Zadnje je bilo z vladnim odlokom prepovedano od marca lani do preteklega tedna. Če nam je bila v preteklem letu v imenu javnega zdravja svoboda gibanja nepričakovano onemogočena, se nam na horizontu že izrisuje pogojevanje te pravice v povezavi s cepljenjem proti bolezni covid-19. Bomo kmalu imeli cepilne potne liste?

Nam bodo ti vrnili izgubljeno svobodo? Ali bodo ogrozili temeljne človekove pravice in vodili do diskriminacije? Bi morali v javnosti bolj naslavljati problem erozije človekovih pravic, nespoštovanje ustave in zaton vladavine prava ter demokracije? Vse to so vprašanja, ki poleg zdravstvene problematike vse bolj načenjajo družbo.

Spomnimo na 32. člen slovenske ustave, ki pravi: "Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadar koli vrne." Svobodo gibanja v 45. členu ureja tudi listina Evropske unije o temeljnih pravicah. To pravico prav tako urejata 13. in 14. člen splošne deklaracije o človekovih pravicah. Tudi pravica do zbiranja je temeljna človekova pravica, ki bistveno omogoča demokratično delovanje družbe, pa vendar jo je prebivalkam in prebivalcem Slovenije aktualna oblast za več kot leto dni odvzela.

"Konstantno je treba gledati državi pod prste, ne glede na to, ali je leva, zelena, rumena, rdeča ali desna," opozarja nekdanja informacijska pooblaščenka, pravnica in odvetnica Nataša Pirc Musar. Da "ne smemo pozabiti, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in da to oblast ljudstvo lahko izvršuje tudi preko t. i. institutov neposredne demokracije, česar ni mogoče kar a priori omejiti," pa poudarja direktor Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Aleš Završnik.

Tudi sicer strokovnjaki že leto dni opozarjajo, da morajo biti ukrepi za zajezitev epidemije strokovni in ne politični. Pri Pravni mreži za varstvo demokracije so na podlagi pravice do dostopa do javnih informacij vlado zaprosili, da jim predstavi dognanja za sprejemanje ukrepov, pravi Anuška Podvršič.

"Te dokumentacije nam niso posredovali, zato smo zaprosili tudi epidemiološki kolegij na NIJZ-ju, pa so nam ravno tako izdali odklonilno odločbo, uspeli smo dobiti samo zapisnike strokovne skupine za covid-19 pri ministrstvu za zdravje, iz katerih izhaja, da vlada o nekaterih ukrepih sploh ni odločala, sploh pa niso o tem odločali tedensko."

Anuška Podvršič dodaja, da "zato ne moremo vedeti, ali so ukrepi sorazmerni, če ne poznamo ozadja in nimamo dostopa do informacij, ki so javnega značaja." O tem, ali morajo biti tovrstne informacije javnosti dostopne, bo odločalo ustavno sodišče, še pove.

Na vprašanje, ali lahko še vedno govorimo o demokratični in pravni državi, če oblast ne upošteva ustave in odločb ustavnega sodišča ter ali imamo na razpolago ustrezna orodja za ohranitev demokratičnih načel, Aleš Završnik odgovarja: "Jaz bi rekel, da ja, imamo orodje; orodje, da tako oblast zamenjamo. To je najmočnejše orodje." In dodaja: "Imamo pa tudi orodje prava. A pravo je šibko in odvisno od tistih, ki ga uresničujejo, odvisno je od tistih, ki se obračajo na sodišče, tistih, ki se pritožijo, se obrnejo na ustavno sodišče ali na evropsko sodišče za človekove pravice. Ampak dobro bi bilo, da teh orodij sploh ne bi bilo treba uporabljati, da bi imeli oblast, ki upošteva odločbe in odločitve, ki so nad oblastjo."

Ne pozabimo, še pravi, "oblast je razdeljena, ne more ena veja oblasti rušiti odločitev drugih vej oblasti". Aleš Završnik tudi opaža, da so ljudje vedno bolj pravno ozaveščeni in vedo, "kako pomembno je, kdo nam vlada. Če si je včasih zmerna večina mislila, 'saj jaz delam vse po najboljši moči in ni pomembno, kdo je gospodar v hiši, kdo nam vlada', zdaj vidimo, da je zelo pomembno, kdo nam vlada, ker nam zarisuje naše možnosti in priložnosti v življenju."

Nataša Pirc Musar pa poudarja, da poleg naštetega ne smemo pozabiti, da je pandemija začasna in da morajo biti tudi vsi ukrepi začasni. "V pravu s tega vidika govorimo o klavzulah sončnega zahoda, kar pomeni, da je treba že vnaprej predvideti, koliko časa bo trajal neki ukrep, koliko časa nam bodo to našo svobodo in enakost omejevali," in dodaja, da je premalo razumevanja temeljnih človekovih pravic in pomena pravne države.

"Veste, v takšni situaciji bi človek v razvitih demokracijah pričakoval več ne samo razumevanja, ampak tudi znanja s področja človekovih pravic. Večkrat sem že kritično povedala, da razumem, da je Slovenija v nezavidljivem položaju, tako kot vse države po svetu, ampak če določenega področja strokovnjaki z ministrstev ne poznajo dovolj dobro, lepo vas prosim, vsaj vprašajte, če česa ne veste!"

Varuh človekovih pravic Peter Svetina meni, da "so covidna kriza in vsi ukrepi po celotnem svetu zarezali v človekove pravice, mnoge pravice in svoboščine so stopile v ozadje", in zelo jasno opozarja na skrb vzbujajoče dejstvo, da je zelo na udaru pravica do svobodnega izražanja.

"Sam sem to tudi javno večkrat kritiziral, da vlada, ki sprejema te ukrepe, da morajo ti ukrepi veljati za vse enako in tudi za vsa zbiranja (…) verjamem pa, da bomo, ko bo ta kriza mimo, demokratične vrednote še utrdili in da bo raven človekovih pravic prišla na raven, kakršna je bila pred krizo."

Aleš Završnik pa ravno nasprotno opozarja na veliko tveganje, da se bodo stvari precej spremenile, in na nevarnost, da bodo takšne tudi ostale.

Na vprašanje, ali bo pandemija nepovratno spremenila pomen človekovih pravic in zakaj se ljudje tako hitro sprijaznijo s tem, da so jim določene svoboščine odvzete, Nataša Pirc Musar pojasnjuje: "Veste, velikokrat pravniki uporabimo prispodobo kuhane žabe za nekaj takšnega. Če žabo vržeš v vrelo vodo, bo odskočila, ker se bo spekla, če pa jo vržeš v hladno vodo in počasi segrevaš, bo ta žaba v vodi poginila, ne bo imela tega instinkta, da bi skočila ven. In ravno tako se dogaja na področju človekovih pravic, malo po malo nam jih jemljejo, navajamo se na določene ukrepe, vse manj ljudi se oglaša, vse manj razumevanja je za tiste, ki se oglašamo, ker prevladajo argumenti nekakšne varnosti, ampak jaz mislim, da je še vedno dovolj ljudi po Evropi in po svetu, ne samo v Sloveniji, ki kritično razmišljajo in razumejo pomen temeljnih človekovih pravic. Res je, da se velikokrat zgodi marsikatera bitka, včasih upravičeno, včasih tudi ne, ampak vedno je treba gledati v to smer, da se "vojna" ne izgubi. To je tisto, kar je na koncu najpomembneje. Nikakor in nikoli se ne smemo navaditi na kratenje osnovnih človekovih pravic."