Zaradi korupcije je torej padla še zadnja trdnjava - to je sodstvo!

Kaj nam pove - sicer prvostopenjska - obsodba suspendiranega sodnika Milka Škoberneta zaradi prejemanja podkupnine? Najprej to, da očitno res ni več nedotakljivih, potem pa tudi to, da je naša družba v resnici prežeta s korupcijo.

S položajem očitno pridejo tudi lepljivi prsti. Tudi na takih funkcijah, kjer bi ji morali soditi, torej tam, kjer bi morala koruptivna dejanja dobiti zadnjo obsodbo.

Pa ne: celo sodnik je za svoje delo zahteval podkupnino! Torej tisti, ki v službenem času nosi črno haljo in deli pravico na sodišču - za pravico zahteva podkupnino. Skrajno zavržno!

A takšna je slovenska realnost. Pravzaprav skoraj ni poklicne skupine, ki ne bi imela svojega kolega v zaporu ali pa vsaj obsojenega kolega. Nekdaj ugledni gospodarstveniki, poslanec, nekdanja predsednika vlade, tožilec, zdaj celo sodnik.

Zaradi korupcije se maje zdravstveni sistem. Ne govorimo o navadnih kriminalcih, preprodajalcih mamil, tatovih, ampak tistih, ki so obsodbe doživeli, ker so za kriminalna dejanja zlorabili svoj privilegiran položaj in vpliv v družbi. In si polnili žepe! Na račun drugih.

Verjetno so mislili, da jih to omogoča položaj - in da so nedotakljivi. A očitno se to obdobje v Sloveniji končuje. Organi pregona so se zbudili. Hišne preiskave se vrstijo. Policija, tožilstvo in sodišča delajo. Zapori so polni.

A to je zelo slaba tolažba. Veliko bolje bi bilo, če zaradi korupcije in zlorab položaja sploh ne bi bilo treba nikomur na sodišče. Če bi bili etični standardi - zlasti pri najodgovornejših - tako visoki, da jim niti na misel ne bi prišlo, da si poleg plače za svoje delo zaslužijo oziroma zahtevajo še kakšno drugo nagrado.

Koliko je torej pri nas še Milkov, Zoranov, Janezov, Ivanov, Srečkov …

Jolanda Leber, Radio Slovenija