Trg dela namreč ne ponuja veliko možnosti. Kljub gospodarski rasti je še vedno zelo nestabilen, segmentacija pa se še vedno veča, ugotavlja Martina Trbanc, raziskovalka na Inštitutu RS za socialno varstvo. Država na tem mestu sicer teži k spremembam. A te spremembe temeljijo predvsem v spremembi delovnopravne zakonodaje, ki zdaj omogoča lažje odpuščanje redno zaposlenih delavcev v upanju, da bodo zaradi tega delodajalci zaposlovali več.

A nove zaposlitve za nedoločen čas so redke – leta 2014 je bila večina novih zaposlitev sklenjenih za določen čas. Precej je tudi samozaposlovanja. Ker v obdobju krize in zaprtosti trga niso imeli druge izbire, se je veliko mladih odločilo za odprtje s. p.-jev, k temu pa jih je s subvencijo v znesku 5.000 evrov še do pred nekaj leti motivirala tudi država. A danes je pod pragom revščine kar četrtina samostojnih podjetnikov.

Na mladih svet stoji
"Kar me najbolj skrbi, je dejstvo, da se povečuje število prejemnikov denarne pomoči med mladimi, da so to fakultetno izobraženi ljudje. Država je vložila ogromno denarja v strokovnjake, ki so zdaj na 270 evrih pomoči. To sporočilo mladim, da bodo preživeli na 270 evrih socialne pomoči, je katastrofalno. Mladi morajo dobiti sporočilo, da se morajo zaposliti, morajo v službo, da lahko sebe preživijo," pove Lepoša z ministrstva za delo.

Stopnja brezposelnosti med mladimi, starimi od 25 do 29 let, se sicer niža. A vprašanje je, zakaj. Imajo ti ljudje kakovostne zaposlitve ali pa so prisiljeni odpreti s. p. in živeti na robu revščine? Morda delajo v nemogočih pogojih ali za polovični delovni čas, ki jim ne omogoča dovolj dohodkov?

Poveden je primer Eve (ime je spremenjeno), ki je bila lani absolventka arhitekture. Začela je delati v pohištvenem salonu, kjer so ji zagotovili, da hočejo njene storitve obdržati tudi po poteku njenega študentskega statusa. Letos so obljubo resda izpolnili. A ponudili so ji službo le za polovični delovni čas, za katero bi dobila 308 evrov mesečno brez dodatkov. Evino delo v podjetju je zajemalo urejanje spletne strani, delala je kataloge, risala je pohištvo in prostore za potencialne stranke. Za zadnje storitve minimalna urna postavka po navadi znaša 25 evrov. Ponudba, ki jo je dobila Eva, je za 3,5 evra na uro. Službo je odklonila, ker se ji za ta denar preprosto ne izplača delati.

Ko zaposlitev ni dovolj za življenje
Ljudje, ki so zaposleni za določen čas, lahko v hipu ostanejo brez zaposlitve in socialne varnosti. Še manj stabilni pa so prekarni delavci in samostojni podjetniki. Samozaposleni so brez ugodnosti zaposlenih, saj nimajo bolniške in dopustov. Če kakšen mesec niso sposobni delati in ne morejo plačati prispevkov, takoj ostanejo še brez zdravstvenega zavarovanja.

Tudi zaposlitve, ki naj bi nudile več stabilnosti, so v nekaterih primerih vse prej kot varne. Vse gospe, ki se vsakodnevno srečujejo z revnimi zaposlenimi, mi povedo zgodbe o tem, kako delodajalci izkoriščajo svoje delavce. Najhuje je v gradbeni ali podobnih storitvenih dejavnostih, pove Anita Ogulin. "Poznam primere, ko delodajalec delavcu to plačo nakaže, ta pa mora nesti denar delodajalcu nazaj. Ker morajo iz tega povrniti svoje prispevke, ki so jih dali, in ta oseba nima potem prav ničesar."

Alenka Petek pove, da so nekateri zasebniki že tako izurjeni v izkoriščanju delavcev, da jih inšpekcija praktično ne more uloviti. "Poznamo ljudi, ki so še v slovenskem parlamentu prenavljali na črno. Potem vemo, kakšno je stanje. To je treba narediti dostojnejše za človeka. Ne pa da človek gara in potem s tistim, kar prinese konec meseca domov, ne more preživeti."

Dragoš: Za rast gospodarstva žrtvujemo delavce
Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo je do trenutne državne politike zelo kritičen. "Danes je socialna država damping za najslabše plačane kategorije redno zaposlenih," pove. Nizke socialne pomoči namreč omogočajo nizke minimalne plače.

Dragoš pravi, da gre segmentiran in nestabilen trg delovne sile na roko nekaterim delodajalcem. Ker smo zniževali minimalno plačo, smo delodajalcem omogočili, da ustvarjajo rast svojih podjetij z izkoriščanjem delavcev. Z višjo minimalno plačo bi morali rast podjetij utemeljevati drugače kot z nižanjem plač – na primer s kakovostjo njihovih proizvodov ali storitev. Tako pa smo določenim delodajalcem dovolili, da izkoriščajo živo delovno silo. "Tako v Sloveniji podpiramo gospodarsko rast in kapitalizem," je kritičen Dragoš.

Potrebujemo sistemske spremembe
Socialna varnost in zaposlitev sta v konceptu socialne države prepleteni – prispevki iz zaposlitve

financirajo socialno varnost zaposlenih. A ob tako nestabilnem trgu dela prepletenost lahko postane nevarna. Ko nekdo izgubi zaposlitev, s tem ostane tudi brez socialne varnosti. Martina Trbanc meni, da bi morali zato začeti razmišljati o tem, da bi kakšno izmed socialnih zavarovanj ločili od zaposlitve.

"Naš sistem je dobro deloval, dokler je bila večina ljudi redno zaposlenih in je plačevala prispevke. Tisti hip, ko pa ljudje začnejo ostajati zunaj sfere dela, pa se začne to razmerje rušiti. Zato bi morali začeti razmišljati o tem, da kakšnega izmed osnovnih zavarovanj ne bi več vezali na zaposlitev, ampak bi se financiralo iz davkov," pravi Martina Trbanc.

Primer so zdravstvene storitve. Zaposleni so zdravstveno zavarovani prek svoje zaposlitve, nezaposlenim ga financira bodisi zavod za zaposlovanje bodisi centri za socialno delo. Samozaposleni in prekarni delavci pa morajo za zavarovanje poskrbeti sami. A njihovi dohodki niso redni in plačilo zdravstvenega zavarovanja jim včasih predstavlja previsok izdatek. Če kakšen mesec prispevkov ne morejo plačati, tisti mesec nimajo dostopa do zdravstvenih storitev.

Če bi zdravstveno zavarovanje vsem prebivalcem ne glede na njihov zaposlitveni status financirali iz državnega proračuna, bi dostop do vsaj osnovnih zdravstvenih pravic imeli vsi državljani. Glede na to, da se zavarovanja večinoma že zdaj financirajo iz državnega proračuna, bi ta sprememba pomenila predvsem zmanjšanje nepotrebnih administrativnih postopkov pri podeljevanju zavarovanja iz različnih institucij. To bi sistem zelo poenostavilo, pove Martina Trbanc.

Obenem bi z dodatki ali zavarovanji, ki so namenjeni vsem, ljudje dobili občutek, da od države za plačilo svojih davkov tudi nekaj dobijo. Univerzalnost določenih pravic tako spodbuja družbeno kohezivnost, pove Martina Trbanc.

Ločevanje določenih socialnih zavarovanj od zaposlitve bi bila ogromna sistemska sprememba. Ampak glede na spreminjanje trendov v Sloveniji bodo v nekem trenutku tudi te potrebne, zato bi se moralo začeti o njih čim prej razmišljati, opozarja Martina Trbanc. "Z danes na jutri se ne bo zgodilo nič, v desetih letih pa se da storiti veliko."

Kako naprej?
Kljub naraščajoči revščini in s tem povezanimi družbenimi težavami v Sloveniji sistemskih sprememb za zmanjševanje revščine za zdaj ne načrtujemo.

"Dolgoročne vizije v tem trenutku ni in temu bi morali nameniti veliko več pozornosti," pove Štefan Lepoša z direktorata za socialne zadeve na ministrstvu. "Absolutno bi morali začeti razmišljati o tem."

Glede na to, da prav Lepoša od avgusta letos zaseda položaj vodje direktorata za socialne zadeve, bo moral biti prav on tisti, ki bo posvetil največ pozornosti razmisleku in pripravi sistemskih sprememb na področju blaženja revščine.

Prav to, da niti nimamo vizije, kakšna naj bi bila Slovenija čez 10 ali 20 let, je najbolj problematično. Načrtovani projekti socialnega vključevanja in aktivacije, ki jih bomo financirali z evropskimi sredstvi do leta 2020, so zelo kratkoročno usmerjeni. Vprašanje je, ali jim bo sploh uspelo blažiti trenutno revščino. Zagotovo pa je ne morejo dolgoročno znižati. Če ne vemo, v katero smer gremo, so namreč vsi ukrepi, ki jih načrtujemo, zgolj obliži na rano, ne pa tudi zdravilo.

Tanja Pirnat, podcrto.si

Članek objavljamo v sodelovanju s spletnim medijem za preiskovalno novinarstvo podcrto.si