"Klasična zgodba," mi pojasni Goran in doda, da so s tem delodajalcem že imeli opravka. "Čistilke delajo po deset, dvanajst ur dnevno, brez regresa, brez nadur, če pa se kaj zalomi, pa jih preprosto odjavijo iz zdravstvenega zavarovanja, tudi za nazaj," mi pripoveduje, medtem ko gledam datum sporazumne prekinitve odpovedi, ki je bila domnevno podpisana pred tremi tedni. "To potem prinese na zavod za zdravstveno zavarovanje, in to je to. Adijo zavarovanje.
Skoraj enako kot predrznost delodajalca, ki se ni niti potrudil posnemati podpisa delavke, pa me preseneča utečenost, s katero se v Svetovalnici za migrante, ki sem se ji pridružil kot opazovalec njihovega dela, spopadajo s tem očitnim kaznivim dejanjem. Goran ima za tovrstne primere na računalniku že shranjen osnutek kazenske ovadbe, saj gospa še zdaleč ni edina, ki jo je delodajalec presenetil s sporazumno odpovedjo. "Tega je, kolikor hočeš," pravi Goran in v šali doda, da je to pri nas že poslovni model. Ne nazadnje se je Goran tudi sam že soočil s tem modelom, saj ga je nekdanji delodajalec, pri katerem je opravljal delo električarja, po poškodbi hrbtenice preprosto odjavil.

Vse je matematika
Medtem ko Goran pripravlja ovadbo, ki jo bosta z gospo skupaj odnesla na državno tožilstvo, ob zasebni tožbi, ki jo bo gospa ob pomoči svetovalnice vložila zoper delodajalca, se za gospo nabere vrsta čakajočih, vsak s svojo težavo in vsak s svojo izkušnjo. "Je običajno, da je tako pestro?" vprašam Borisa, ki se pripravlja na odhod na sodišče. "Eh. Danes je še miren dan," reče, preden naju z Goranom zapusti v družbi čakajočih.

Naslednji moški, sicer zaposlen v gradbeništvu, se je na svetovalnico obrnil zaradi obračuna dohodnine. Finančna uprava mu je odmerila skoraj 300 evrov dohodnine, kar je več kot polovica njegovih mesečnih prihodkov. Goran pregleda pismo in bančne izpiske. "Vidiš, delodajalec mu je posebej nakazoval za prevoz in malico, finančna uprava pa mu je vse prilive obravnavala kot osnovo. To je vse matematika. Ne potrebuješ ti pravnika," se nasmehne in začne pripravljati ugovor možakarju, ki je že vidno utrujen in naveličan iskanja pomoči na okencih uradov in uprav.

Olajšava brez utemeljitve
Za njim se pojavi starejši moški, ki se je pri Goranu tudi oglasil zaradi doplačila dohodnine, ki predstavlja zajeten kos njegovega mesečnega proračuna, a položaj pri njem je nekoliko bolj zapleten. Delodajalec je pri odmeri dohodnine zanj uveljavljal olajšavo zaradi družine, medtem ko je možakar samski. Finančna uprava je to seveda sprevidela in izstavila račun, ko pa se je moški pritožil svojemu delodajalcu, mu je ta zgolj podal v podpis izjavo, da ne želi uveljavljanja olajšave za vzdrževano družino v prihodnosti, možaku pa je ostala neplačana položnica za finančno upravo.

Medtem ko iščeta rešitev, pri čemer razmišljata tudi o iskanju nove službe, saj mož zdaj dela z do človeka zelo neprijaznim strojem in je nenehno obdan s prahom, zaradi katerega ima že težave z dihali, ju zmoti mlad fant, ki je v Nemčiji delal kot električar, a mu je delodajalec ostal dolžan dobrih šest tisoč evrov, saj mu ni izplačal nekaj plač, neplačani pa so ostali tudi prispevki.

Sodni mlini: Manj kot leto dni je čudež
Tudi te zgodbe so v Svetovalnici že navajeni, zato Goran hitro začne pisati ovadbo zaradi neplačevanja prispevkov, pripravljena pa bo tudi zasebna tožba zaradi neizplačane plače. "Koliko časa bo pa to trajalo?" sem sam bolj radoveden od mladega električarja. "Tole? Če se bo še v tem letu kar koli premaknilo, bo čudež," je ne ravno najbolj spodbudna popotnica za fanta, ki si medtem že išče delo drugje.

Na srečo, vsaj z vidika potešitve moje zvedavosti, tovrstne ovadbe in tožbe iz Svetovalnice za migrante letijo kot po tekočem traku, tako da mi ni treba počakati na primer odgovora na tožbo. Naslednji dan pride s tožilstva dopis zaradi ovadbe, ki so jo iz Svetovalnice poslali pred časom prav zaradi neplačanih prispevkov. A dopis ne navduši nikogar v pisarni. Tožilec je namreč tožbo zavrgel.

Ni naklepa - ni odgovornosti
Utemeljitev? Tožilec meni, da morajo za kazensko odgovornost delodajalcu dokazati troje: delodajalec mora ravnati naklepno, mora se zavedati, da počne kaznivo dejanje, in mora imeti objektivno možnost spoštovati svoje obveznosti. Ker je bilo to podjetje podizvajalec pri gradnji centra Stožice in je zaradi neplačil pristalo v stečaju, po mnenju tožilstva ni imelo možnosti plačati prispevkov in zato vodilni tudi ne morejo kazensko odgovarjati. Lahko pa seveda ustanovijo novo podjetje in ponovijo vajo.

Še zanimivejši je odgovor tožene stranke na zasebno tožbo delavca, ki mu delodajalec ni plačal za skupno devet tisoč evrov obveznosti. Delodajalec je v odgovoru, ki ga je sestavila odvetniška služba, tožbo izpodbijal z argumentom, da je delavcu velik del obveznosti, tudi regrese, že izplačal – v gotovini.

Finančna uprava se ne zmeni za gotovinska plačila
"Mar to nikogar ne zanima?" sprašujem Gorana, medtem ko prebiram odgovor. "Koga pa naj bi zanimalo?" mi vrne. "Recimo finančno upravo, ne nazadnje javno prizna, da je delavcu izplačeval v gotovini in se s tem izogibal dajatvam," vztrajam, a Goran samo zamahne z roko. "Papir v tej državi prenese vse," je edini odgovor, ki ga prejmem.

Papir res prenese vse in še več. Proti koncu svojega drugega tedna se tako sploh nisem več čudil ponarejenim podpisom na sporazumnih odpovedih delovnega razmerja, ki sem jih tudi sam že začel dojemati kot obvezni del vsakdanjika v svetovalnici. Zadnjega je prinesel gospod, ki je po dveh mesecih brez prejete plače skušal sprožiti izredno odpoved delovnega razmerja, a ga je delodajalec s ponarejenim podpisom prehitel in mu s tem preprečil možnost odpravnine in prejema nadomestila.

Je sploh še kdo pošten?
Ob številu ljudi, ki si podajajo kljuko vrat, na katerih piše "Opozorilo pred vstopom. Nevarnost okužbe z resnico", se začenjam spraševati o kakovosti slovenskih delodajalcev. Sodelavci svetovalnice so nad njimi že obupali: "Manj kot deset odstotkov delodajalcev je poštenih, zlasti v avtoprevozništvu," je oster Boris, nekdanji avtoprevoznik, ki se je v svetovalnici specializiral za težave avtoprevoznikov. Teh ni malo. Od prirejanja tahografov do polovičnega plačila, za dva voznika, ki gresta skupaj na vožnjo, do izplačila dela plače v gotovini in zahtev po vračanju regresov.

"Poglej, kako je to videti v praksi," mi reče in pod nos pomoli prazen list papirja, ki ga je moral delavec podpisati, če je želel voziti za "gazdo". Podjetnik je nato na podpisan list natisnil kreditno pogodbo, v kateri je zapisano, da je podjetje delavcu posodilo 12 tisoč evrov. Ko pa je delavec prvič zagrozil s tožbo zaradi neizplačane plače, ga je delodajalec preprosto prehitel in zahteval vračilo posojila, ki ga sicer nikoli ni bilo.

Papir je vzdržljiv, telo pač ne
A če papir prenese vse, človeškega telesa takšna vzdržljivost ne odlikuje, kar se še posebej vidi pri starejših obiskovalcih svetovalnice. Delo na gradbišču, z nikoli izplačanimi nadurami, in način življenja, ki ga omogočajo skromni prihodki, neizogibno pustita svoj davek in takrat preostane le še milost komisije za invalidsko upokojitev.

V postopku ugotavljanja sposobnosti za delo je tudi naslednji obiskovalec svetovalnice, ki potrebuje pomoč pri dopolnitvi vloge za invalidsko upokojitev. Po desetletjih dela na gradbišču je zaradi previsokega pritiska in vnetja ostal brez levega očesa, desno pa še komajda opravlja svoje naloge. "Zdravniki se trudijo, da bi ga rešili," mi pove, preden si nadene očala, saj brez njih ne zmore niti podpisati obrazca.

V skoraj treh desetletjih dela v gradbeništvu je videl že vse, zato se dogovoriva, da ga obiščem v njegovi sobi v enem izmed samskih domov, kjer živi že več kot desetletje. V Slovenijo je prvič prišel leta 1988, preden se je zaradi razpada Jugoslavije preselil nazaj v rojstno Bosno in Hercegovino. "Žena se je želela izogniti vojni v Sloveniji, pa sva potem pristala še na slabšem," pripoveduje, medtem ko nama kuha kavo na električnem kuhalniku, ki je, sodeč po videzu, preživel vsaj toliko kot njegov lastnik.

"Meni je 500 evrov dovolj, kaj pa vam?"
Vojno je preživel na fronti, preden si je življenje uredil vsaj toliko, da so z družino imeli streho nad glavo, potem pa se je ob koncu devetdesetih vrnil v Slovenijo in se zaposlil pri Vegradu. Takrat so bila najboljša leta, mi pripoveduje, saj je prejemal redno plačilo, zaradi visokega povpraševanja po delavcih pa je ob vikendih tudi "fušal" in zaslužil dodaten prihodek. Večino svojih prihodkov je poslal svoji družini v upanju, da si bosta lahko njegova otroka z izobrazbo omogočila boljši življenjski standard.

Potem pa je prišlo leto 2009, ko je v nekdanjem gradbenem velikanu prvič zaškripalo. "Plače so prihajale neredno, v več obrokih," se spominja dnevov, ko se je skupaj s kolegi znašel pred negotovim položajem. Potem pa so sledili dogodki, ki so pritegnili pozornost širše javnosti na njihovo usodo. "Bil sem na razgovorih tako s Pahorjem kot s Turkom, pa vedno rečem: 'Vi ne morete zamenjati mene. Bi lahko preživeli z 12-urnim delovnikom za manj kot 600 evrov na mesec?' Verjetno težko. Vidiš, jaz bi pa lahko živel s tremi ali štirimi tisočaki na mesec."

Upanje na invalidsko upokojitev
Pozornost javnosti je deloma rešila vsaj negotovost glede nastanitve, in tako je ostal v svoji sobi v samskem domu, pred kratkim pa je prejel tudi prvo nakazilo iz stečajne mase Vegrada, ki mu dolguje skoraj sedem tisočakov. A moj sogovornik ni čakal križemrok, temveč je nadaljeval svojo kariero. Najprej pri manjšem podjetju, za katerega je delal v Nemčiji, preden je na delovnem mestu omahnil in skoraj izgubil zavest. Zdravnik mu je zaradi previsokega pritiska odredil počitek, delodajalec pa ga je v tem času seveda odjavil od zdravstvenega zavarovanja.

Zadnje delovno mesto v Sloveniji je bilo usodno za njegovo levo oko, ki so ga zdravniki po močnem vnetju odstranili, desnega pa še rešujejo. V tem času bo poskušal invalidsko komisijo prepričati, da ni več sposoben za delo. "Kaj pa, če te zavrnejo?" ga vprašam. "Jah nič. Potem grem pa nazaj delat. Veš, jaz nikoli nisem samo sedel in čakal na boljše čase. Delo se vedno najde, jaz pa tudi ne potrebujem veliko. Meni je tam od 500 do 600 evrov na mesec več kot dovolj," pripoveduje.

Slovenija ni več to, kar je bila
Navadil se je skromnega življenja v sobi v samskem domu, v kateri sta dve postelji, dve kovinski garderobni omari, ki ju je že načela rja, in starejša televizija. Večino svojih prihodkov namreč nameni svoji družini, ki je ostala v Bosni in Hercegovini. "Sebi ne morem veliko privoščiti, sploh sedaj, ko moram še kupovati zdravila za oko, pa tudi dela ob vikendih je precej manj, kot ga je bilo na voljo včasih. Slovenija ni več to, kar je bila," zavzdihne.

Kljub temu si želi družino pripeljati v Slovenijo, kjer bi njegova otroka nadaljevala šolanje, a Slovenijo vidi le še kot vstopno točko k severnim državam. "Miselnost ljudi se je povsem spremenila. Ne morem verjeti, kako ljudje mirno opazujejo vse, kar se dogaja in kako ljudje mirno prenašajo, da peščica bogati na njihov račun."

Izkoriščanje starega ugleda
Četudi po mnenju mojega sogovornika Slovenija ni več to, kar je bila, pa je njen ugled v državah nekdanje Jugoslavije še vedno dovolj visok, da zmorejo izkoriščevalski delodajalci premamiti vedno nove ljudi z obljubami o boljšem življenju. Moj naslednji sogovornik je Makedonec v zgodnjih štiridesetih, ki si je po desetletju služenja svoji državi zaželel mirnejšega življenja. V svoji domovini je spoznal Bolgara, ki mu je ponujal zaposlitev v Sloveniji z dobrim plačilom, regresom in letnim dopustom.

Ko pa je prišel v Slovenijo, ga je čakalo fizično delo z deseturnim delovnikom in razmeroma malo prostih dni. "Ko mi je nakazal regres, je od mene zahteval, da ga še isti dan vrnem v gotovini," pripoveduje. Izplačila nadur ni bilo, minimalna plača pa se je znižala za stroške najemnine, saj ga je delodajalec naselil v svojo hišo skupaj s še dvajseterico bolgarskih državljanov, ki so delali zanj.

Leto dni iskanja nepoštenega delodajalca
Kmalu se je naveličal izkoriščanja, a še preden se je odločil za tožbo zaradi neizplačanih plač in prispevkov, ga je izdala hrbtenica. Zaradi hernije je moral na operacijo, delodajalec pa ga je, uganili ste, odjavil z zavoda. "Delodajalec mi je ostal dolžan še dobrih 4 tisoč evrov. Imam zbrano že vse. Odločitev delovnega in socialnega sodišča in druge dokaze, ampak ga policija že dobro leto išče."

Njegov nekdanji delodajalec je namreč zaprl svoje podjetje in svojo dejavnost agencijskega dela, menda, prenesel v drugo evropsko državo. Čeprav ... moj sogovornik ni ravno prepričan, da je njegov primer na vrhu njihovega prednostnega seznama. "Pol metra visok kup dokumentov imajo, pa ga ne najdejo. Ko pa je novinarka pripravljala prispevek o mojem primeru, pa ga je brez težav dobila na slovensko telefonsko številko. Res ne vem, kaj delajo."

Zaradi poškodbe nezanimiv za delodajalce
A njegove težave se tu niso končale, po uspešni operaciji ga je presenetila možganska kap, zaradi katere ima težave z desno polovico telesa. Na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so mu izdali odločbo, da je zmožen dela za polovični delovni čas, vendar so mu s tem položaj na trgu dela zgolj otežili: "Vsak, ki vidi moje zdravstvene podatke in to, da lahko delam le štiri ure, mi reče, da zanj nisem primeren."

Trenutno živi v najemni sobi skupaj z drugimi migrantskimi delavci, na voljo pa ima le nadomestilo za polovični delovni čas. "Skupaj na mesec prejmem 280 evrov, od tega gre 100 evrov za najemnino, tako da mi ostane le pet evrov na dan." Tudi on se je odločil poskusiti srečo pri komisiji za invalidsko upokojitev, čeprav je tudi do tega zadržan. "Težko se je sprijazniti s tem, da nisi zmožen za delo pri tako mladih letih," sprijaznjeno pove.

Izkoriščanje neznanja jezika
Svetovalnica je sicer v osnovi namenjena migrantom, torej tudi slovenskim državljanom, ki delajo v tujini - in res tudi ti zahajajo vanjo. Vendar je mnogo težje tujim državljanom, ki delajo v Sloveniji, če ne obvladajo jezika. Pri tem so v nekoliko boljšem položaju tisti delavci, ki vsaj približno razumejo slovensko in lahko ob zahtevi delodajalca, da podpišejo soglasje, s katerim se odrekajo regresu, naduram ali drugi pravici, takoj posumijo o njegovih namenih.

Precej slabše pa jo odnesejo državljani bolj oddaljenih držav, ki se morajo pri podpisovanju pogodb zanašati na iskrenost izdajatelja dokumenta. S tem so še ranljivejši za najrazličnejše oblike izkoriščanja. Tem je namenjena druga pisarna v svetovalnici, ki jo vodi Sonja. Ob mojem obisku je pri njej državljan Bangladeša, ki ji je na vpogled prinesel pogodbo o zaposlitvi za delo v kuhinji.

Trinajst tisočakov za spanje v skladišču
"Tole pa ne bo v redu," takoj pove Sonja, saj je v pogodbi določena zaposlitev za polovični delovni čas, čeprav fant misli, da se bo zaposlil za polni delovni čas, a po podrobnejšem pregledu njeno pozornost pritegne razmeroma visoka plača za polovični delovni čas. "Daj vprašaj jih, ali se niso mogoče zmotili. Ta pogodba niti ni tako slaba," razloži fantu v angleščini.

Precej slabšo izkušnjo ima naslednji obiskovalec pisarne, ki je prav tako iz Bangladeša. V domovini ga je na delo v Slovenijo zvabil podjetnik, ki mu je najprej zaračunal skoraj 14 tisoč evrov za ureditev prevoza in vseh potrebnih papirjev, zaradi česar se je njegova družina, v želji, da mu omogoči boljše življenje, izdatno zadolžila. Ko pa je naposled prišel v Slovenijo, ga je čakalo delo v restavraciji s hitro prehrano. Delal je vsak dan po 12 ur dnevno, delodajalec pa mu je od 560 evrov mesečne plače redno odštel stotaka za najemnino, saj je skupaj s četverico sodržavljanov spal v eni izmed postelj, ki jih je delodajalec namestil kar v skladišče restavracije.

Leto dni preiskave brez rezultatov
"Delali smo 12 ali 14 ur dnevno, ko pa sem hotel imeti prosti dan, mi je delodajalec pojasnil, da imam prosto od polnoči, ko se restavracija zapre, pa do poldneva, ko moram spet začeti z delom." Njegovo agonijo je prekinil njegov sodržavljan, sicer študent, ki ga je v pogovoru ob dveh zjutraj, ko je imel pač prosto, podučil o osnovnih pravicah, ki mu pripadajo.

Po napotitvi v svetovalnico so se s tem primerom začeli podrobno ukvarjati in ugotovili, da lastnik restavracije redno privablja državljane Bangladeša z obljubami o boljšem življenju. "Mi smo dosegli, da ti ljudje ne delajo več v teh razmerah, lastnika pa preiskuje tudi policija." A kljub temu restavracija še naprej streže hitro prehrano strankam, navdušenim nad kulturno izmenjavo, prav tako pa naj bi lastnik še naprej uvažal ljudi, ki pa zdaj ne delajo več tam. "Jaz imam na sumu določeno veleposlaništvo, ki to omogoča, da s tem človekom sodelujejo," pove Sonja.

Če bi bil Američan, bi bilo drugače
Naslednji v pisarni je mlad fant iz Nepala, ki je v Slovenijo prišel z namenom nadaljevanja študija ekonomije. Trenutno ima turistični vizum, ki ga želi podaljšati do začetka študijskega leta. Za podaljšanje vizuma so ga sprva napotili na slovenski konzulat v Trst, ki je o njegovem vizumu odločal skoraj dva meseca, tako da mu je v času odločanja prvotni že potekel.

"Pozvali so me, naj dopolnim vlogo z dokazili, da obiskujem tečaj slovenščine, in dokazili, da imam dovolj denarja za bivanje v Sloveniji," pripoveduje, niso pa mu pojasnili, da bo, ko bo na konzulat prinesel želena dokazila, kršil zakon o tujcih, saj s pretečenim vizumom ne sme obiskati Italije. Prav zaradi tega so na konzulatu presodili, da bo fant, ki je nezakonito prišel v Italijo, s svojimi nezakonitostmi nadaljeval tudi v Sloveniji. "Če bi bil Američan, bi bilo vse drugače," mi razloži Sonja, medtem ko del svoje jeze izliva v pritožbo konzulatu.

Vsako okence ponuja druge informacije
Drugačna obravnava na posameznih okencih je sicer znana vsem sodelavcem svetovalnice. "V tej državi na vsakem okencu dobiš drugačne informacije," Goran razlaga možaku, ki se je po njegovo pomoč napotil zaradi hude poškodbe hrbtenice pri delu. Izkušnje s terena so pri sodelavcih svetovalnice vzbudile dvom o poštenosti določenih uradnikov. "Imel sem primer, ko sem skupaj z delavcem, ki ga je delodajalec odjavil, obiskal zavod za zdravstveno zavarovanje, še preden pa sva stavbo zapustila, je delodajalec že klical delavca in ga spraševal o tem, kaj počne na zavodu."

Prav zato Goran svojim strankam svetuje tudi, na katero okence oziroma pisarno naj se obrnejo po pomoč, a tudi to ni vselej dovolj. Tako mi Goran pokaže skoraj pol metra visok kup papirjev. "Poglej, to je samo zaradi ene poškodbe pri delu!" Kljub razmeroma neposrednim dokazom o upravičenosti delavčevega zahtevka, pa je tudi ta zadeva negotova.

A svetovalnica ima za seboj tudi več uspešnih zgodb, od reševanja državljanov Bangladeša iz krempljev grabežljivega delodajalca do urejevanja statusa agencijskim delavcem Gozdnega gospodarstva Postojna, ki so po medijski odmevnosti primera prejeli pogodbe o zaposlitvi.

Te zgodbe so dovoljšen motiv za nadaljevanje večnega boja tako z nepoštenimi delodajalci kot tudi s pasivnimi in nezainteresiranimi organi pregona. "Kdo bo tem ljudem pomagal, če ne mi?" je glavni motivator društva v času, ko so njegovo delovanje pod vprašaj začele postavljati finančne težave, zato se bodo v društvu skušali dejavno usmeriti tudi v iskanje novih podpornikov, kolikor jim čas ob vselej polni pisarni to dopušča.

Če mislite, da vam gre slabo, pridite v svetovalnico
Ob slovesu se tako tudi sam včlanim v društvo, potem ko tudi sam ponarejene podpise in zavrnjene ovadbe zaradi pomanjkanja naklepa že jemljem kot samoumevne. Čeprav so se v svetovalnici odločili pomagati ljudem in se s tem oddaljiti od sistemskih razprav, ki običajno ne prinašajo rešitev, pa se bodo zaradi pogostosti primerov odločili tudi za pripravo sprememb določenih zakonov, ki omogočajo množične zlorabe.

Po dveh tednih občasnega spremljanja dela svetovalnice in skoraj štiridesetih zgodbah ljudi, katerih dostojanstvo ob že tako skromnem življenju načenjata še nepoštenje in nezainteresiranost, se tako ne čudim več sklepnemu stavku Gorana, ki ga namenja vsem svojim prijateljem: "Če mislite, da vam gre v življenju slabo, potem pridite v svetovalnico za migrante."