Pogosto lahko le ugibamo, koliko starostnikov doživlja nasilje. Podatki policije kažejo, da nasilje tako fizično kot psihično nad starejšimi iz leta v leto narašča.

Po dostopnih podatkih vsako leto obravnavajo približno 5.000 primerov, število obravnavanih primerov pa se vsako leto poveča za približno 300. A to je le vrh ledene gore, večina primerov namreč ostane neprijavljenih.

Ko dom postane središče konfliktov in nasilja
Mnogi si težko predstavljajo, da se največ nasilja in konfliktov dogaja doma, torej tam, kjer bi pričakovali razumevanje in ljubezen. In čeprav so zakonitosti in dinamika, kot navaja Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi, podobne tistim, s katerimi opredeljujemo nasilje nad ženskami in otroki, nasilje nad starejšimi še vedno ostaja tabutema.

Večina nasilja nad starejšimi se dogaja za domačimi stenami, povzročitelji pa so najpogosteje ožji družinski člani – otroci, vnuki in partnerji, redkeje pa zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu.

Žrtev krivdo pogosto prevzame nase
"Nasilje družinskih članov sprejemajo kot lastno odgovornost, očitajo si, da so slabo vzgojili svoje otroke oziroma vnuke, sram jih je priznati nasilje lastnih družinskih članov," je razloge, zakaj starejši tako težko spregovorijo o nasilju, še redkeje pa se opogumijo in ga prijavijo, je pojasnila Rožca Šonc, vodja programa Starejši za starejše pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Po njenih besedah so žrtve nasilja najpogosteje ženske, redkeje pa tudi moški.

Da je najtežje prijaviti nasilje bližnjih, se strinjajo tudi v Delovni skupini za nenasilje v zdravstveni negi. "Starejši o tem, da doživljajo nasilje s strani lastnih otrok, vnukov in partnerjev ali pa s strani zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu zelo težko spregovorijo. Strah, nemoč, sram in odvisnost jim preprečujejo, da bi o svoji stiski spregovorili z osebami ali z organizacijami, ki jim lahko pomagajo. Bojijo se, da bi razkritje nasilja še povečalo njihovo ogroženost ter odvisnost in jih pripeljalo v še večjo stisko," je povedala Doroteja Lešnik Mugnaioni, strokovna sodelavka delovne skupine za nenasilje.

Pogosto se tudi zgodi, da žrtve krivdo za vedenje nasilneža prevzamejo nase, dinamika nasilja pa sčasoma pripelje do normalizacije nasilja v odnosu.

Za nasilje nista kriva žrtev in prijavitelj
3.500 prostovoljcev, ki sodelujejo v projektu Starejši za starejše, v okviru katerega obiskujejo starejše od 69 let, so pogosto prvi, ki zaznajo nasilje. Ko neprimerno ravnanje prijavijo policiji, pa občasno tudi sami postanejo tarča nasilja, hitro se namreč razve, kdo je prijavitelj, saj poleg družinskih članov pogosto le še prostovoljci obiskujejo žrtve nasilja.

Država bi morala po mnenju Šončeve več narediti že na področju ozaveščanja, med drugim že v šolah, hkrati pa bi morali dodatno usposobiti policijo, centre za socialno delo in sodstvo na področju pravočasnega preprečevanja in odkrivanja pa tudi kaznovanja nasilja. Predvsem pa bi se morali vsi zavedati, da za nasilje nista kriva žrtev in prijavitelj nasilja.

V zakonodaji bi moralo obstajati več varovalk
ZDUS sicer opozarja, da "obstoječi mehanizmi zaščite človekovih pravic niso dovolj učinkoviti, da bi se zaščitile in spoštovale pravice starejših ljudi". Ob tem so dodali, da je starejšim pogosto kratena pravica do odločanja, kako upravljati lastne finance in lastnino. Mnogim pa tudi ni omogočeno, da bi se sami odločili, s kom želijo živeti in na kakšen način želijo biti vključeni v družbo.

Tudi v Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (zbornica – zveza) opozarjajo, da za preprečevanja nasilja ni dovolj zgolj ozaveščanje, ampak se zavzemajo za vgraditev mehanizmov za preprečevanje, zgodnje zaznavanje in ukrepanje v zakonodajo.

Zlorabo starejšega najpogosteje prijavijo družinski člani
Najlažje se sicer odkrije fizično nasilje, a spekter nasilja je zelo širok. Žrtve nasilja se tako pogosto srečajo tudi s psihičnimi in čustvenimi zlorabami, različnimi oblikami zanemarjanja, ekonomskega izkoriščanja in izsiljevanja ter celo spolnimi zlorabami, vse naštete oblike pa je še težje zaznati.

Zlorabo starejšega po podatkih ZDUS-a še vedno najpogosteje prijavijo družinski člani (20 odstotkov), tri odstotke zlorab manj prijavijo bolnišnice, 11 odstotkov policija, slabih deset odstotkov izvajalci pomoči na domu, 8,8 odstotka vseh prijav pa opravijo prijatelji in sosedje.

V zbornici – zvezi še opozarjajo, da ne smemo pozabiti, da smo kot družba vredni toliko, kot znamo poskrbeti za starejše.