Med hribi, ki ločijo Tolmin od Bohinja, na 744 metrih nadmorske višine leži vasica, v kateri živijo le še štirje prebivalci. Če njeno ime – Kneške Ravne – vpišete v navigacijo v katero od svojih pametnih naprav, bo vas sicer našla, poti do nje pa ne bo znala izračunati. V Kneških Ravnah namreč nimajo ne mobilnega signala ne širokopasovnega medmrežja.

Če želimo ugledati več kot slabo črtico signala v levem zgornjem kotu svojega telefona, se moramo vrniti v vas Kneža, ki leži v Baški grapi. Od tu naprej vas do Kneških Raven pripeljejo le še smerokazi in prijazna navodila domačina Slavka Šorlija, ki z ženo vodi kmetijo z nekaj več kot desetimi kravami. Signala kmalu za Knežo zmanjka in tako je vseh 12 kilometrov do gorske vasice. Cesta je ozka in strma in ponekod makadamska. A tudi po asfaltiranih odsekih leži polno kamenja. Kot nam pojasni Šorli, je največja nevarnost krušenja kamenja po močnem deževju ali vetru ali pa ko se po dolgotrajni zmrzali zrak spet ogreje. Večino kamenja pa na cesto po Šorlijevih besedah spravijo gamsi, ki skakljajo po skalovju, pod katerega je stisnjena cesta.

Med vožnjo do Kneških Raven torej velja biti previden. Kot pravi Šorli, za 12 kilometrov dolgo pot do Kneže porabi skoraj pol ure, "saj nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom". Če se zgodi nesreča, ne moreš poklicati nikogar, saj signala ni. Da bi koga srečali in ustavili, ni prav dosti verjetno, saj se po cesti včasih tudi po cel dan ne pelje nihče. Še poštar se v Kneške Ravne pripelje le enkrat na teden. "Pa še to ne, če je slabo vreme," doda Šorli.

S Slavkom Šorlijem so nas povezali na Občini Tolmin, potem ko smo na interaktivnih zemljevidih Agencije za komunikacijska omrežja in storitve našli nekaj belih lis oziroma območij brez mobilnega signala in širokopasovne povezave. Kot so nam pojasnili, na občini vseskozi spodbujajo operaterje za investicije, s katerimi bi s signalom pokrili bele lise. "Pri tem je ključna pomoč države, a so žal spodbude, ki so temu področju namenjene, očitno trenutno še premajhne za najbolj ekstremne primere," so zapisali na Občini Tolmin.

Mobilni telefon nameščen v škatlici na hodniku

Slavko Šorli in njegova žena Irma imata vsak svoj mobilni telefon, vezavo imata sklenjeno vsak pri svojem operaterju, saj tako izmenično poskušata srečo s signalom. Telefona hranita v škatlici na hodniku, tik pod ojačevalcem signala, povezanim z anteno, ki na drugi strani izstopi iz hiše in je obrnjena proti dolini. Šorlija tako lahko pokličete po telefonu … In nato počakate do večera ali do naslednjega dne, da vam vrne klic.

"Telefona nimam kaj nositi s seboj, ko pridem v hišo, pogledam, ali me je kdo klical, in nato pokličem nazaj." Okoli hiše, na kmetiji, signala ni. No, včasih jim ga uspe uloviti na vogalu hleva. "A največkrat ulovimo "falš" signal, kot temu rečemo. Ena ali dve črtici kažeta, a se ne moreš pogovarjati, prekinja. A1 ima tu sploh slab signal, Mobitel nekoliko boljšega, a je zelo odvisen od vremena." Kot razlaga Šorli, je en oddajnik za hribom na Voglu, drugi pa je na Črvovem vrhu in ga prav tako zakrivajo hribi.

Na pročelju hiše, ki se obrača proti dolini, je montirana antena, ki lovi mobilni signal iz omenjenih oddajnikov. Ob njej sta dva satelitska krožnika, eden za televizijski signal, drugi je namenjen satelitskemu medmrežju, a ga zaradi visoke cene Šorlijevi ne uporabljajo več. Dokler so še uporabljali satelitski telefon in medmrežje, so skupaj s televizijo plačevali okoli 280 evrov na mesec, kar jim je predstavljalo prevelik strošek. Njuna sinova, ki z vnuki obiskujeta starše, signala ne pogrešata. "Starejši sin pravi, da se pride sèm spočit. Ko ima preveč vsega, pravi, da je zanj balzam, da tu ni ne interneta ne telefona in ima res svoj mir."

Če potrebuje medmrežje, se Slavko odpravi k sinu, ki ima pisarno v Tolminu. 26 kilometrov dolga pot terja slabo uro vožnje. Ne več kot enkrat tedensko se v Tolminu z ženo ustavita tudi v trgovini. Irma Šorli meni, da je dobro, da trgovine nimaš za vsakim vogalom. "Ne greš po štruco kruha, temveč nakupiš vse, kar potrebuješ za 14 dni, za en mesec. Nekdo, ki živi v mestu in ima trgovino pred nosom, pa gre v trgovino po vsako kilo pašte."

Zakonca Šorli sta upokojena, a še vedno intenzivno delata na kmetiji. Slavko vsako drugo jutro okoli 5. ure zjutraj odpelje mleko v Knežo in se nato vrne in dela na posestvu. Največji strah zakoncev je, da bi se Slavku kaj pripetilo na terenu in ne bi mogel poklicati na pomoč. "Ko grem delat v gozd ali ko grem od doma, telefona ne nesem s sabo, zato ker ga ne potrebujem, ker mi ne lovi." A zakonca imata dobro utrjeno dnevno rutino. "Jaz pridem v hišo med pol eno in eno uro. Prav tako pridem, ko se naredi mrak," pojasnjuje Šorli. Če ga ob tem času ne bi bilo, bi žena vedela, da je nekaj narobe. "Pove tudi, kam gre, da bi lahko šla pogledat, če pride gorjé. Toda če se njemu kaj zgodi ob dveh popoldne, jaz pa do teme ne grem pogledat, je lahko tudi že prepozno," skrbi Irmo. Poleg tega bi se v primeru nesreče morala vrniti v hišo, od koder bi lahko poklicala na pomoč, saj drugje signala ni.

Slavko Šorli pozimi sam spluži ozko cesto do Kneže. Kot pripoveduje, je oni dan žagal podrto drevo, ki je zaprlo cesto. "Ko sem žagal … Zadaj pa kamen v hrbet. Komajda sem obstal na nogah. – In kaj ste potem naredili? – Nič, kaj boš naredil ... En čas sem stal na mestu in čakal, da se malo umiri, potem sem šel pa naprej. – Kam ste se potem odpeljali? V Knežo ali domov? – Ne, ne. Delal sem naprej. – Nič k zdravniku? – Eh, to te mora pa že pol manjkati, da greš."

Šorlijeva sta se kljub skrbem na življenje brez signala nekako navadila, čeprav Slavko prizna, da na hodniku na vrhu stopnic včasih "pokliče kakšnega svetnika", ko ni signala ravno takrat, ko bi ga najbolj potreboval. "Marsikateri privatnik, ki pride sèm delat, pravi: – Hvala bogu, da ni signala! Imam vsaj mir. A za nas je to povezava. Oni gredo zvečer domov, mi pa smo stalno tu." Šorlijeva kmetija, na kateri Slavko živi od rojstva, naj bi bila stara že okoli 700 let. A zakonca se bojita, da bo nekega dne ugasnila z njima. Brez mobilnega signala in medmrežne povezave se mlajša generacija gotovo ne bo vrnila.

V Sloveniji en odstotek gospodinjstev nima mobilnega signala

Po podatkih Agencije za komunikacijska omrežja in storitve pokritost gospodinjstev z mobilnim signalom v Sloveniji znaša več kot 99 odstotkov, kar pomeni, da je v Sloveniji manj kot en odstotek gospodinjstev, ki niso pokrita z mobilnim signalom. Območja, ki niso pokrita s signalom, najdemo v posameznih predelih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, na Pohorju in Kozjaku, v strnjenih in neprekinjenih gozdovih v Kočevskem rogu in v okolici Goteniške gore, Snežnika in Trnovskega gozda. Kot pojasnjujejo na Akosu, so brez signala predvsem težje dostopna in geografsko zahtevna območja, ki so zelo redko poseljena ali neposeljena.

Nekoliko večji delež gospodinjstev, 3,73 odstotka, pa trenutno nima omogočenega priključka za širokopasovni dostop do medmrežja. "Pri tem je treba vedeti, da se priključki za dostop do širokopasovnih storitev oz. omrežne priključne točke ne pojavljajo na vseh območjih, saj v Sloveniji obstajajo neposeljena območja in/ali območja brez poslovnih subjektov," pojasnjujejo na Akosu. Obenem dodajajo, da imajo po zakonodaji v Sloveniji vsa gospodinjstva, kjer ima končni uporabnik svoje stalno prebivališče, pravico zahtevati t. i. univerzalno storitev. V univerzalno storitev spadata tako dostop do telefonskih storitev in medmrežja na fiksni lokaciji s prenosno hitrostjo 10 Mbit/s k uporabniku in 1 Mbit/s od uporabnika. "V analizi agencije iz novembra 2020 je narejena ocena števila tovrstnih upravičencev, tj. gospodinjstev brez omogočenega komercialnega dostopa do širokopasovnih storitev. V Sloveniji je tako 5945 gospodinjstev, ki izpolnjujejo zgornji pogoj in potencialno lahko zaprosijo za univerzalno storitev."

Glede na letno poročilo Evropske komisije o indeksu digitalnega gospodarstva in družbe je bila Slovenija med 27 članicami Evropske unije v letu 2020 glede na delež pokritih gospodinjstev s 4G-mobilnim signalom uvrščena na 11. mesto, glede na delež pokritosti gospodinjstev s standardnim fiksnim širokopasovnim dostopom pa na 14. mesto. V obeh primerih je bil delež pokritosti gospodinjstev nad povprečjem EU-ja, so še sporočili z AKOS-a.