“Vse želje so šle v nič, morala sem na drugo šolo, kjer je vse lažje in cenejše,” pripoveduje srednješolka, ki je morala zaradi visokih stroškov potrebščin in obšolskih dejavnosti zapustiti srednjo zdravstveno šolo.

Naša sogovornica, ki želi zaradi zaznamovanosti z revščino ostati neimenovana, ni edina, saj pozna še dve dekleti, ki sta morali zaradi visokih stroškov opustiti željo, da postaneta medicinski sestri, in sta sploh popolnoma opustili šolanje. “Okoli 60 evrov je prišlo za halje, ene pet učbenikov je bilo čez tristo evrov. Potem pa še obvezni športni dnevi. Ko je bila kriza, nismo mogli nič. Sem se pač prepisala,” pripoveduje.

"Popolnoma brezplačnega šolanja ni"

Na ministrstvu za šolstvo njene zgodbe ne vidijo kot težavo.”Konkreten primer govori o prepisu v drugo šolo, tako se, iz vidika naših evidenc, dekle še naprej šola. Da obstaja brezplačno šolanje, to smo že večkrat govorili, da popolnoma brezplačnega šolanja ni," je včeraj v oddaji Tarča povedala državna sekretarka dr. Andreja Barle Lakota.

Naši otroci kot "kanonfuter"

Prav nasprotno vidi razmere raziskovalka Pedagoškega inštituta Marjeta Doupona, ki je v oddaji povedala, da se se v manj razvitih okoljih le en ali dva učenca z osnovne šole vpišeta na gimnazijo. "Sredi polja v Prekmurju stoji tovarna avtodomov. Tja nabirajo otroke brez izobrazbe, da postanejo poceni delovna sila. Naši otroci, ki so neizobraženi, so tam kot nekakšen kanonfuter," opozarja Doupona, saj večino inženirskih delovnih mest po njenih besedah zasedajo tujci. Ob tem delo države vse pogosteje prevzemajo človekoljubne organizacije, kot je projekt Botrstva ZPM Moste in Vala 202, ki pomagajo otrokom do donatorjev, ki jim pogosto omogočijo poleg drzgega tudi šolanje.

Statistika kaže, da se v gimnazije izrazito vpisujejo otroci premožnejših, opozarja direktor Državnega izpitnega centra dr. Darko Zupanc. Gimnazijski maturanti prihajajo iz bolj izobraženih družin, ki imajo v povprečju 70 odstotkov višje prihodke od staršev poklicnih maturantov. Letni družinski proračun učencev poklicnih šol je od družin gimnazijcev v povprečju nižji za 18.600 evrov ali eno povprečno letno plačo pri nas. “Tisti, ki imajo, bodo pridobili še več. Tisti, ki nimajo, jim bodo vzeli še to, kar so imeli,” sklene za Tarčo oceno slovenskega šolstva Zupanc.

Jure Brankovič, Tarča