarne socialne pomoči zavrnilo.

Ustavno sodišče, ki je zakon presojalo kot celoto, v odločbi navaja, da je ugotovljena protiustavnost izpodbijane ureditve oz. njena neskladnost s prvim odstavkom 50. člena ustave posledica dejstva, da ta ne ureja vprašanja, ki bi ga morala urediti, zato izpodbijane ureditve ni mogoče razveljaviti. Ustavno sodišče je zato sprejelo ugotovitveno odločbo, da je zakon v neskladju z ustavo, zakonodajalcu pa naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v letu dni.

Do odprave neskladja je centrom za socialno delo določilo način izvršitve svoje odločbe. Center za socialno delo, če ugotovi, da pri osebi, ki je ob uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči v osebnem stečaju, niso podani krivdni razlogi iz prvega odstavka 28. člena zakona o socialno varstvenih prejemkih in da izpolnjuje druge zakonsko določene pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči, pri izračunu lastnega dohodka, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, ne sme upoštevati dohodkov in prejemkov, s katerimi oseba zaradi osebnega stečaja ne more razpolagati.

Kot je še razvidno iz odločbe ustavnega sodišča, ki so jo sodniki sprejeli soglasno na seji 10. aprila, se sodišče, ker je ugotovilo, da je zakon v neskladju s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena ustave, ni spuščalo še v presojo, ali je izpodbijana ureditev v neskladju še z drugimi zatrjevanimi človekovimi pravicami in ustavnimi načeli.

Predlagatelj je namreč v zahtevi zatrjeval še neskladje s pravicama do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena ustave ter z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave in načelom socialne države iz 2. člena ustave.